Ko se je zgodilo, sem ravno dopolnila zadnjo trojko. Imela sem dobro službo, bila skrbna gospodinja, mama in žena, poročena z očetom svojih dveh otrok. Sin je bil v petem razredu, hči pa bi septembra pričela obiskovati prvega. Stanovali smo v starejši, večstanovanjski hiši v središču manjšega kraja, kjer smo imeli na razpolago vso zgornjo etažo. Več kot dovolj za bivanje in za številne obiske, ki so bili nenehno na vratih. Marko, moj mož, je bil takrat direktor večjega podjetja, bil je občinski svetnik in vsestransko aktiven, tako da se je pri nas doma vedno veliko dogajalo. Poleg vsega ostalega. Uspešna in srečna družina, tako je bilo videti navzven. A kaj so skrivale štiri stene, kaj vse se je dogajalo med njimi, smo vedeli samo mi, njeni člani. Marsikaj. Najhujša od vseh so bila obdobja tišine – samo slika, brez glasu. Ko sva bila z možem skregana. Vzrok pa je bil vedno eden in edini: njegova razmerja z drugimi ženskami. Za vsako sem, kot je običajno, izvedela zadnja ali ga odkrila povsem po naključju. Šminka na srajci, vonj parfuma na njenem ovratniku, maskara pod sedežem avtomobila, prihodi domov v poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih urah ...

Z leti sem bila tega čez glavo sita. In naveličana. Vedno bolj pogosto sem razmišljala o ločitvi. Prijateljice in sodelavke so bile polne nasvetov, kaj naj naredim, in obljub, kako mi bodo pomagale. Le moja mama je takšni odločitvi odločno nasprotovala. »Kaj neki boš počela sama, brez moža, brez statusa?!« je vedno končala najino debato. »Status, kakšen status!« sem bila glasna nazaj. »Imam lepo službo, svoj denar; stanovanje in otroka bodo pripadli meni, imela bom svoj mir. Nobenega statusa ne potrebujem!«
»To ti misliš,« je planila. »Ker ti vsa leta, odkar si poročena, ničesar ne manjka. Imate vsega, lahko si privoščite kar koli, na morje greste, kadar se vam zahoče. To, da Marko rad pogleda za kakšno kiklo, še ni najhuje. Svet se zaradi tega ne bo podrl in tudi ne pričel vrteti nazaj. Moški so to vedno počenjali in bodo. Sploh tisti z dobrim položajem in debelo denarnico. Ženske se vedno obešajo na takšne, niso vsega sami krivi!«
»Ti ga še zagovarjaš?« sem zgrožena strmela vanjo, saj nisem mogla verjeti, da se je spet postavila na njegovo stran. Skoraj vedno se je.
»Nikogar ne zagovarjam, samo o dejstvih govorim. Dovolj sem dala skozi,« je nadaljevala s tišjim glasom. »Dobro veš, kaj vse smo izgubile, ko sem se ločila in ostala sama z vama, dvema malima deklicama!« me je preteče pogledala. »Vse, prav vse ... je šlo samo na slabše. Še rednega študija vama nisem mogla omogočiti, pa tako brihtni sta bili. Sami sta si morali služiti kruh, namesto da bi uživali kot vajini vrstniki,« mi je znova ponovila stokrat slišano zgodbo.
Pa sva vseeno nekaj postali in tudi delovne navade sva si tako pridobili, me je imelo, da bi ji povedala nazaj. A nisem. Ni se mi ljubilo razpredati dalje. Še najmanj o nekakšnem statusu, ki je njej pomenil bistvo uspeha vsake pametne in sposobne ženske.
Strto, zlomljeno srce, bolečina v duši, večno nezaupanje – te stvari je niso zanimale.

Toliko za predstavo o mojem takratnem življenju. Sedaj pa k bistvu, k srečanju.
Bilo je nekega deževnega aprilskega dne, ko sem hčer odpeljala na predšolski zdravniški pregled. V ozki, dolgi čakalnici je bilo veliko ljudi, v glavnem mamice z otroki. Moških skoraj ni bilo. Stvari in obveznosti, ki so se tikale otrok, so bile v tistem času pretežno na mamah. Slekli sva mokra oblačila, jih odložili na klopco poleg sebe in sedli, da počakava na vrsto. Dolgo je trajalo. Razgledala sem se naokrog, a razen nekaj znanih obrazov s ceste nisem poznala nikogar. Nič hudega, se mi vsaj ne bo treba pogovarjati, sem si rekla in se posvetila hčeri. Govorili sva o vsem mogočem, še največ o bližajoči se šoli, ki se je je zelo veselila.

Najin pogovor je zmotil prihod ženske z otrokom, fantkom, obstala je med vrati in z očmi iskala prazno mesto. Čez čas se je napotila do klopce poleg naju. Vprašala me je, ali je prosto. »Seveda,« sem ji prijazno odgovorila, umaknila mokra plašča in jima naredila prostor.

Z očmi sem preletela njeno postavo, njen resni obraz in zazdelo se mi je, da jo od nekod poznam. Bila je moderno oblečena, lepo urejena, po letih precej mlajša od mene. Vrnila mi je pogled in zdelo se mi je, da je zardela. Njen obraz je v trenutku otrpnil in hitro ga je obrnila proč, stran od mene. Prevzel me je čuden, neprijeten občutek, da nekaj ni v redu. »Ne samo da me je spoznala, ona ve, kdo sem!« me je spreletelo. Šesti čut! V želodcu sem začutila kepo, tesnobo, kot vedno, kadar me je nekaj zaskrbelo.
Občutek preteče nevarnosti ni in ni hotel popustiti. Prevzel me je. Vso. Oči so mi nato obstale na fantku, ki je bil z njo. Tudi on se mi je zdel znan. Od kod neki? A ni bila samo radovednost tisto, kar me je begalo. Ne, šlo je za nekaj več. Podobnost!? Ta otrok, njegov deški obraz, me je močno spominjal na ... nekoga?! Njegove velike modre oči, polne ustnice, nos, svetli, razmršeni lasje, ki jih je bilo težko počesati ...
Strmela sem v njegov lepi obrazek in možgane mi je preletel preblisk, spoznanje. In zavedela sem se, na koga me spominja ... na mojega sina! Tudi on je bil takšen pred leti, preden je šel v šolo. Podobnost med njima je bila osupljiva, šokantna. Pretresljiva.
Globoko v prsih se je nekaj zganilo. In me spomnilo ...

Kot bi se odvrteli prizori iz filma, sem podoživela čas pred nekaj leti, ko se je Marko v službi »zapletel« s svojo takratno sodelavko. Šlo je za več kot le za avanturo. Med dopustom jo je odpeljal celo na morje, v našo počitniško hišico. Tega mu nikoli nisem odpustila in po tistem nisem več rada odhajala tja. Brez otrok nikoli. Nisem prenesla, da bi se me dotaknil, tam, na kraju, kjer se je dotikal nje.
In se spomnila, kako se je tisto jesen, po znova neprespani noči, ko je priznal svoje razmerje in me v solzah prosil ter rotil, naj se ne ločim – spremenil. Zresnil se je. Postal je drugačen, zadržan in skrivnosten. Pa ne samo doma. Tudi v družbi, med prijatelji in znanci, ni bil več isti. Nasmeh in iskre v očeh so čez noč izginili z njegovega obraza. Kot da nosi v sebi nekaj, kar ga teži in obremenjuje. Več je ostajal doma, opustil je številne funkcije in veliko se je posvečal otrokoma. Tudi meni. Nisem se ozirala na to, ni mi bilo mar za njegovo spremembo, čeprav sem jo opazila. Bila sem prazna, čustveno otopela in razen otrok ter dela v službi mi že dolgo ni bilo do ničesar.

»Mami, na vrsti sva!« sem zaslišala hčerkin glas, ki me je prestavil nazaj – v čakalnico. V ambulanti sva kmalu opravili vse, kar je zahteval zdravniški pregled. Le s težavo sem sledila besedam zdravnice. Z mislimi sem bila ves čas drugje, v nekem mračnem, nekdanjem času.

