Navdihujoča slovenska kmetica, ki se je uprla oblasti in združila skupnost

Eva Pavlič Seifert je s partnerjem Aljažem Celarcem na stari domačiji na 800 metrih nadmorske višine v slabih treh letih ustvarila projekt Hiša Mandrova, ki uči, kako živeti z naravo. Od januarja letos so na kmetiji trije, rodila se jima je namreč deklica Varja.  

Veliko, res veliko mladih je pripravljenih, da stvari vzamejo v svoje roke, da zavihamo rokave, da sodelujemo, ustvarjamo skupnosti, ustvarjamo ekosisteme in delamo s pomočjo naravnih procesov. 

Ob lanski predsedniški slovesnosti zaradi razglasitve naziva inovativni mladi kmet/kmetica, kjer ju s partnerjem ni bilo, sta na družbenem omrežju zapisala: »Ob tej priložnosti svoje sodelovanje izražam v obliki skromnega protesta proti vsem predstavnikom politične oblasti, ki namerno dopuščajo razmah družbene neenakosti in nepravičnosti ter odrekajo solidarnost z izključenimi in ranljivimi. Iz tega razloga se z Aljažem ne bova udeležila sprejema in podelitve nagrad pri predsedniku države.« 

Širok odziv podpore je bil za oba veliko presenečenje. »Zelo sva ga bila vesela,« pove Eva, »za naju je dokaz, da obstaja množica kritičnih posameznikov, ki odrekamo legitimnost trenutnemu političnoekonomskemu ustroju družbe. To smo posamezniki, ki iščemo alternative in smo si pripravljeni pomagati, podpreti sočloveka pri tem, spreminjati svet na bolje. Več kot to si ne bi mogla želeti. To je skupnost, ki se je ustvarila okrog projekta Hiša Mandrova.« 

Delavnice o zeleni prihodnosti 

Z Aljažem imata srečo, saj je njun tempo življenja drugačen. »Sicer nič ležernejši,« nadaljuje, »je pa res, da si bolj samostojno krojiva vsakdan. Po počasnejšem začetku sva komaj dobro začela projekt Hiša Mandrova. Sledili so prve delavnice in velik uspeh, povezan z njimi, nato nosečnost, pridelava najkakovostnejše hrane, razstave, kreativni izzivi in seveda rojstvo najinega prvega otroka. Za letos imava tudi obilo načrtov, predvsem za najine delavnice.« Vedno več Slovencev obiskuje njune delavnice o zeleni prihodnosti, gradnji z lesom in regenerativni samooskrbi, saj se tudi vedno več ljudi zaveda pomembnosti hrane, ki jo uživamo, čistega zraka, vode, zdravja na splošno. 

Prihodnost vidi v celoviti lokalni oskrbi. »Veliko, res veliko mladih je pripravljenih, da stvari vzamejo v svoje roke, da zavihamo rokave, da sodelujemo, ustvarjamo skupnosti, ustvarjamo ekosisteme in delamo s pomočjo naravnih procesov,« svoje izkušnje deli Pavlič Seifertova. »Še največja ovira je, da mladi pogosto nimamo možnosti, da bi začeli, a si tega zelo želimo. Zato nas pogosto označijo za 'sanjače', ampak to je samo dokaz, da drugi zaznavajo, da si nečesa zares želimo. Kar poskušava pri Hiši Mandrova prenesti v prakso, je filozofija celostne samooskrbe. Tukaj je pridelava hrane iz vrta le delček aktivnosti, pomembnejše je sobivanje z živalmi, pa seveda delo in gradnja z lesom, to je postalo Aljaževo življenjsko poslanstvo.« 

Stopimo skupaj, drug ob drugega 

O pravičnosti Eva pravi, da je idealiziran koncept: »Gre za boj za pravičnost, ki je naša stvarnost. Sama si brez tega boja ne predstavljam prihodnosti sveta. Idealne pravičnosti sicer nikoli ne bomo dosegli, a vedno je lahko bolje. Prednost neenakovredno obravnavanih je v tem, da nas je vedno več kot tistih, ki so privilegirani. In to bi moral biti začetek tega boja. Da stopimo skupaj, drug ob drugega.«