1. KDO: Eva Bobnar
2. KAJ: Devetošolka in ambasadorka humanitarnega projekta V Kranju dobro v srcu mislimo – za boljši in dostojnejši jutri izbranih družin in posameznikov v stiski
3. ZAKAJ: Ker je vzor sočutnega vedenja in ker dobra dejanja vplivajo na drugega človeka, družbo in končno na ves svet.


Dobrodelna pobuda V Kranju dobro v srcu mislimo, ki se je v decembru odvila že tretjič, je povezala široko skupino prostovoljcev z namenom pomagati posameznikom in družinam v stiski. Aktivno so ga podprli tudi tamkajšnji šolarji. Ambasadorka projekta iz OŠ Predoslje, devetošolka Eva Bobnar, je svetel zgled vsem, da solidarnosti in dobrodelnosti ne jemljemo zgolj kot dolžnost, ampak vrednoto. 

Ne reče se zaman, da na mladih svet stoji. Vem, da nam ni vseeno, kakšna bo naša prihodnost, zato se udejstvujemo, zastavljamo svoj glas, smo skratka aktivni pri tem, da pomagamo spremeniti svet v boljše okolje in obenem dati upanje tistim ljudem, ki so ga morda izgubili. 

»Projekt je bil predstavljen v šoli, in sicer so učitelji, ravnateljica in socialna delavka predlagali, da bi bila njegova ambasadorka. Primerna sem se jim zdela za to nalogo,« povzame Eva Bobnar. Doda, da otroci svojo dobrosrčnost lahko pokažejo na različne načine. »V moji naravi je, da rada pomagam, opravljam tudi številna prostovoljna dela. Denimo, v razredu sošolkam in sošolcem, če ima kdo težave in potrebuje malo pomoči, pomagam pri učenju.« 

Kdo bo pomagal deklici? 


Od težkih življenjskih zgodb posameznikov in družin, ki so bile vključene v humanitarni projekt V Kranju dobro v srcu mislimo, se je širše javnosti močno dotaknila iskrena izpoved dvanajstletne deklice. Zapisala je: »Nimam mamice, ki bi me objela in stisnila k sebi, nimam očeta, ki bi me potolažil, ko sem žalostna. Doslej je zame skrbel dedek, vendar tudi on ne more več skrbeti zame, zato je moja skrbnica socialna delavka.« Bolečina deklice, ki so ji pristojni intenzivno iskali rejniško družino, je posebno segla tudi v Evino srce. »Komu pa ne bi?! Ko slišim takšno zgodbo, me preplavi neprijeten občutek. Znova se zavem, da niso vsi otroci dovolj srečni, nimajo ljubečih staršev in ne živijo v prijaznih družinah. To se mi zdi žalostno.« 

Po besedah devetošolke sočutje do sočloveka spodbuja dobrodelna dejanja. Šteje prav vsako. »To, da nekomu lahko polepšam dan, je res eden izmed najboljših občutkov, in to tudi meni polepša ter razvedri dan. Prav tako so dobrodelna dejanja super, ker ni treba narediti nekaj ogromnega za sočloveka, saj smo tudi ob manjšem dejanju, ko nekomu priskočimo na pomoč, na koncu vsi veseli in srečni.« 

Ni nam vseeno, kakšna bo naša prihodnost 

Eva Bobnar namenja del prostega časa dobrodelnosti. Rada pa gre, kot dekleta njene starosti, tudi ven, se vozi z rolko in druži s prijatelji. Prav tako uživa pri peki sladic in v branju. Na prihodnost želi bodoča gimnazijka gledati s čim bolj svetle plati. »Dobro vem, da ni vse vedno tako, kot si želimo. A ne glede na to si še vedno želim ostati optimistična in pozitivna glede jutrišnjega dne. Sicer pa nimam kakšnih večjih skrbi.« 

In kako vidi vpliv delovanja mladih na druge? Na družbo? Na svet? »Ne reče se zaman, da na mladih svet stoji. Vem, da nam ni vseeno, kakšna bo naša prihodnost, zato se udejstvujemo, zastavljamo svoj glas, smo skratka aktivni pri tem, da pomagamo spremeniti svet v boljše okolje in obenem dati upanje tistim ljudem, ki so ga morda izgubili.«