Trenutno na prestižni newyorški univerzi Columbia kot študentka Obamove fundacije sodeluje v programu, ki je nastal pod pokroviteljstvom nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obame in je namenjen izobraževanju in opolnomočenju posameznikov, ki so že pokazali svojo predanost boljši in pravičnejši družbi. Nika Kovač je tudi sladkorna bolnica. Bolezen, s katero se je naučila živeti, ji odpira oči tudi glede razlik v dostopnosti kakovostne zdravstvene oskrbe.
Na družbenih omrežjih ste napisali, da prihajate domov za nekaj časa (ko bo pogovor objavljen, boste že doma), in sicer da objamete svojega psa Vala in Inštitut. In, med drugim, po nove zaloge inzulina. Zdaj še bolj jasno vidite razliko med ameriškim in slovenskim zdravstvenim sistemom. Kako je biti diabetik v ZDA?
Prva stvar, ki te šokira, ko se pripravljaš na enoletno selitev v ZDA, je njihov zdravstveni sistem. Cene zdravstvenih zavarovanj so izjemno visoke in krepko presegajo znesek slovenske minimalne plače. Čeprav imam to srečo, da mi Obamova fundacija omogoča dobro zdravstveno zavarovanje, to še vedno ne krije vseh potreb, ki jih imam kot sladkorna bolnica. Največji problem imajo v ZDA tisti sladkorni bolniki, ki niso pripadniki višjega družbenega sloja. Živijo iz dneva v dan in si zdravljenja ne morejo privoščiti. Statistika pravi, da ima v ZDA dostop do inzulina le vsak drugi sladkorni bolnik. Naj izpostavim še razlike v ceni posamezne ampule, ki nam omogoča življenje. Razlika je desetkratna. V Veliki Britaniji stane ena ampula deset, v ZDA sto dolarjev, v Sloveniji je zastonj. Zato ne smemo nikoli pozabiti, kako pomembno je javno zdravstvo in da se moramo za njegovo ohranjanje nenehno boriti.
Za sladkornega bolnika v ZDA je usodno, če nima denarja. V ZDA je zdrava hrana, takšna, ki jo lahko jem tudi jaz, najdražja. Žal pa so živila, ki si jih lahko privošči večina, nekakovostna, polna sladkorja. Vse to pa seveda vpliva tudi na hujše posledice sladkorne bolezni.
Znan je rek, da ti v New Yorku lahko uspe, da v Ameriki lahko uresničiš svoje sanje. Žal je ta promocija neomejene izbire lažna, kot tudi, da lahko s pridnostjo dosežeš vse. V ZDA se ljudje nenehno borijo, da bi dostojno živeli. To ni družba, v kateri bi želela živeti na dolgi rok.
Kako ste v družini sprejeli vašo diagnozo?
Sladkorna bolezen tipa 1 je bila za družino in zame veliko presenečenje. Velika sreča pa je bila, da sem naletela na odličnega zdravnika, Tadeja Battelino, ki nam je že na začetku z najboljšimi nameni iskreno povedal, da ni ozdravljiva, a da se lahko naučim z njo živeti povsem normalno. Mama in oče sta me vzgajala tako, da sem lahko kljub sladkorni bolezni počela prav vse, a me vneto opozarjala, da moram paziti nase in imeti vedno dostop do zdravil. Velika sreča je bila tudi to, da sem med prvimi v Sloveniji dobila inzulinsko črpalko. Ni mi bilo več treba štirikrat dnevno uporabljati pena, pripomočka za injiciranje inzulina. Črpalka mi je omogočila prijaznejše obvladovanje bolezni, tako da včasih celo pozabim, da sem sladkorna bolnica. Seveda pa bližnje še vedno skrbi zame. Nihanja sladkorja so res zoprna. Ko je visok, mi je slabo, utrujena sem, ne vem, česa naj se oprimem, prevzame me občutek, da me nihče ne mara, spremeni se mi zaznava okolja. Ko je sladkor nizek, pa se je treba hitro odzvati, da padanje čim prej ustaviš. Z leti se skrb staršev zame malce umirja. Tudi medicina hitro napreduje; meritve so vse bolj natančne, kar ti omogoča tudi boljše obvladovanje bolezni.
Napisali ste, da je ena od stvari, ki vas v Ameriki moti, prazno promoviranje reprezentacije. Brez vsebine. Brez upoštevanja ekonomske neenakosti in različnih oblik marginaliziranosti. Američani pri zagovarjanju svojega sistema pogosto poveličujejo svobodo izbire.
Svobodna izbira je velik mit. Predpostavlja namreč, da si lahko posamezniki povsem sami izborimo odlične življenjske okoliščine. Znan je rek, da ti v New Yorku lahko uspe, da v Ameriki lahko uresničiš svoje sanje. Žal je ta promocija neomejene izbire lažna, kot tudi, da lahko s pridnostjo dosežeš vse. Rodimo se v različnih okoljih in družinah, imamo različen dostop do kakovostnega izobraževanja in zdravstva, kar se kaže že v Sloveniji, čeprav sta zdravstvo in šolstvo javna in urejena drugače kot v ZDA. V ZDA se ljudje nenehno borijo, da bi dostojno živeli. To ni družba, v kateri bi želela živeti na dolgi rok. To je družba, ki med ljudmi dela velike razlike, družba, v kateri večina ljudi neznansko trpi.
Na začetku je bilo obupno; izgubljala sem se na metrojih, v birokraciji. Še nikoli nisem bila tako sama. Največ pa sem se naučila od ljudi, s katerimi tukaj živim in delam. V kampusu smo zbrani ljudje z vseh koncev sveta.
Za vami je prva etapa v vlogi študentke Obamove fundacije. Kaj vam je do tega trenutka ta izkušnja dala?
Prva etapa je bila izjemno lepa in naporna. Veliko se naučiš že samo s tem, da živiš v tako velikem mestu, kot je New York, tako raztreščenem. Na začetku je bilo obupno; izgubljala sem se na metrojih, v birokraciji. Še nikoli nisem bila tako sama. Največ pa sem se naučila od ljudi, s katerimi tukaj živim in delam. V kampusu smo zbrani ljudje z vseh koncev sveta. Tako zelo različna življenja imamo, da smo potrebovali kar nekaj časa, preden smo se uskladili. Sošolka Millicent, ki prihaja s Salomonovih otokov, mi je nekoč dejala, da je najbolj pomembno to, da si vzamemo dovolj časa, da se ustavimo, se poslušamo, vedno iščemo zgodbe najrazličnejših ljudi. Tega se zato učim tudi sama, prestavljati v nižjo prestavo.
Pravkar je izšla vaša Pisma tebi. Bi si želeli, da bi tudi vi, ko ste odraščali, brali podobno knjigo?
Pisma tebi je knjiga pisem, ki govorijo o lažeh, ki nam jih povedo med odraščanjem. Je knjiga, ki je najbolj osebna. Govori o tem, kar sem se naučila do zdaj. Je drugačen priročnik za ljudi vseh starosti. Priročnik kritike sistema. Govori o tem, da za nekatere stvari nismo sami. Je priročnik o tem, da nam včasih ne preostane drugega kot upirati se, priročnik o tem, da lahko punce nosimo roza in modro, o tem, da se lahko v vseh barvah dobro počutimo. Predvsem pa je priročnik o tem, da se je vredno nenehno bojevati – skupaj.
Morda vas zanima še --> Hrana, ki ubija raka
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: