Onine zgodbe 2018
Če bi ...
Kaj počnem? Se to res dogaja? Če sedaj to naredim, ne bo več vrnitve. Zakaj sem šla v to? Mar bi bila tiho. Ne, pa kaj si govoriš? Se ti meša? Daj, ne nori. Ne nori! Kakšna tišina. Srce mi noro razbija, vročino čutim po vsem telesu. Glava je polna. Sploh ne morem več razmišljati. Sploh ne vem, kaj moram še vzeti s seboj. Najnujnejše. Samo tisto, kar najbolj potrebujemo. Tako ne morem več živeti, to ni normalno.
- 5.07.2018
- Piše: Pavovo pero
- Foto: Shutterstock
Danes sem prvič prespala pri njem. Kako je šarmanten, kako je razgledan in umirjen. Potoval je po vsem svetu. Nekaj časa je živel v tujini. Poduhovljeno. Takšne ljudi potrebujem v svojem življenju. Vsi moški moje generacije so bili otroci, nezreli. Očitno potrebujem starejšega moškega v svojem življenju. Samostojnega in neodvisnega.
Pol leta mineva, odkar se je moje življenje obrnilo na glavo. Koliko se lahko zgodi v komaj pol leta. Danes bom svojega moškega predstavila najboljši prijateljici Manci. Srečanje ni potekalo, kot sem načrtovala. Manca se novice o moji nosečnosti ni najbolj razveselila. Stala mi bo ob strani, vendar meni, da je bila odločitev prehitra. Jernej je le dvajset let starejši. To pa ni malo. Če pa sem srečna jaz, bo tudi ona srečna z menoj.
Najsrečnejši dan v mojem življenju. Postala sem mama. S pomočjo operativnega posega sva dobila zdravo hčerko Julijo. Zaradi zapletov smo bili za poseg dogovorjeni. Sama sem se pripeljala v bolnico, saj Jernej meni, da ne bo brez potrebe čakal vse dopoldne v bolnici. Kar všeč mi je, da je tako odločen ... do tistega trenutka, ko pride na obisk šele v poznih večernih urah. Utrujena in v bolečinah ga pričakam v solzah. Kaj se dogaja? Povem mu, da bi lahko prišel prej. Hladno me pogleda. Pa kaj bi rada ... da ti še kakšno zapojem? Kar ne morem se načuditi njegovemu odzivu. Vidim poglede sostanovalk v sobi in požrem globoko kepo. Solz pa ne morem ustaviti. Kako sem v tistem trenutku potrebovala objem, tolažbo, podporo. Pozno v noč sem razmišljala, kako bom popravila, kar sem naredila narobe. Ob odhodu iz bolnišnice smo se morali ustaviti še pri osebnem zdravniku, da sem mu izročila izvide. Jernej je na parkirišču ustavil avto. Kaj čakaš? je s povzdignjenim glasom vprašal. Ne boš šel ti? sem ga milo vprašala. Takrat sem doživela prvo žaljivko. Ali sem zmešana, me je vprašal … da bo on nosil moje izvide. Brez besed, z bolečinami sem odšla iz avta. Takoj ko sem vrata zaprla, je moj korak postal težak, misli so me begale. Verjetno, da so to hormoni.
Jernejeva služba je bila zelo stresna. Zato je vedno bolj pogosto prihajal domov slabe volje. Veliko stvari ga je motilo. Njegovi odzivi na moje napake pa so bili vedno bolj burni. Nekoč je prišel domov, ko sva se pred stanovanjskim blokom ravno pogovarjala s sosedom, ki je mimo peljal psa. Soseda ni pozdravil, mrko je odšel v blok. Videla sem, da je nekaj narobe. Ko sem prišla v hišo, me je pričel zmerjati, nato pa me je zaprl v kopalnico. Prosila in rotila sem ga, naj me spusti ven. Julija je jokala v stajici, čutila sem, da je v stiski, bila je lačna, jaz pa zaprta v kopalnici. Slišala sem, kako je brcnil v stajico, povzdignil glas nad Julijo, naj že utihne enkrat. Razvajena smrklja … vse nas j… v glavo. Ter odšel. Pomislila sem na to, da bi razbila vrata kopalnice, vendar sem se bala Jernejevega odziva. Po eni uri me je odklenil. Zletela sem k Juliji, ki je od izmučenosti zaradi joka zaspala. Vidiš, tako se to vse uredi!
Čas je mineval. Dogodke sem si vrtela nazaj in naprej. Spraševala, kje sem skrenila. Kje se je moje življenje postavilo na glavo. Kateri dan, katera ura, katera minuta. Srečanje, ki je spremenilo življenje ... srečanje, ki je vzelo življenje ...
Postajala sva vedno bolj odtujena, dokler mi nekega dne ni povedal, da si želi še enega otroka. Da bi le povrnila tiste srečne trenutke, ki sem jih doživljala na začetku najine zveze. Za trenutek sem ponovno videla njegov prijazni obraz, v moje življenje se je povrnilo upanje. Sprejela sva novo življenje. Veselila sem se drugega otroka. Njegovo veselje pa je kmalu ugasnilo.
Vsaka najmanjša malenkost je bila lahko povod za izpad besa. Brez kontrole. Lahko je bilo zvonjenje mojega telefona, zato sem ugasnila zvonjenje. Branje knjige. Nisem jih več brala. Obisk domačih, prijateljev. Zato sem vedno iskala izgovore, da obiskov nismo sprejemali. S časom smo se odtujili. Tudi služba je bil povod za konflikt. Imela sem točno odmerjen čas od službe do doma. Če sem zamudila le nekaj minut … Namesto v določenih 18 minutah sem prišla domov približno pet minut kasneje. Pričakal me je pri vratih in jih zaloputnil, tik preden sem hotela vstopiti v stanovanje. Potrkala sem na vrata. Slišala sem njegovo kričanje in razbijanje. V tistem trenutku sem se spraševala, ali želim vstopiti ali raje zbežim. Seveda bi raje zbežala, ampak notri je bila Julija. Bilo mi je nerodno. Stala sem na hodniku, sosedje so hodili mimo. Gledala sem samo v tla. Ponovno sem pozvonila, odprl je vrata. Ko sem vstopila, sem najprej dobila rahlo klofuto po glavi. Ni me zabolelo. Bilo pa je ponižujoče. Ko sem hodila proti kuhinji, me je porival, me zmerjal, me spraševal, s kom sem bila, kje sem se gonila … da ga imam za norca … Branila sem se, želela sem mu povedati, da sem čakala na semaforju, da res nisem mogla prej priti. Mar bi bila tiho. Takrat je še bolj znorel. Prijel me je okoli trebuha, dvignil in iz zraka vrgel na sedežno. Bila sem v šestem mesecu nosečnosti ...
Postala sem drugič mama. Punčka Maja je bila še en razlog, da se ne zrušim, da imam v življenju vsaj še en smisel. Sedaj sem bila že navajena, da ne bom deležna nobene posebne pozornosti partnerja. Ko smo odhajali iz bolnice, sem ob čakanju na odpustnico spregovorila nekaj besed s svojim ginekologom. Ob odhodu me je potrepljal po rami in mi namenil nekaj prijaznih besed. Na Jernejevem obrazu sem opazila rdečico … vedela sem, da nekaj ne bo v redu. Ob odhodu je Jernej vrgel v smeti vse telegrame in voščila. Ko sem hotela to preprečiti, me je trdo prijel za roko … tiho bodi! Kaj boš potrebovala ta brezzvezni papir! Zgini mi v avto … V avtu so se začele pridige. Kaj sem imela s svojim zdravnikom, kaj se me ima on za dotikat ... Nisem se branila. Raje sem bila tiho. Pa nisem vedela, da ga bo to razjezilo še bolj. Sedela sem na postelji, ravno sem v posteljico odložila Majo. Julija se je že kmalu naučila odmikati v svojo sobico. Jernej pa je norel po sobi, me zmerjal. Tiho so mi po licih tekle solze. Hotela sem mu povedati, da nisem bila nič kriva … takrat me je prijel za vrat in pričel stiskati. Videla sem bes v njegovih očeh. To so bile čisto druge oči. Oči, ki jih nisem prepoznala. Po nekaj sekundah me je izpustil in odšel.
Sama ne zmorem več nositi tega bremena. Zaupam se bratu, kakšno malenkost potožim mami, zaupam se prijateljici. Moje pripovedi jih ne šokirajo. Brat je jezen. Obljubi mi, da ga bo razbil. Vedno je bil zaščitniški do mene. Seveda ga rotim, da ne. Mami mi pove, da so mi vrata vedno odprta. Prijateljica me posluša. Vpraša me, ali se imam rada. To se vprašam tudi sama. Že nekaj let ne več.
Odločitev, da odidem. Usoda se ne preneha igrati z menoj. Jernej pride prej iz službe. Z bratom ravno odhajava iz stanovanja, ko se srečamo. Jernej ugotovi, kaj se dogaja. Takšnega izpada nisem še nikoli doživela. Nori, razbija pohištvo, grozi. Grozi mi, da mi bo vzel življenje. Moj brat tega ne dovoli. Vname se prepir, pretep ... Jernej s kuhinjskega pulta vzame nož … znori ... sama začnem histerično noreti, čutim, kako mi vročina preplavi telo, čutim razbijanje srca, čutim pritisk v glavi. Kričim, kričim, vendar se pretep ne neha … dokler … brat obleži, Jernej zbeži iz stanovanja.
Sedimo za mizo v tišini. Čutim, da so vse oči uprte vame. Mami je odsotna, njene oči so hladne. Kako naj ji sploh še pogledam v oči? Vsako jutro ji oče ponudi koktajl tablet, s pomočjo katerih preživlja te turobne dneve. Solze mi tečejo po licih, pa jih ne zmorem ustaviti. Kot da ne bi vedel, me oče vpraša, kje sem ga pobrala, kje sem ga našla, zakaj sem ga pripeljala v naša življenja. Kot bi me vedno znova zabodel v srce. Takrat me zadene. Spomnim se trenutka, ki mi je za vedno spremenil življenje. Tisti trenutek, za katerega si želim, da bi se izbrisal. To je bila prelomnica mojega življenja. Dan v službi, ko je prišel na sestanek. Če bi bila takrat na malici, če takrat ne bi bila v službi. Če me ne bi začaral s svojo umirjenostjo in zrelostjo. Če, če, če … Bi lahko svojega brata danes še vedno objela.