Strast po življenju je bila takrat močnejša in padec z višine je preživel. Kot tudi njegovi domači. Sama je prizor potisnila globoko pod težke kamne pozabljanja, premočno je bila navezana nanj, da bi lahko en nesmiseln dan pokvaril njuno dolgoletno navezanost. Pomislila je, da mu bo s svojim večno smejočim se obrazom pomagala prebresti težave, ki so se mu nabirale v letih. 

Kadar je pijan prihajal iz službe, je vedela, da se je najbolje umakniti. Bolje tako, kajti ta stare vešče so vreščale in ubijale njegovo veselo razpoloženje. Pijača je bila v hiši kriva marsikaterega uničenega dne. Ko en kozarec nikoli ni bil dovolj. Še eden in eden, dokler njegove oči niso postale steklene in niso več gledale v smer, ki si jo je sama želela. Vedno so videle skozi njo in nekam, kjer nje ni bilo. To je bil čas, ko bi se lahko še kaj spremenilo. 

Spomni se podstrešja v stari hiši, kjer je ata hranil slivovko v velikih steklenicah. Rad jo je popeljal tja, da se je pohvalil s svojim pridelkom. Njegova najljubša vnukinja mora poznati vse njegove zaklade, ki jih rad skriva pred glasnimi babnicami. Dišalo je tam po slivah, po jesenskih dneh, ki so močno zaznamovali njeno otroštvo. Ogromne prikolice sliv so takrat vozili domov. Še vedno si lahko v spomin prikliče vonj mokrih juter, meglic, ki so se dvigovale nad mirnimi travniki, plastičnih Borovih škornjev, počasnih premikov skozi gozd proti jasi, kjer je v zapuščeni bajti živel nenavadno strašljiv par. Večino časa prestavljena v drug čas. Počasna v besedah in dejanjih. Njima so bile slive povsem odveč, zato sta jih dobro prodala. Sama jih je pridno pobirala, počutila se je vpeta v družinski biznis in vedela, da jo bo ata imel še raje. Ponosno bo z njim stopila na tisto podstrešje in vonjala vonj slivovke ter poslušala njegove zgodbe o delu na kmetiji, ki ga nikoli ne zmanjka, o prijateljih, ki so radi peli in se veselili. Poslušala ga je. Vedela je, da mu alkohol prinaša več kot samo omamo. Pomiritev vojnih spominov, težkega otroštva, prehitre odraslosti, a vendar nikoli vdanosti, da pade pod težo plazovite zemlje. Njo je vonj slivovke, zlite s spomini, omamil, sploh kadar je pobegnila stran od vseh s pijačo omamljenih sorodnikov. Tja je še toliko let kasneje pobegnila pred dnevnimi izzivi šole in precej let kasneje pred napornim razmerjem, ki jo je sililo v smrt. 

On je bil za ponavljanje vsega, ob čemer se je nekoč v otroških letih nelagodno počutila. V nekem času je bil zanjo najpomembnejši moški, v vsem mu je želela biti všečna, četudi je zaradi tega pokrila svoj pravi jaz in svoje želje. Vse mu je dovolila, a njune razlike so bile premočne, da bi zmogle zapolniti vrzel med njima. Ko ji ni mogel več slediti in mu je ostala zvesta kljub vsem očitnim znakom nezvestobe, jo je moril s samomorilskimi mislimi. A ona se je vedno plazila za njim in ga prosila odpuščanja. 

Pomolil ji je list papirja, na katerem je s tiskanimi črkami pisalo: »Barbara je kriva da, sem se obesil.« Leta kasneje se ji je to zdelo smešno, saj je bilo med drugim napisano z jasno slovnično napako. Če nihče drug, bi ga ona prepoznala po tej očitni napaki. Še en kompleks več, ki ga je imel pred njo. »Ti si precej bolj pametna kot jaz.« Ampak tokrat je imela pred sabo samo jasno vodilo, da ga mora spraviti nazaj v njuno sobo. Vreščal je po zelenici, ki se je dvigala nad zapuščenim igriščem, in iskal pozornost. Seveda tega ni vedela, poznala je samo to, da so nekateri dovolj močni in dejansko skočijo v negotovo smrt, četudi še isti trenutek obžalujejo. Sama ni želela vreščati, bilo ji je preveč nerodno, da bi ju ljudje slišali, da je ona kriva njegove nesreče. Preveč je vložila v svoje življenje, da ji bo on s smrtjo pokvaril začrtan načrt. O ljubezni je vedela še veliko premalo. Samo ljubiti ni dovolj. Včasih je treba spustiti. Tekla je za njim po tistem travniku in upala, da ga povleče nazaj. Začutila je njegovo močno roko, ki jo je udarila po licu, da je padla. Ni odnehala. Streznjena je vedela, da mu ne bo dopustila, da jo osramoti. Nikakor. Toliko moči je zmogla. Kot najbolj prijazna lisica je stekla za njim, ga rotila, prosila, da bo vse v redu, da bosta zmogla, le da se vrne. 

A kot bi se v njeni glavi v tistem trenutku nekaj ponižnega premaknilo v obrambo, se je spomnila vonja slivovke, kako je nekoč ob njej lahko vse pozabila in kako se ji je ata hvalil ob dobrih jutrih: En šnopsek na dan prežene hudiča stran. Bila je močna, vedela je, da mora najti tiste flaše. 

Ko se je zjutraj zbudil, je bil ves priliznjen muc, kot da se prejšnji večer ni zgodil, kot da je ni udaril po licu in je ni ozmerjal. Sama je že bila jasno pripravljena na svoj načrt. Poljubila ga je na lice, brez sledu zamere. Znala se je vesti tako, kot da se nič ni zgodilo. Poznala je to preobleko, že dolgo pred njim. 

Odpeljala se je k sorodnikom. Vedela je, da na podstrešju še stojijo stare pletenke, v katerih se skriva strup proti hudiču. Počasi se je obračala na starih hrastovih deskah, da bi ne padla, preden bi jih našla. Stale so tam v kotu, pozabljene od vseh. Še vedno so dišale po slivah, po jeseni, po kratki sreči. Počasi jih je znosila pred klet. Jih obrisala, oprala in spravila v avto. Ko jih je nosila v avto, se je počutila močno, navdihnjeno s staro družinsko zgodbo. Če je zmogel ata z njimi pozabiti vojne grozote, bodo mogoče njej pomagale uničiti maščevalnega fanta. 

Leta kasneje je brala njegovo zadnje pismo, tudi tokrat s slovničnimi napakami. »Hvala ker si bila z mano, ko sem bruhal cele dneve. Brez tebe bi umrl. Še zdaj ne vem kaj je bilo krivo, mogoče tista slivovka od tvojih domačih. A saj si tud ti pila? Ne vem zakaj si potem zadnjo noč kr šla. Nič nisi rekla. Veš da sem te klicu nonstop? Jaz te imam noro rad in brez tebe sploh ne morem več živet. Obljubim da ne bom več moril, ti težil. Ne bom nesramen do tebe. Saj veš da brez tebe mene ni. Obljubi da prideš nazaj. Jaz bom skočil. Dol. Pridi prosim nazaj. Prosim te. Veš da je sploh ne pišem zdaj sem kr napisu in koliko mi res pomeniš, da sem vse to skupaj spravu. Ne bom nehu.« 

Nasmehnila se je in pogledala proti oknu in pletenki, v kateri je zdaj stala krasna roža.