Pri nas je finančnih sporazumov pred sklenitvijo zakonske zveze zelo malo

Odgovarja:

Pozdravljeni,

zelo zanimiva in aktualna vprašanja ste mi postavili. V ZDA denimo veljata zakonca za neresna, če še pred sklenitvijo zakonske zveze ne uredita medsebojnih premoženjskih razmerij, denimo tudi usode skupnega premoženja v primeru razveze. Seveda gre tu za drugo kulturno območje – Američani imajo dolgo in sofisticirano finančno tradicijo, čez lužo se namreč vse vrti okrog dolarja in prav nič nenavadno ni, če zaljubljenca že na vrhuncu zaljubljenosti racionalno razmišljata tudi o premoženjskih zadevah. Pri nas je praksa nekoliko drugačna – finančnih sporazumov pred sklenitvijo zakonske zveze je zelo malo, kar pogosto botruje tudi grdim konfliktom. Ni malo primerov, ko se zakonca, ko prvi val zaljubljenosti mine, krepko skregata zaradi denarja in sta zanj pripravljena žrtvovati marsikaj, tudi svojo srečo in ponos.

Pri premoženjskih razmerjih med zakonci je treba proučevati različne pravne položaje. Tako je denimo treba razlikovati med zakončevim posamičnim in skupnim premoženjem. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) namreč določa, da premoženje, ki ga zakonec že ima ob sklenitvi zakonske zveze (posamično premoženje), ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Za skupno premoženje – to je tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze – pa je uveljavljen drugačen režim; s tem premoženjem namreč zakonec ne more samostojno razpolagati (ga denimo ne more odtujiti, obremeniti …).

Zanimivo je poznati tudi režim odgovornosti za obveznosti. ZZZDR določa, da za svoje obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze (denimo za kredit, ki ga je najel), in za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja tako s svojim posebnim premoženjem kot tudi s svojim deležem na skupnem premoženju.

Za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, pa odgovarjata zakonca solidarno (nerazdelno) tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. To pa pomeni, da lahko upnik terja plačilo celotnega dolga od enega ali drugega zakonca, ne glede na to, kdo je bil tisti, ki je konkretno obveznost prevzel (načelo solidarne odgovornosti). Gre za obveznostno (kogentno) določilo, ki ga zakonca ne moreta obiti z morebitnim drugačnim dogovorom.

V praksi so sicer možni notranji dogovori med zakoncema, v skladu s katerimi denimo eden po razvezi ostane v stanovanju, drugi pa je zaradi tega prost obveznosti po (skupnem) kreditu. Treba je poudariti, da so taki dogovori za upnika nepomembni (banka denimo lahko terja plačilo kreditnih obveznosti od katerega koli zakonca), lahko pa zato predstavljajo pravni temelj za regresni (povračilni) zahtevek tistega zakonca, ki se je razbremenil plačevanja kredita zoper tistega, ki je v notranjem razmerju ostal zavezan plačevati kredit. Zato vsem razvezanim zakoncem svetujem, da medsebojna razmerja uredijo tudi z upnikom (denimo z banko). Če se želi eden od zakoncev razbremeniti plačevanja kredita, naj se poskusi z banko dogovoriti, da namesto njega vstopi nov porok, ali pa naj zagotovi drugo obliko zavarovanja.

Posebej pa je treba obravnavati tudi premoženje, ki izvira iz zakončevega podjetniškega udejstvovanja. Sodna praksa je denimo izrekla, da družba (podjetje) ne more biti skupno premoženje. Lahko pa imata zakonca v podjetju poslovni delež, ki jima daje določene premoženjske in upravljavske pravice – v tem primeru se lahko ta poslovni delež šteje za skupno premoženje, na katero lahko posežejo upniki. Vzemimo konkretno: če ima denimo mož podjetje (d. o. o.) – je njegov lastnik, njegova soproga pa s tem podjetjem nima nič (v njem ni udeležena s poslovnim deležem), se tako podjetje ne uvršča med skupno premoženje zakoncev. Če si to podjetje nabere določene dolgove, bo zanje odgovarjal le mož, pa še to le pogojno – v skladu s pravili o odgovornosti družbenikov za dolgove družbe (denimo, če bo podjetje zlorabil za kopičenje dolgov upnikom – čemur rečemo spregled pravne osebnosti). Drugače pa bi bilo, če bi bila soproga v podjetju udeležena s poslovnim deležem.