Čar tistega trenutka, ko si z ljubljenim človekom, ko daješ in prejemaš, je omama, ki te ponese v neslutene višave.
Že samo globok pogled, bežen dotik, nežen glas povzročijo požar v srcu in zanetijo celotno telo.
Stala sva na dežju tistega mrzlega decembrskega dne.
Večerilo se je in mesto je začelo trepetati v soju živopisanih lučk.
Čisto sama sva obstajala med vsemi tistimi neznanimi ljudmi, ki so dolgih korakov hiteli v trgovine še po zadnja darila.
Nikogar nisva opazila razen drug drugega.
Debele težke kaplje so naju bičale po obrazu in se stapljale z grenkimi solzami, ki so vrele iz najinih oči.
Do kože premočena, zlepljenih las in ledeno mrzlih rok z ogromnim cmokom v grlu sva se stiskala drug k drugemu, kot bi hotela zadržati ta trenutek v večnost.
A neusmiljeni čas je priganjal.
Prijel si mojo mrzlo mokro roko in jo ponesel do svojih razžarjenih ustnic.
Poljubil si mi dlan, konice prstov, jo obrnil in pritisnil k svojemu obrazu.
Brez besed si me objel in me stisnil tako močno, da me je zabolelo.
S tem objemom je bilo povedano vse.
»Ah, sreča moja!«
Tvoj glas je bil otožen, poln obžalovanja.
Trgalo se mi je srce.
V bistvu sva vedela, da bo od tega srečanja ostal le lep spomin. Da je slovo neizbežno.
»Daj, podaljšajva to noč! Nikoli več mi ne bo tako lepo, kot je zdaj s teboj, in sam Bog ve, kaj mi bo prinesel jutrišnji dan.
Ljubezen moja, po toliko letih te spet držim v svojem naročju!«
Srce mi je krvavelo, vsa notranjost bolela, hkrati pa mi je kri zaplala po žilah, da boš moj vsaj še to noč, pa čeprav poslednjič.
Tisti decembrski deževni večer sva obredla vse hotele po razsvetljenem mestu.
Deževalo je vedno močneje.
Kaplje so se zgostile v ozke trakove.
Brez dežnika, premočena do kože, a z ogromnim kosom sreče v srcu, nama je končno uspelo najti prosto sobo.
Kar najhitreje sva opravila formalnosti na recepciji in skoraj stekla po stopnicah s ključem v rokah.
Ta drobni ključek je odpiral vrata v najino srečo.
Komaj si zaprl vrata za sabo, si me dvignil in zavrtel.
Vrtel si me in vrtel ...
Tam nekje med zrakom in zemljo me je zadel potres tvojega silovitega poljuba.
V tem trenutku bi lahko čisto mirne duše umrla.
Kar se je dogajalo tistega davnega decembrskega večera v neki hotelski sobici, veva samo ti in jaz, ljubezen moja.
»Ljubim te! O, Bog, kako te ljubim!« si mi šepetal na uho, ko se je tvoje vroče telo usločilo nad menoj.
Bil si kot volčič željan svoje prve krvi.
Zagrizel si se mi v vrat, da me je zabolelo.
A vendar je bila bolečina prijetna.
Vznemirljiva.
Pohotna.
Pozabila sva na čas. Predala sva se strasti.
Brezpogojno.
Spontano.
Čutno.
Uživala sva v vsakem dotiku, vsakem gibu, vsakem trzljaju.
Nosnice so se širile. Kri je plala in se penila do neba.
Zvezde so se utrinjale za najinimi vekami.
Potegnilo naju je v brezno nepopisne naslade. Do užitkov, ki jih poprej nisva do konca spoznala.
Zdaj pa naju je strah pred neizbežno in kruto realnostjo pognal čez rob.
Do kam seže človeška strast?
Njene meje so neomejene.
Vse je mogoče.
Vse je dosegljivo.
Tisto noč sva spoznala raj in pekel ljubezni.
Neizprosno se je bližalo jutro.
Mrzlo.
Sivo.
Megleno.
Začel je padati droben sneg.
Gola sem stala pri oknu in pritiskala vroče čelo na mrzlo šipo.
Snežinke so rahlo poplesavale pred mojimi očmi, kot bi se mi smehljale.
Počasi si se začel oblačiti.
Obotavljajoče se.
Kos za kosom. Brezvoljno.
Potem si vstal. Me od zadaj objel in zakopal obraz v moje lase.
»Ljubezen moja!«
Obrnil si moj obraz k sebi in ga z dlanmi zaobjel.
Nežno so se tvoje ustnice dotaknile mojih. Potem zmeraj močneje. Siloviteje.
»Vrnil se bom, če bo le mogoče!« si tiho zašepetal.
Oba sva vedela, da je to laž. Izhod v sili.
Vendar je bila sladka. Zapeljiva.
Dajala je upanje v nekaj, za kar sva vedela oba, da ni mogoče.
Tu so bili tvoja partnerica, tvoja dva otroka in daljno mesto v tujini.
Niti najmanjšega upanja za najino srečo ni bilo.
To jutro odhajaš od mene.
Samo obžalovanje mi lahko ostane, zakaj te pred osemnajstimi leti nisem zadržala. Zakaj sem te spustila iz svojega življenja.
Ni poti nazaj.
Preveč korakov sva naredila z drugimi ljudmi, da bi se še lahko našle najine stopinje.
Za vedno pa boš ostal v meni.
Moja neizpeta pesem.
Moje nedosanjane sanje.
Moja nedokončana zgodba.
Ah življenje ...
Kako te je včasih težko živeti ...