Onine zgodbe 2019

Plenilec

Vrnil se je v glavno mesto. V njem ni lovil že štiri leta. Tudi ne v tem trgovskem centru, po katerem se je potikal že pet dni, vendar še ni našel ničesar primernega. Malo se mu je že mudilo. Helena je postajala vse bolj sumničava, prav neprijetna so bila njena vprašanja, kdaj ji bo vrnil izposojeni denar. Sicer je še vedno živel pri njej in užival v udobnosti njene hiše in njene kuhe, vendar je iz izkušenj vedel, da prihaja čas, ko si mora najti drugo lokacijo in novo žensko.

Najraje je imel premožne, dobro ohranjene vdove. Tako je poleg ekonomskih ugodnosti, ki so bile zanj prvenstvene, laže zapeljeval in kasneje živel svojo moškost. Od mize, kjer je sedel in počasi pil kavo, je imel dober razgled na glavni vhod nakupovalnega centra. Dobra pozicija za zbiranje informacij o možni kandidatki. Mimo je danes šlo že kar nekaj žensk, ki bi lahko bile zanimive. Vendar še nobena ni dobro sodila v njegovo kategorijo. Ob eni od urejenih žensk se je prav takrat, ko si jo je ogledoval z očmi lovca, pojavil starejši moški, po vsej verjetnosti njen mož. Njuni pogledi brez vznemirjenja so ob poljubu, ki je deloval rutinski, govorili o nekoliko naveličanem paru. Verjetno bi bila ona primerna za flirt, nikakor pa ne za namen, ki ga je imel on. Vendar zdaj ni imel časa za lahkotne zadeve. Zaradi Heleninega vse pogostejšega nerganja je vedel, da mora pohiteti. Ko je še naprej opazoval zdolgočasena zakonca, si je ponovil eno od svojih pravil, ki si ga je pridobil z izkušnjami: nobenih zrelih moških figur v okolici njegove ženske, morda kakšen poročen sin v drugem kraju, ki nima časa ne za mamine materialne ne čustvene zadeve. 


Precej zanimiva ženska prijetnih oblin, verjetno malo starejša od njega, se je nedaleč stran dobila s prijateljico. Sedli sta za bližnjo mizo. Naročil si je še sadni čaj, saj je želel še malo posedeti in prisluhniti njunemu pogovoru, kavo je pa že popil. Plačal je račun. Tudi to je bilo eno od njegovih pravil: vedno sproti plačuj. Če se je bilo treba dvigniti in iti v akcijo, ni izgubljal časa s čakanjem na natakarja. Prijateljica je bila vsekakor opravljivka, tarčna ženska, pri sebi jo je že imenoval Ona. Iz besed klepetalaste ženske je povzel, da je kandidatka ločena, s hčerko, ki je poročena in živi z družino v tujini, Ona ima vrt in mora nekaj kupiti na oddelku za vrtna orodja ... Ko sta se ženski odpravili po nakupih, je opazil, da je njegova ženska na začetku malo zašepala, potem pa je njen korak postal zanesljiv. Zdravstvene težave? Zaradi dela na vrtu ali so stalnica? Preveč bolne ženske ne bi hotel, malo gibalno omejena pa bi mu ugajala, saj ga potem ne bi nadlegovala z idejo, da vidi njegov namišljeni vikend v Istri. Mogoče bi ga moral postaviti na kakšen otok, dosegljiv le s trajektom? 


