Ko si jo Loti še enkrat ogleda z nasprotnega brega, se že blešči v novi preobleki. Vsakič, ko gre tam mimo in vidi zidarski oder manj, to iz nje izvabi kakšen nasmešek več. Zdaj ne hodi več veliko v ta del mesta, samo na terapijo, enkrat na mesec. Danes gre zadnjič, pet let je mimo. Zdrava je. 

Ko stopi nekaj korakov naprej, se ustavi na mostu, kjer vsakič bolj na skrivaj prižge cigareto. A se ob tem, kot bi želela kljubovati vsemu svetu in še posebej sebi, najbolj iskreno veseli življenja in prihodnosti. 

Včasih pa ob tem prešteje čas, namenjen njemu. Takrat vdih dima postane daljši in bolj globok. Kljub fizični razdalji, ki jo živita že leta. Kljub epizodam dolgotrajne tišine, ki sta jo najprej uporabljala kot učinkovito orožje za medsebojno obračunavanje, potem pa je enkrat s svojo rušilno močjo presenetila oba in jima kot račun za trmo izpostavila odtujenost, ki je nista mogla več preseči. Kljub pretečenemu času, ki ga preživljata vsak po svoje, (ne)dokončno ločena, z redkimi stiki. Ostaja v njej, v vsaki pori njenega od moškega že leta nedotaknjenega telesa. Čaka ga, da pride domov, v njuno mesto, in upa na nekaj, v kar niti sama že dolgo ne verjame več. Ampak mogoče, morda ... 

Sanjač in Metalec jo izvlečeta iz blodnjaka misli, ko jo izmenično ogovorita: »Gospodična, danes ste pa spet z nami ... Kako dolge lase imate že! ... in to kar svoje, ta prave. Bravo! Veste, so res lepši kot lasulja, čeprav ste bili tudi z lasuljo prav fejst. Ni kaj, prava zapeljivka ste spet ...«
Loti se jima nasmehne: »Danes grem zadnjič. Zdravljenja je konec. Vesela sem.«
»Ohoho, torej imamo slavje potem?«
Loti ne odgovori, samo zazre se spet proti nasprotnemu bregu. 

Ve, da sta s prenovo Cukrarne Sanjač in Metalec izgubila svoj dom. Veseli jo nova podoba stavbe, a to jo potre. Žalostna resnica spet butne vanjo. Neprepoznani umetniki ali vse prevečkrat zgolj brezdomci zlomljenih src so svoja življenja tam izkašljevali še dandanes in zdaj so si za to morali poiskati drug prostor. Njihovo trpljenje se s prenovo ni končalo, le odmaknilo se je drugam.
Kar pod mostom bosta v toplejših mesecih, pravita, potem pa bo v bližini že kaj primernega za »tisto malo pogret se« ... 

Spoznala ju je nekaj dni po diagnozi, ko je sedela ob reki, v kateri so se prav tisti dan, to se natančno spomni, hladili premočni in preveč topli žarki za zgodnjo pomlad. Čakala je izvide krvi. Če so bili v redu, je bila to zelena luč za odmerek kemoterapije. Prišla sta mimo in jo prosila za cigareto. Vedela sta, kdo so ljudje, ki sedijo na nabrežju, kadijo in nemo strmijo v reko ... Tisti, podobni njima, ali tisti, podobni njej. Ostala sta, dokler ni morala oditi v hladno stekleno stavbo, ki stoji nasproti Cukrarne.
Metalec in Sanjač sta bila že na prvi pogled žalosten duet. Kot navadno gredo te stvari, pa je bila še bolj žalostna njuna zgodba. Metalec je bil perspektiven pisec, ki ga je ljubezen do divjega boemskega življenja iz leta v leto bolj oddaljevala od za življenje pravih ciljev. Če sveta ne vidiš jasno niti en dan, megla za korake v pravo smer naenkrat postane pregosta. Nekega dne se je znašel za okni Cukrarne. Zadet in sam.
Sanjač pa je eden tistih mladih ljudi, ki na svetu pač nima nikogar. Nihče ne ve, od kod prihaja in kaj je v življenju izkusil. Enkrat se je s svojim sanjavim pogledom preprosto znašel pod mostom, ravno ko je Metalec ždel ob reki, kadil in v star moder zvezek zapisoval novo pesem. Da ne zanemari talenta, je rad pravil. 

