Onine zgodbe 2018

Otroški čeveljci

Erika zadnje mesece vse pogosteje obiskuje mamo. Običajno v kuhinji pijeta čaj ali limonado, crkljata se z domačimi keksi in skoraj brez predaha klepetata. Njen trebušček počasi, a vztrajno raste, čez dva meseca ima rok. Prej si je želela akcijo, dogajanje, zdaj pa ji prijata mir in spokojnost, ki ji ju nudi mama.

Danes mama privleče na mizo okrasno škatlo. Vsa sijoča in malo razburjena jo odpre. V njej so popolnoma novi otroški čeveljci, beli z vezalkami, podloženi s krznom, povsem mehki in izjemno lepo oblikovani.
»Uau, kje pa si tole kupila, kako so srčkani,« je očarana Erika.
»Te čeveljčke sem našla, ko sem ta teden pospravljala podstreho. Kupil jih je oče malo pred tvojim rojstvom nekje v Evropi. Namenjeni so bili tebi, a jih nisi nikoli nosila. Čas je, da gredo po skoraj tridesetih letih končno v promet. Če so ti všeč, jih vzemi, Erika. Tvoji so.«

Erika si jih ogleduje in si z njimi boža obraz. Tako so mehki, tako drugačni, takšnih ne najdeš več.
Čez čas vpraša mamo: »Zakaj jih nisem nikoli nosila, mami? Kaj je z njimi narobe? Meni se zdijo popolni, brez napak.«
»S čevlji ni nič narobe,« jo potolaži mama. »Imajo pa svojo zgodbo, ki ti jo bom enkrat povedala. Kasneje, ko boš že rodila, zdaj se ne smeš razburjati,« še doda in jo poboža po laseh.

»Jaz sem močna punca, skoraj trideset jih imam, sem odrasla, razumna oseba, ne me šparat. Mar se nisva zmenili, da si bova vse povedali, ničesar zamolčali. Spet si vsa dramatična in skrivnostna, mami. Potem mi boš očitala, da sem vedno na strani očka. Zakaj ne moreš bit enkrat odprta? Poglej očija, zgleduj se po njem,« se ji Erika odločno upre.
Mama kar nekaj časa brez besed premišljuje, nato se vda in ji popusti.
»Mogoče imaš prav, Erika, čas je, da izveš vsaj drobec mojega življenja, da ti brez olepšav opišem tudi svoje občutke. Le tako se lahko zbližava. Midve sva si res zelo različni.

Kot veš, sva se z očijem poročila zelo mlada, imela sem komaj 23 let, on pa pet let več. Zelo sem si želela otrok, bila sem zaskrbljena, ko skoraj dve leti nisem zanosila. Vse sva imela urejeno, stanovanje in službo, pa tudi denar ni bil problem. Oči je delal v družinski firmi, jaz pa sem že pripravljala diplomo. Stanovala sva v dedkovi hiši, ki je bila dovolj velika za vse tri družine. Midva sva si uredila stanovanje v prvem nadstropju, njegova sestra Sonja z možem v drugem, pritličje pa sta zasedala dedek in babica. Imeli smo prekrasen, zgledno urejen vrt s staro uto, kjer sem rada posedala. Bila je skrita, obkrožena s cvetjem in vzpenjalkami. V njej je bilo vedno prijetno hladno. V tistem času sem bila v devetih nebesih, še zmeraj neskončno zaljubljena v tvojega očija in srečna, da bom končno dobila otroka. Nekje zadaj pa me je glodal strah, kaj če se mi vsa ta idila nenadoma zruši, preveč mi je lepo, sem večkrat pomislila. Bila sem vraževerna. Najbolj sem se bala očkovih poslovnih voženj po Evropi. Kaj če se mu kaj zgodi?«
Mama si malo oddahne. Popije čaj. Erika je ne prekinja, z zanimanjem jo posluša.