Brez hitenja se je odpravil za njima. Ker sta klepetali, sploh nista opazili, da jima sledi. Ugotovil je, da ima Ona precej ponošene sandale. To nekako ni šlo k njeni splošni urejenosti. Pojasnil si je, da je verjetno zaradi bolečin v nogah obula udobnejše čevlje. V nakupovalni voziček je Ona dala nekaj izdelkov za peko in iz pogovora prijateljic je izvedel, da pride hčerkina družina za praznike domov. Spekla jim bo nekaj dobrot, ki jih imajo radi in planejo nanje, ko pridejo na obisk. Bil je zadovoljen. Sklepal je, da zna tudi dobro kuhati, če zna tako dobro peči. Izvedel pa je tudi, kako naj tempira razvoj zveze, da mu ne bi bilo treba srečati kakšnega sumničavega zeta. Pohitel je na oddelek za vrt in si začel ogledovati grabljice, rokavice, opore ... Ko sta prišli ženski na oddelek, je že imel videz izgubljenega gospoda, ki se ne zna odločiti, kaj naj kupi. Držal je v rokah dve različni opori za rastline. Ko ju je zagledal, se je najprej malo obotavljal, potem pa je stopil proti njima in ju zaprosil: »Oprostita, dragi dami. Mi lahko pomagata?«
»Ženske vedno rade pomagajo nemočnemu moškemu. Materinski instinkt?« je nadaljeval misel v svoji glavi.
»Seveda, seveda,« je takoj odgovorila Klepetulja ter stopila proti njemu. Ona ji je sledila. Vedel je, da s svojim visokim in kljub letom lepo oblikovanim telesom ter z bujnimi sivimi lasmi in temnimi obrvmi takoj pritegne ženske. Ko si ga ogledajo, dobi zaradi prijetnega obraza, njegov malo grbasti nos sploh ne moti, še preostale točke za oceno izjemno privlačnega moškega. Zaradi globokega glasu in načina komuniciranja pa ga imajo za šarmantnega gospoda z manirami. Da je vse to resnično dosegel v manj kot minuti, je opazil v pogledih obeh žensk. Nadaljeval je: »Na vikendu na Cresu imam vrtnico, ki rabi oporo, pa ne vem, kaj naj izberem.«
»Kako velika, visoka pa je vrtnica?« je vprašala Ona.
Spomnil se je Heleninih vrtnic.
»Meni sega do vratu, v kupčkih ima veliko oranžno rdečih, dišečih cvetov in takole široka je!« Razširil je roke, kot da ju bo objel.
»To je dokaj velika vrtnica! Na Cresu, ste rekli!« je komentirala zadevo Klepetulja, ki je vsekakor dobro slišala njegovo laž. Jo je Ona tudi?
»Bojim se, da nobena od tukajšnjih opor ne bo zadostna za vašo vrtnico. Morali boste iti v Vrtni center, kjer imajo bolj raznolik izbor,« je povedala svoje mnenje Ona.
»Kaj pa kaj začasnega?« ni odnehal.
Ona je odmajala z glavo, Klepetulja pa je pograbila pahljačasto bambusovo oporo in mu jo ponudila.
»Tale je največja!«
Ona je še vedno zmajevala z glavo. Všeč mu je bila. Ni zadovoljna s polovičnimi rešitvami, ne zapravlja po nepotrebnem. Da ni preveč preudarna zanj? Pametne ženske so lahko problem, paziti moraš na pravo dozo logičnih laži in si jih dobro zapomniti. Bolj se bo moral posvetiti njenim čustvom, jo dovolj razburkati, predramiti in zadovoljiti kakšne posebne želje, sanje? Tega se ni bal. Samo večji izziv bo zanj in zmaga bo toliko slajša. Že je čutil tisti prijetni nemir lova.
»Kje pa je Vrtni center?« je vprašal Ono.
»Ni daleč od tukaj. Lahko vam pokaževa,« je prevzela pobudo Klepetulja.
»Zelo vama bom hvaležen, dami. Da se predstavim, ime mi je Simon.« Ponudil je svojo roko Oni.
»Angela sem,« segla mu je v roko, njen stisk je bil ravno prav močan. Malo dlje, kot je običajno, je njeno roko podržal v svoji in jo globoko pogledal v oči.
»Moja boš, Angela. Moj osebni angel,« si je mislil in kot da bi ga slišala, je odvrnila pogled in umaknila svojo roko.
»Marija,« se je predstavila in mu ponudila roko Klepetulja.
»V veselje mi je, Simon.«
Galantno se je malo priklonil in razpredal v svoji glavi. »To prijateljico bo treba postopoma oddaljiti. Preveč je radovedna, verjetno ji tudi ne bo všeč, da se zanimam za Angelo in ne zanjo. Zaradi zavidanja lahko sproži različne govorice.« 


Ko se je zvečer vozil k Heleni, si je požvižgaval. Zadovoljen je bil z izkupičkom. Imel je telefonski številki obeh prijateljic in kovinsko oporo za vrtnico. Poslovilno darilo Heleni. Fotografijo cvetoče rože z novo oporo bo po mobitelu poslal, zaenkrat, obema. Lov se nadaljuje. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE