S službenega potovanja sem se vrnila dva dni pred rokom. Zaradi bolezni. Zvečer sem dobila temperaturo in začela kašljati. Drugo jutro sem odšla, po svoje vesela, kako bom presenetila Zorana. Ljubila sem svojega moža. Od prvega večera, ko sem ga zagledala na zabavi službene kolegice. Stal je v družbi nepoznanih mladeničev, ves nasmejan, visok, plavolas, izrazitih sivo modrih oči – skratka popoln tip zame. Spogledala sva se in od tiste zabave bila nerazdružljiva in kmalu poročena. Vse je bilo popolno. Vse. Od njegove žlahte do lepe službe gradbenega inženirja v uspešnem podjetju. Najine noči so bile polne strasti, jutra polna nežnosti, hodila sva na izlete, sprehode … ja, in nekajkrat se mi je zazdelo, da sva enostavno preveč srečna. Popolna. Ampak včasih me je pri Zoranu nekaj zmotilo. Nekaj malega. In vedno takrat, ko se je vrnil s kakšnega službenega potovanja. Nekaj čisto neobičajnega. Za hip. Nisem točno vedela, kaj je to. Bil je vonj. Parfum. Pa ne njegov, bil je drugačen.
»Kaj pa vohljaš kot psička?« me je vprašal, ko sem enkrat naslonila nos na njegovo ramo in ga ovohavala. Smejal se je tako samozavestno in me zasul s poljubi, da sem pri priči opustila misel, ki me je obšla … ah, saj to vendar ne more biti … ne, ne, kaj tako absurdnega pa res ni …

To je bilo drugo leto najinega pravljičnega zakona. O otrocih še nisva razmišljala, pravzaprav se nisva o tem niti pogovarjala. Hotela sem še nekaj svobodnih let brez plenic in nočnih seans ob jokajočem otroku. Zoran pa je tudi užival v družbi z mano, prijateljev in skupnih zabav s še nekaj pari, s katerimi smo hodili v planine, na morje ...

Ja, do današnjega dne, ko sem se pripeljala domov s seminarja. Najprej me je začudilo, da je bil Zoranov avto pred blokom. Kaj ni v službi? Oh, še bolje … takoj bova zlezla med rjuhe; če se nisva videla dva dni, sva bila tako strastna, kot se ne bi videla ves mesec. Vročine nisem več imela, samo še kašljala sem in malce me je bolelo grlo. Kar stisnilo me je v dimljah, ko sem pomislila na seks z njim …

Ob njegovem avtu je bil parkiran terenec s švicarsko registracijo. Ima Zoran obisk? No, ja, obisk ima lahko kdor koli v bloku, hiša ima kar veliko stanovalcev. Pogledala sem v najina okna. Na vseh treh so bile spuščene rolete. Kaj, za vraga, se dogaja? Morda pa je iz kakšnega razloga pustil avto doma …

Ko sem obložena prisopihala v drugo nadstropje, me je že dušil kašelj. V trenutku, ko sem hotela pritisniti na zvonec, pa sem iz stanovanja nekaj zaslišala. Smeh. Govorjenje. Zoranov glas, Zoranov smeh. Nato sem zaslišala, kako so se zaprla vrata … in potem glasbo … nekakšno grleno popevko, ki je nisem poznala … v prsih me je stisnilo, val vročine mi je šel od trebuha navzgor, kot bi me zajel nekakšen ogenj, ne vroč, pač pa hladen in vendar ogenj … vse, kar sem imela v rokah, in torbo z ramen sem spustila na tla. Kaj naj naredim, kaj, kaj … zakaj vedela sem, da ima Zoran obisk … neki nenavaden obisk … moj bog, Zoran me vara, moj Zoran, moj prelepi, dobri mož, moj edini … vedela sem, da moram biti mirna. Samo mirna, preudarna. Odločilni trenutki so prišli, pravzaprav sem ves čas vedela, da najina sreča ne more trajati dolgo … ali sploh hočem resnico? – me je prešinilo … kaj ne bi bilo lepše, da se obrnem, se vozim kakšno uro naokoli in pridem domov, ko bo njegovega obiska konec, se delam, da nisem nič slišala?! Sicer pa – kaj pa slišim? Njegov smeh, zapiranje vrat in glasbo … saj se morda pogovarja samo po telefonu. Seveda! Pogovarja se! Od razburjenja nad tem spoznanjem mi je tako odleglo, da sem kar pritisnila na kljuko in vrata so se – odprla. Sploh ni bil zaklenjen! Že sem odprla usta, da bi ga poklicala, ko me je ustavil nenavaden šum v spalnici, kjer so bila vrata priprta, notri pa je bila medla svetloba. Po prstih sem stopila tistih nekaj korakov, najbolj groznih v mojem življenju, zakaj vedela sem, kaj bom zagledala. Vedela? Ne. Niti v najbolj morastih sanjah nisem pričakovala, kar sem videla, ko sem bolj odsunila kot odprla vrata. Bila sta na sredi razmetane postelje, oba naga … vzelo mi je sapo, nekakšen glas, ki je prišel iz mojega grla, pa je bil krik nepričakovanega prizora ... ne, niti v sanjah si ne bi mislila, da ima Zoran ...