Od takrat sta neločljiva. Metalec je Sanjaču skozi čas postal oče in prijatelj. Težko bi rekli, da je bil dober vodnik skozi življenje, saj niti za svoje ni znal poskrbeti. Pa vendar se je med njima stkalo trdno zavezništvo v vsakodnevnem boju za preživetje. Postala sta družina, z več medsebojne topline, kot je je bila Loti kadar koli deležna v odraslem življenju. Zato ju je v času zdravljenja večkrat poiskala, za tolažbo in pogum, preden je šla svoje roke nastavljat iglam. 

Kako se zgodi, da človek, ki si je vedno želel družine in otrok, ostane brez obojega, leta in leta ujet v (ne)dokončano zgodbo? Kot ptica v odprti kletki, ki jo zunaj čaka brsteče življenje, ona pa nikakor ne najde kovinskih vratc v svobodo? Kdaj leta tako potuhnjeno zletijo mimo, da se nekega jutra zbudimo s cmokom v grlu, ker se zavedamo, da je zdaj res prepozno? 

No, danes je lep dan, danes ima Loti zadnjo terapijo. Poslovi se od Metalca in Sanjača in se še zadnjič povzpne v tretje nadstropje hladne steklene stavbe, na oddelek E. Labirint tamkajšnjih hodnikov zdaj dobro pozna. Po stopnicah pride do okenca, vzame kopijo napotnice in počaka na zadnjo injekcijo hormonske terapije.
Takrat zapiska telefon: »Boš slavila z mano?«
Telefon stisne k prsim, potem ko odpiše: »Bom.« In z odgovorom še enkrat zavrti ruleto ... »Še enkrat, samo tokrat še, kaj lahko izgubim?« si pravi. Srce bije močno, lica postajajo rdeča, vrat lisast, vdih in izdih globoka. 

Kje je? Se je vrnil domov? Jo čaka kje blizu? Stoji ob reki? Ali je morda končno v čakalnici za belimi vrati, kjer svojci čakajo svoje ljubljene, da jih po opravljenih terapijah lahko stisnejo k sebi in odpeljejo domov? Jo zdaj končno čaka tam, kjer je vsakič upala, da jo bo?
Ali je še vedno tam daleč, samo malo osamljen? Sploh ve, da ima danes zadnjo terapijo? Mu je povedala? Ne spomni se ... Je bilo sporočilo sploh namenjeno njej? Se je zmotil tudi tokrat in je bilo v resnici namenjeno neki drugi? 

Loti ne ve. Čaka na zadnji vbod. Zaradi vznemirjenja pa danes manj boli ...
Morda bosta skupaj zapustila oddelek E in se sprehodila mimo Sanjača in Metalca, pristopila k njima, medtem ko bosta onadva sedela na bregu in gledala v zeleno reko. Nežno ju bosta objela in jima povedala, da življenje prinaša in odnaša, dobro in slabo, srčno in zlo, da vselej ločuje pa potem spet združi, in da na koncu vedno zmaga ljubezen. 

Morda bo bolnišnico zopet zapustila sama. Negotova, a zdrava in cela, bo odšla v naslednje epizode svojega življenja. Sanjaču in Metalcu bo povedala, da nanju nikoli ne bo pozabila, in ju prosila, naj tudi onadva ne pozabita nanjo. Obljubila jima bo, da se bo še kdaj sprehodila tod mimo, da ju nikoli ne bo nehala iskati in jima želeti dobro. V vseh letnih časih, čeprav živi na drugem koncu mesta. Ko bo nad vodo naletaval sneg, ko bodo cvetele narcise, ko bodo v Cukrarni že razstave in koncerti, onadva pa bosta imela nov dom. Sedla bo spet na breg poleg njiju in z nasmehom se bodo skupaj ozrli proti lepi, a vsaj malo otožni hiši s 366 okni. Pa potem čez reko, gor v okna steklene stavbe, ki jih nikoli ni preštela. Ve pa, da je tam, četudi je ostala sama, zmagala ljubezen. Tista prvinska ljubezen do življenja, ki včasih lahko premaga vse mračne sile in celo smrt.