»Bilo je popoldne 24. maja, na predvečer tvojega rojstva. Postajalo je vroče. Umaknila sem se v hlad ute na vrtu in si ogledovala čeveljčke. Videla sem odprta vrtna vrata in zagledala dekle mojih let, ki je korakalo proti vhodu hiše. Pomaham ji in jo pokličem, naj pride bliže. Vem, da sem sama, da v hiši ni nikogar. Luškana punca, vitka, rjavih las, lepo zrihtana. Opazim, da ima smisel za modo. Spomnim se, to je oblikovalka Anita, ki je začasno delala v naši firmi. Takoj ko pride v uto in zagleda čeveljčke, ja, ravno te pred teboj, se neznansko razveseli. Vsa navdušena mi pripoveduje, da jih je ravno ona izbrala, ko sta bila z Andrejem na potovanju. Brez predaha govoriči, ne morem je ustaviti. Vsa je v elementu. Začne mi pripovedovati o sebi in Andreju, kako sta se našla, o njuni veliki ljubezni, da sta skupaj že nekaj mesecev ter načrtujeta poroko in otroka. Brez njega si življenja ne predstavlja več. Ne morem je več poslušati. Otrpnem, zmrznem. Končno le zasluti, da je nekaj narobe. Nisi ti Sonja, Andrejeva sestra, me vpraša? Ne, ji z muko odgovorim, Tamara sem, Andrejeva žena. Potem ne morem izdaviti ničesar več. Najprej mi vsa začudena oporeka, da to ne more biti res. Ko sva se za hip srečali v firmi, ji je Andrej rekel, da sem njegova ljubljena sestra. Drži, Andrej ima sestro Sonjo, ki je prav tako noseča in stanuje v tej hiši, ji potrdim. Jaz sem Tamara, njegova žena, ponovim. Končno le dojame. Vsa je iz sebe, pobledi. To je strašno, ves čas ponavlja. Nisem vedela, mi zatrjuje. Kakšna pomota! Na dolgo se opravičuje, vsa je zbegana. Končno le odide.

Obsedim na klopi, ne morem se premakniti. To se ne dogaja meni, si govorim. To so le moraste sanje. Počutim se, kot da bi izstopila iz telesa. Gledam samo sebe, kako nepremično sedim v uti. Čeprav se tresem po vsem telesu, ničesar ne občutim. Potem mi odteče voda. Takšno me najde babica, zažene alarm, pokliče rešilca in me pospremi v bolnico. Ob 11. uri ponoči brez večjih problemov prideš na svet,« zaključi mama.

Erika prvič ostane brez besed. Vstane in objame mamo. Ne ve, kaj bi ji rekla.
Končno jo tiho vpraša: »Kako sta potem uredila, kakšno je bilo nadaljevanje?«
»Ni več kaj povedat,« ji mirno odgovori mama. »Čeveljčki so čudežno izginili. Našla sem jih šele ta teden po skoraj tridesetih letih. Tvoj oči se je takoj vrnil domov in naju zasul z rožami in zlatnino. Saj veš, kakšen je, ko je navdušen. Ne moreš ga ustaviti, ne moreš se mu upreti. Počasi sem si opomogla. Sprva sem samo jokala, bila sem brez moči, povsem na tleh. Nisem vedela, kaj naj naredim, kakšna je prava odločitev zame in zate,« se opravičuje. Oddahne si, nato nadaljuje.

»Anita je za vedno izginila. Kot da je nikoli ni bilo. S tvojim očetom o tem nisva nikoli govorila. Sprva nisem mogla, kasneje sem skušala pozabiti. Vem, da bi ti ravnala drugače, ampak takšna pač sem. Danes je zgodba zame končana, ne premlevam je več. Tudi to je minilo.«

Erika si kasneje doma ponovno ogleduje čeveljčke. Čudoviti so, enkratni, popolni za njenega otroka. Premišljuje. Njen oče ostaja zanjo še vedno car, tega ni mogoče spremeniti. Preudarja. Prepričana je, da se njej to ne bi moglo zgoditi. A je vraževerna. Potem se dokončno odloči. V računalniku odpre spletno stran bolha.si in odda oglas: Naprodaj otroški čeveljci, nikoli nošeni ...

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

ZAVRNI STRINJAM SE