»Prasec, prasec si … jaz sem pa mislila, da ...« sem jecljala, zaloputnila vrata in zdirjala po stopnicah – naravnost v klet. Nočem več živeti, ne, ta prizor me bo spremljal, kamor koli bom šla … Zakaj bi še živela? Zorana ne bom delila z nikomer, še najmanj pa z ... Pograbila sem to mornarsko vrv, ki zdaj čaka, da jo bom uporabila … zdirjala do avta in zdaj sem tu v gozdni samoti, kjer delam obračun z dosedanjim življenjem in nekakšen medel načrt za negotovo, strašljivo prihodnost.

Vrv je še vedno na sedežu. Pogledam po bližnjih drevesih. Vse veje so nekam visoko ... saj ne bom mogla splezati na drevo … in kdo me bo našel, ubogo bingljajoče telo z iztegnjenim vratom … še najbolje bi bilo, da me najde kar Zoran. To bi bilo sladko maščevanje! Imel bi me na vesti, ne bi več mirno spal ... ampak jaz tako ne bom nič vedela, vse bo samo tema, on pa bo svoboden, vse mu bo ostalo, najino lepo, svetlo stanovanje, gliserček, s katerim se bo veselo vozil po morju, moj novi avto. On bo imel vse, jaz pa prostor v temi pod zemljo … nenadoma zgrabim tisto izdajalsko, potuhnjeno, kačasto vrv in jo zalučam, kolikor morem daleč. Pristane nekje v goščavi in nenadoma v mojih možganih zasije svetloba – ne, ne bom se ubila, ločila se bom od Zorana, hvala bogu, da mi je to padlo na pamet, imam svojo službo, svoj denar, pravzaprav sem neodvisna od njega, kar pa je najvažnejše – imam samo trideset let in sem zdrava … sploh pa, saj se ne bi mogla ubiti. Nimam toliko poguma. Za ločitev pa ga bo treba zbrati. Vsega. Moja pot bo trnova, vem. Če samo pomislim, kaj vse bom morala pojasnjevati vsem, ki mislijo, kako idealen zakon imam! Sicer se nisem nikdar kaj dosti menila za opravljanja, toda nikoli ni šlo zame. Ne morem pa še dojeti, da me vara. Če bi me vsaj z žensko! Kako krasno bi bilo, da bi bila na postelji z njim ženska! Toda na postelji v najini spalnici z njim je bil moški! In Zoran ga je »obdeloval« z usti … Zdaj mi je jasno, kaj sem vohala na Zoranu »kot psiček«. Moški parfum … Moj bog, kaj vse mi bo moral pojasniti! Ne bi bila rada v njegovi koži. Kamen mi leži na srcu. Skala. Kajti vse do zdaj je bilo zlagano. Vse. Noči, polne strasti, sobotna in nedeljska jutra, ko sva poležavala v postelji, se ljubila, smejala … Bilo je, ja, vse do zdaj med nama je bilo – nekaj kot ljubezen …