Ali se v šolah sploh zavedajo nasilja?

Obstajajo različne oblike vrstniškega nasilja, prav tako so dejavniki, ki vplivajo nanj, zelo različni. Lahko je fizično ali psihično, posamično ali skupinsko. O vrstniškem nasilju govorimo, kadar učenec ali skupina učencev drugemu govori neprijetne ali nespodobne besede, ga zaničuje, brca, tepe, mu uničuje oblačila in šolske potrebščine, ga zaklene v garderobo ali učilnico, se spravlja nanj na družbenih omrežjih ali ustvarja okoliščine, zaradi katerih je žrtev izločena iz družbe. Velikokrat gre za privzete ali naučene vedenjske vzorce, ki jih otroci ponotranjijo, ker so tega vajeni zaradi nasilnih dogodkov v družini.

Ne iščite tipičnega vzorca

Prevladuje mnenje, da so nasilneži in ustrahovalci v glavnem otroci iz socialno šibkejših in neurejenih družin, vendar je v zadnjem času mogoče opaziti vse več nasilniškega vedenja pri otrocih iz premožnejših in socialno na videz urejenih družin. In če so razlog za nasilno vedenje prvih vedenjski odkloni znotraj družine, se razlogi za neprimerno in nasilno vedenje drugih skrivajo v potrebi po pritegovanju pozornosti, ustvarjanju statusa glavnega v skupini, v želji po zagotavljanju vodilnega položaja oziroma težnji, da se postavijo ob bok staršem, ki s podobnimi vedenjskimi vzorci na primer »uspešno« vodijo svoja podjetja.

Ustrahovanje

Angleška beseda bullying je morda nova na slovenskem področju, nikakor pa niso dejanja, ki jih označuje, neznana učencem, staršem in učiteljem osnovnih šol. Izraz bullying navadno prevedemo kot ustrahovanje, kar pa je le ena izmed oblik nasilnega vedenja in ne zajema celotnega pomena besede. Gre namreč za načrtovana in ponavljajoča se dejanja, katerih cilj je zaničevanje in poniževanje s fizičnim in psihičnim izživljanjem nad vrstniki, namen vsega tega pa je uveljavljanje moči, da bi si zagotovili vodilni položaj v skupini. S tem izrazom torej označujemo ponavljajoče se agresivno vedenje vrstnikov, največkrat močnejšega posameznika ali skupine, do šibkejše osebe. Ta proces se stopnjuje in je pogosto vezan na šolsko okolje, kar poleg žaljenja in trpinčenja zajema tudi socialno izključitev. Ne gre torej za posamično nasilno dejanje, ki se občasno pojavlja med vrstniki, ampak za naučen vedenjski vzorec, pridobljen v družinskem krogu ali v krogu prijateljev, s katerimi posameznik preživlja prosti čas. Največkrat gre za načrtovano in nedopustno kaznivo dejanje s širokim spektrom negativnih ravnanj, ki pri žrtvah puščajo hude in dolgotrajne čustvene in telesne posledice. Posameznik lahko postane žrtev povsem brez razloga, med najpogostejšimi povodi pa so (izstopajoče) telesne značilnosti, barva kože, versko prepričanje, zdravstvene posebnosti, ime oziroma priimek, velikokrat pa tudi način oblačenja, učni uspeh ter tudi odlike in pozitivne lastnosti, zaradi katerih so učenci priljubljeni pri učiteljih ali vrstnikih.

Nasilja v osnovnih šolah vse več

Po podatkih strokovne službe Zveze prijateljev mladine Slovenije se nasilje v osnovnih šolah povečuje, in sicer vsako leto za dva odstotka. Na njihov telefon za otroke in mladostnike TOM dobijo več kot trideset tisoč klicev na leto. Kakor so povedali na novinarski konferenci konec lanskega leta, jih večina pokliče zaradi težav, povezanih z vrstniškim nasiljem. Po besedah specialistke klinične psihologije s Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani pri njih vsako leto obravnavajo dva tisoč petsto primerov, povezanih z različnimi težavami otrok. Med obravnavo se pokaže, da jih ima veliko tudi težave z vrstniškim nasiljem.

Za mnenje, ali je takšnih primerov v slovenskih osnovnih šolah vsako leto več, smo vprašali socialne delavke in svetovalno službo nekaterih osnovnih šol v središču Ljubljane. Povedali so, da se tudi sami občasno srečujejo s takšnimi težavami, in dodali, da imajo razmere pod nadzorom oziroma da je za preprečevanje takšnega vedenja poskrbljeno s pravili šolskega reda, vzgojnim načrtom šole, primernim ukrepanjem učiteljev in strokovnim posredovanjem svetovalne službe ter vodstva šole. Na vprašanje, ali menijo, da je takšnega nasilja v osnovnih šolah čedalje več, odgovorijo nekoliko drugače kot starši, katerih otroci so (bili) žrtve trpinčenja, oziroma učenci, ki so mu bili priča. Svetovalni delavci menijo, da gre bolj kot ne za osamljene primere, in ne za skrb vzbujajočo težavo oziroma širjenje nasilnega vedenja med učenci. Starši pa po pripovedovanju otrok in na podlagi zgodb, ki si jih izmenjujejo ob srečanjih, izražajo zaskrbljenost, saj se bojijo, da je primerov takšnega ustrahovanja in nasilja v osnovnih šolah veliko več, kot jih zaznavajo učitelji in svetovalne službe. Predvsem pa se bojijo, da od začetka trpinčenja otroka pa do trenutka, ko težave izbruhnejo in ta zbere dovolj poguma, da jih zaupa staršem ali razredniku, preteče preveč časa, škoda, ki jo utrpijo žrtve, pa je nepopravljiva in trajna.

Na vprašanje, ali bi opisali katerega izmed primerov vrstniškega nasilja, ki se je pripetil učencem na njihovi šoli, zaradi varovanja osebnih podatkov in ohranjanja ugleda šole v javnosti predstavniki šol ne želijo odgovoriti. V nasprotju z njimi so zelo zgovorni starši žrtev, ki so o tem pripravljeni javno spregovoriti v dobri veri, da se kaj podobnega ne bi pripetilo drugim.

Osebne zgodbe

Zgodba učenca, ki je bil prisiljen v šolo prinašati priboljške, kot so bomboni, čokolade, sladke pijače in slani prigrizki, da je zadovoljil potrebe starejših učencev, ti pa so se nad njim več mesecev izživljali, ga trpinčili in ustrahovali, je le ena izmed podobnih izza vrat slovenskih osnovnih šol. Epilog je dobila šele, ko jo je sošolec trpinčenega učenca nehote povedal staršem, ti so takoj poklicali mamo trpinčenega učenca, ta pa ravnateljico šole.

Starši ene izmed učenk povedo, da je njihova hčerka postala žrtev vrstnic zaradi dobrih ocen in boljših športnih dosežkov ter priljubljenosti pri nekaterih sošolcih. Oblike nasilja, ki so jih vrstnice uporabile za to, da so prevzele njen položaj, so presegle vse meje primernega vedenja. Tihemu in prikritemu obrekovanju v prostorih zunaj nadzora učiteljic sta sledila zasmehovanje in nadlegovanje na družbenih omrežjih. Spotikanje med športnimi igrami, namerno zaletavanje in prerivanje ter merjenje z žogo v glavo z opravičilom »bilo je po nesreči« so se nadaljevali v najhujšo obliko nasilja, to je izključitev iz družbe. To so vrstnice dosegle z lažmi, podtikanjem ukradenih predmetov in hujskanjem sošolcev. Neprimerno vedenje sošolk se je toliko stopnjevalo, da učenka zaradi njih ni več hotela v šolo, doma tožila zaradi bolečin v trebuhu in začela omenjati misel na samomor. Ko je zbrala pogum in staršem naposled povedala, kaj se dogaja v šoli, je bilo vse skupaj že tako daleč, da je bila edina rešitev prešolanje.

Učenca, ki se je po telesnih in vedenjskih značilnostih nekoliko razlikoval od drugih in bil občasno zaradi posebnosti, na katere so opozarjale strokovne službe, moteč za ves razred, je skupina sošolcev vzela kot moteč dejavnik, ki ga je treba odstraniti. Začeli so ga zmerjati, zasmehovati, nadlegovati in se nad njim fizično izživljati. Učenec se je nekaj časa branil po svojih močeh, težave zaupal staršem in kasneje razredniku. Kljub posredovanju vseh vpletenih niso našli načina, kako ga obvarovati pred novim nasiljem. Nazadnje so starši skupaj z vodstvom šole in svetovalno službo sklenili, naj se prepiše na drugo šolo.

Kdaj otroško nasilništvo preseže meje dobrega okusa, kje je meja med prijateljskim zafrkavanjem in zbadljivko, kdaj beseda postane žaljivka in kdaj se nasilništvo sprevrže v načrtovano in ponavljajoče se izživljanje močnejšega nad šibkejšim, je področje, ki ga vsaka šola razume in rešuje po svoje in s svojimi vzgojnimi prijemi. Čeprav ravnatelji zatrjujejo, da imajo njihove šole ničelno toleranco do takšnega nasilja in da se podobni primeri pri njih ne morejo zgoditi, ostaja strah, da se večina slovenskih osnovnih šol ne zaveda nevarnosti vrstniškega nasilja oziroma njegove razširjenosti.

Odločitev šole je ključna

Kdaj si bodo šole upale priznati, da se sistematično trpinčenje, ustrahovanje, nadlegovanje in nasilništvo dogajajo tudi za njihovimi vrati, in jih bodo obravnavale kot skrajno neprimerno in prikrito obliko nasilja, ki bi mu bilo treba nameniti veliko več pozornosti kot le nekaj ur predavanj za učitelje? Vprašanje za ravnatelje oziroma pristojne v šolah je, ali želijo učence obvarovati pred strahovito izkušnjo, ki pri žrtvah pušča hude in dolgotrajne čustvene in fizične posledice, zato takšnih težav ni primerno reševati le s prešolanjem žrtve oziroma vzgojnim opominom napadalcu.

Odgovor na to morda ponuja pripoved šolske socialne delavke z več kot tridesetletnimi izkušnjami. Prepričana je, da se večina učencev ne zaveda posledic svojih dejanj, torej tega, da z nasilništvom in ustrahovanjem povzročajo nepopravljivo škodo, ki človeka zaznamuje do konca življenja. Pove, da sama in ob podpori zunanjih strokovnih sodelavcev in organizacij večkrat na leto izpelje delavnice za učence od prvega do devetega razreda. Z njimi želi pozitivno vplivati na odnose med vrstniki, spodbujati prijateljstvo, strpnost in prek socialnih iger ugotoviti, kakšno vzdušje prevladuje v določenem razredu ter kako so učenci med seboj povezani. Če ugotovi, da med posamezniki in skupinami tlijo nesoglasja ali spori, ki bi lahko pripeljali do vrstniškega nasilja, ustrezno ukrepa. Največkrat poskusi najprej z individualnimi pogovori ali kratkimi srečanji s sprtimi učenci. Ob hujših sporih se posvetuje s šolsko psihologinjo ali ravnateljico, k sodelovanju pa povabi tudi starše.

Marsikdaj se ji zdi, da je pri reševanju teh težav bolj kot ne prepuščena sebi, svojemu znanju in dolgoletnim izkušnjam, vendar se s sodelavci in nekaterimi učitelji, dovzetnimi za to problematiko, trudi v šolski prostor vpeljati programe, ki so se v praksi pokazali kot uspešni. Tak je tudi primer dobre prakse, ki jo je vpeljal profesor športne vzgoje. Izoblikoval je program, ki ga vodi v okviru slovenske mreže zdravih šol, po vzoru nekaterih uveljavljenih programov Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Učencem vrstniško nasilje predstavi večplastno; na jutranjih predavanjih, delavnicah in dogodkih, na katerih uporabijo likovne izdelke in literarne prispevke, da pri učencih prebudijo zavedanje o dolgotrajnih posledicah takšnih dejanj. Tudi pri tem se je pokazalo, da se učenci, ki nasilje izvajajo, sploh ne zavedajo resnosti in teže svojih dejanj, ter da je večina takšnega nasilja učiteljem in staršem zaradi prikritega delovanja in medsebojne povezanosti nasilnežev skrita in potemtakem tudi težko obvladljiva in razrešljiva.

Naj bo šola varen prostor

Primer dobre prakse, ki ga omenja socialna delavka, je le ena izmed možnih oblik omejevanja nasilja in pomoči mladostnikom, ki pa v šolah lahko zaživi le, če imajo vodstva šol oziroma ravnatelji posluh za takšne projekte, nosilci programov dovolj veliko podporo sodelavcev, svet staršev in svet šole pa natančen vpogled v dogajanje na šoli. V nasprotnem preostane staršem in žrtvam nasilja le klic na pomoč v obliki obiska enega izmed svetovalnih centrov, individualna obravnava pri kliničnem psihologu ali, kar je najhuje, čakanje, da bodo težave same minile. To pa nikakor ni ustrezen način. Tako omenjena socialna delavka kot drugi specialni in socialni pedagogi so prepričani, da bi morale šole za učitelje, učence in starše kljub izjemno slabi udeležbi zadnjih organizirati več strokovnih programov, seminarjev in delavnic, s čimer bi poskusili preprečiti širjenje takšnega vedenja in nasilje med vrstniki karseda omejiti. Šola bi morala namreč biti varen prostor za brezskrbno odraščanje, v katerem se spodbujajo prijateljstvo, sodelovanje ter želja po raziskovanju in učenju, ne pa prostor, kamor bi se otroci bali vstopiti oziroma bi se v njem počutili ogrožene, prestrašene in nemočne ter postali žrtve vrstniškega nasilja.

*Avtor prispevka Lorin Möscha je zaposlen na Osnovni šoli Ledina kot profesor športne vzgoje. Na Danskem je samoiniciativno preživel mesec dni in proučeval njihov šolski sistem. V tistem času je objavil več člankov na temo primerjave njihovega in našega šolskega sistema. Je avtor knjige Plezanje kot igra. Več let kot predsednik vodi plezalno društvo Korenjak in organizira mednarodna tekmovanja v športnem plezanju.