Ničesar nisem dojemala. Zaradi njegovega odhoda sem bila tako ali tako mrtva. Krilo me je tiščalo, otroček je imel že štiri mesece. Sanjala sem okrogla čokoladna lička in žareče oči, mandljaste, prijazne in nasmehljane, kakršne je imel on.

S kotičkom očesa sem bolj zaznala kot videla mojo torbo na zadnjem sedežu. »Kam greva?« sem šepnila.

»Jaz nikamor, ti greš v Sarajevo, s teto Maco je vse zmenjeno.« Spreletela me je srhljiva mrščavica, po tilniku, potem čez hrbet in se razširila v roke, da so mi zatrepetale. Teta Maca je delala kot babica. Takoj sem vedela, v kaj me pehajo. Pred nekaj dnevi je prišel oče na obisk, da nekako rešita to sramoto. Odkar sta bila ločena, je prihajal samo še zaradi mene … najpogosteje ob sobotah. Najprej mi je tri do štiri ure pral možgane, kako propadla in nesposobna sem, potem me je pretepel, da sem bila vsa v modricah. On najznamenitejši slovenski psihiater in ona direktorica uglednega podjetja, hči, že tako ali tako v sramoto in problematična, pa gre in se speča z zamorcem. In jaz, vedno tako pogumna in uporniška, sem tokrat čisto odpovedala. Moje srce je bilo prelomljeno, razpadlo, izvotljeno. On je šel, starše je bilo sram, da bi me peljali na komisijo za splave, ki mi ga tako ali tako ne bi odobrili, bilo je že mnogo prepozno. Tako sta se spaktirala in se spomnila, da me pošljeta k teti Maci; naj nekdo drug uredi ta umazani posel namesto njiju. Nisem se upirala, nisem se pritoževala, sploh nisem več mislila, čutila že nekaj časa nisem ničesar več, samo sliko čokoladnega dojenčka sem imela pred očmi. In tiste mehke volnaste lase, kakršni so bili njegovi, sem čutila v dlaneh.

Parkirala je avto in namignila z glavo, naj izstopim. Vzela je torbo in mi jo porinila v roke, mogoče je mislila, da bom od njene teže kar tam na postaji splavila. Ampak nisem in sem jo vlekla, to težko torbo, po stopnicah dol in spet navzgor do pravega perona. Počakala je z mano na vlak, da ne bi mogoče ušla. Ko so se približale velike oči lokomotive, se mi je zameglilo, ampak sem se takoj streznila, ko je siknila vame: »Da ne bi zdaj tukaj pred ljudmi cirkusa delala ...«

Poiskala je moj vagon, mi porinila v roke karto, mi namignila, naj vstopim, in rekla: »Tam te bo Maca počakala. Bo že vedela, kaj naprej. Obnašaj se.«

Povzpela sem se v spalnik in prevzela torbo in ničesar nisem rekla. Poiskala sem svoj kupe in se zgrudila na posteljo. Vsa teža tega planeta se je sesula name, se bom pa kar ubila, če ne bom mogla več, sem si rekla, in to me je trenutno malo potolažilo. Rada bi se zjokala, ampak kako naj jokam iz mrtvega srca?
Nisem zaspala niti za trenutek. Ujela sem ritem vlaka in tako sva se s čokoladnim dojenčkom vso noč zibala, najino zadnjo skupno noč. Na poti v mesto, kjer sem se rodila in kjer mi bodo njega ubili.

Maca je čakala na peronu. Objela me je, mi vzela torbo in rekla: »Daj, greva hitro, da boš prva na vrsti, ko ima zdravnica še spočite roke.«

Ooooo moj čokoladni dojenček ...

V čakalnici je bilo vse črno žensk. Niso se kaj dosti menile, vsaka s svojo zgodbo, vsaka s svojo stisko, strahom in bolečino.

Vstopili sva v ordinacijo, kjer so me že čakali, evo ćerka od druga doktora iz Ljubljane, daj otrok, srce, tamle v kabini se sleci in pridi sem ...

Tako me je treslo, da se nisem mogla sleči in mi je Maca pomagala. Roke sem imela čisto trde, ledene, vse drobovje mi je ropotalo, ampak jokala še vedno nisem ... Nisem mogla vedeti, kakšen masaker me čaka. Kljub prekoračeni nosečnosti za splav, kljub velikemu tveganju za moje življenje, sem bila zdaj soočena s to strahoto.

Ulegla sem se na ozko mizo, noge vpela v ginekološka jermena in začutila ledeno mrzle instrumente. Privezali so mi roke. In potem se je začela pošastna bolečina, nobenega anestetika, v živo so mi trgali mojega, najinega čokoladnega dojenčka, trgali moj trebuh, hrbet, grgrala sem, se dušila, solze so tekle v potokih, ne, saj ne bom preživela ... In potem sem zaslišala čof v vedro pod mojimi nogami in zakričala. »Pa naravno da plaćeš, naravno da boli, znaš koliku sam ti bebu izvadila. Evo, muško je ...«

Med noge so mi zatlačili vir vložke, nekako sem se splazila dol z mize in končno jokala, jokala, trgala sem se, razpadala, raztapljala, izginjala, ne bom prenesla tega, njega ni več, dojenčka ni več, mene naj ne bo več ...

Potem me je Maca razvajala ves teden, samo ležala sem in jokala, jokala in držala roko na svojem spet ploskem, praznem trebuhu, jokala in umirala in izginjala. Sedela je poleg in mi vlivala žlice kokošje juhe in trgala male koščke kruha s kajmakom: »Daj, sine, jedi, vidi koliko si smršala …« In sem, kot da požiram kostanjeve ježice, samo zaradi nje sem nekako preživela. Zaradi Mace, ki je bila zraven pri mojem rojstvu in ki je zdaj že drugič poskrbela zame ...

Ko je prišel dan odhoda, mi je nesla torbo, delila nasvete, objela me je in vstopila sem spet v isti spalnik. Bilo je pozimi, kurjava ni delala, v meni in okrog mene led. V Ljubljani je divjala snežna nevihta, na postajo je prišel moj brat. Bil je zadržan in tuj in vso pot do mestnega avtobusa nisva spregovorila besede. Bežno sem pomislila, kaj neki mu je mama napletla. Sama sem nosila svojo torbo.

Šele čez več kot štirideset let sem izvedela, da so moji starši prek zvez dosegli, da so mojemu ljubemu zamorcu ukinili štipendijo in je zato izgubil mesto v študentskem domu, pravico do študija in bivanja pri nas. Odšel je v Pariz, ponosni, lepi Afričan, in se nekako prebijal, strašno težko mu je bilo. Postal je profesor na univerzi. Oče mnogim otrokom, samo svojemu ne.

Dolgo mi je pisal in trpel z mano in me ljubil. Ampak ker mi ni ničesar razložil, kaj se je pravzaprav zgodilo. in ker me je pustil tako samo v krempljih krvnikov, ga moje mrtvo srce ni moglo več sprejeti, ko je čez eno leto prišel na obisk in me prosil, naj grem z njim. Nisem več zmogla. Z mojim čokoladnim dojenčkom, ki so mi ga izpraskali, je takrat umrlo vse.

Nikoli več nisem slišala ničesar o njem. Zapletala sem se v sentimentalne, obupane zgodbe, in moje roke so iskale tisto toplo, svileno kožo njegovega hrbta in dolge čvrste mišice ter volno v laseh. Zaman. Večkrat sem prebrskala internet, socialna omrežja, vendar ni bilo o njem niti sledu.

Minilo je 46 let. Pred leti sem spoznala Afričana iz iste dežele in kraja kot moj izgubljeni zamorec, in takrat sem mu omenila, kako sem nekoč zelo mlada ljubila Senegalca z imenom BN. Takrat se je moj prijatelj nasmehnil in si dobro zapomnil to ime.

Ko se je po štirih letih najinega znanstva odpravil na ponoven obisk v domovino, v skupini z več Slovenci, so se zvečer odpravili v bližnji lokal. Ko jih je lastnik vprašal, od kod pa ste, so povedali, da iz Slovenije. »Ooo, jaz imam pa tukaj stalnega gosta, ki je študiral v Sloveniji, v Jugoslaviji … Naj vam ga predstavim!« In je privedel gospoda k mizi. Moj iskrivi prijatelj je rekel: »No, jaz pa iščem nekoga z imenom BN, ki je tudi študiral v Sloveniji in dobro pozna mojo prijateljico!« Gospod je okamnel, ga pogledal in rekel: »Jaz sem BN. Ji je ime M.?«

Vsi prisotni so obnemeli. Nihče ni mogel verjeti, da je kaj takega možno. Kakšno sporočilo iz nebes, kakšno srečanje! Prijatelj mi je napisal sporočilo: »Po srečnem naključju sem našel tvojega BN. Dal sem mu tvojo telefonsko številko. Vsi, ki so videli, kaj se dogaja, so rekli, da to ni naključje. Da je usoda.«

»Nikoli te nisem nehal ljubiti. Nikoli nisem nehal misliti nate in na najinega otroka. Nikoli vaju nisem prebolel in nimam otrok. Ampak ne skrbi. Zdaj bova skupaj.«

O moj BN. Jaz nisem bila tako kaznovana. Imam tri čudovite otroke in vnuke.

In tudi jaz te bom vedno ljubila. Šla sem iskat eno veliko in eno čisto malo ključavnico. Ko prideš, boš dal ime najinemu nerojenemu sinčku in vgravirala bom vse tri črke. Malo ključavnico bova priklenila na večjo in obe pripela na ograjo mostu v Ljubljani. In odvrgla ključke v Ljubljanico. Se objela in zajokala iz spet živega, toplega srca. Bi lahko ravnala drugače? Ne vem. Vendar ljubezen vedno zmaga.

Moje dlani so tako nestrpne, da se spet dotaknejo volnastih las. Čeprav sem videla na sliki, da so vmes že mnoge sive nitke.

46 let. Ne morem reči, kot bi bilo včeraj. Ni. Vendar imam vsa njegova pisma. Ki sem jih skrbno hranila ves čas in jih nisem ponovno prebrala vse do dne, ko sem ga spet našla. Ko mi je spet oživelo srce.