Nenadoma preblisk! Križišče, rdeča luč na semaforju. Sedim v avtu na sredinskem voznem pasu in čakam zeleno. Na levi strani opazim v vzvratnem ogledalu srebrno siv avto. Enak moževemu. Bliža se. Na sopotnikovem sedežu sedi mlada ženska, ustnice se ji premikajo. Govori. Spreleti me občutek tesnobe, povezan s strahom. Slutnjo. Ne zdržim več. Obrnem glavo in za volanom zagledam obraz svojega moža. Smeje se. Njej! Ker je rekla nekaj, kar si je želel slišati. Boli me. Voznik za menoj potrobi. Speljati moram. Skozi šipo ujamem njen obraz, ki zre vame ...

Ko sva s hčerjo prišli nazaj v čakalnico, sem, ne da bi mi bilo treba še enkrat pogledati po klopci, vedela, da gre zanjo. Da je ona tista, ki sem jo takrat videla v moževem avtu. In ki se je kmalu po tistem preselila v drug kraj in zapustila možev kolektiv. Iz »osebnih« razlogov, mi je povedal.

Tistega dne, tam v čakalnici, sem spoznala, zakaj. Kaj je bil tisti njen »osebni« razlog.

Od takrat se je tako moje življenje kot življenje naše družine razdelilo na dve obdobji. Na tisto pred Petrom in ono drugo – po njem.

»Danes sem srečala tvojega sina – in njo,« sem dejala možu pri kosilu. Ravno v trenutku, ko je nesel žlico k ustom. Glasno mu je padla na tla. Tega se najbolj spomnim. In njegove izpovedi, besed, za katere se mi je prvič zdelo, da so iskrene. »Ne veš, kako me je to vsa leta žrlo,« je tiho rekel. »Koliko noči sem prebedel in tuhtal, kako naj ti povem. Zdaj veš! Naredi, kot misliš. Vem, da mi tega ne boš nikoli oprostila.« Tokrat me ni rotil, ne prepričeval, ne prisegal, ne prosil. Nič od tega. Vedel je, da nima smisla. Tudi mama je tistikrat opustila svoj monolog o statusu. Vsi so mi dali mir. In čakali.

Odselila sem se – iz skupne spalnice. Na drugi konec etaže, v zadnjo, veliko sobo z balkonom. Tam sem več kot mesec dni preživela – v peklu. Sama. Po prihodu iz službe, ko sem postorila najnujnejše za otroka, sem odšla v svojo samoto. Delala sem obračun s svojim življenjem: ga analizirala, preštevala pluse in minuse, ga razstavljala in sestavljala. In se odločala. Biti ali ne biti!?

Človek obrača, bog pa obrne. Tako pravijo. Drži.
Danes vem, da bi bilo vse drugače, če se Marko ne bi poškodoval. Huda prometna nesreča je tudi njemu spremenila življenje. Za vedno. Ostala sva skupaj, oba prizadeta. On poškodovan, jaz ranjena. In se pobirala. Drug z drugim. Še vedno se.

Svetla lučka, ki je najprej občasno, nato vse pogosteje prihajala v naše življenje, je bil Peter, njegov sin.
Prvič je prišel naslednje leto med poletnimi počitnicami in ostal tri tedne. Že takrat mi je zlezel pod kožo. Bil je vesele narave, zabaven, šale je stresal kot iz rokava in spontano spravljal ljudi v dobro voljo. Otrok sonca! Domača dva sta ga sprejela medse, kot trava, ki že dolgo ni dobila dežja. Bila sta drugačna, zadržana, nesproščena. Od malega sta bila deležna najinih stalnih prepirov in tihih dni. Tednov. In to se jima je poznalo, na duši in navzven. Nad Petrom in njegovim veseljem do življenja sta bila več kot navdušena. Oboževala sta ga in komaj čakala njegovih prihodov.

To je moja zgodba, težka in boleča. Še vedno. Malo je odleglo, ko sem jo zapisala.

Materinski dan je danes, ko jo zaključujem. Dobila sem lepe čestitke od svojih otrok. Tudi Petrovo. Vam povem, kaj mi je napisal? Bom prebrala: Vse najboljše, draga mama Lidija, za tvoj praznik! Hvala, ker si in mi stojiš ob strani. Priletim jutri kaj naokrog. Pozdravi ata.

Je kaj dodati? Mislim, da nič.