Da je življenje v Grčiji še vedno veliko slabše kot pred krizo, ki bo kmalu zaznamovala že desetletje, je slišati kaj hitro, ko se človek obrne k domačinom. Naj je to zgovoren starejši taksist ali pa živahen starček, po stroki ekonomist, sicer pa še kako aktiven prodajalec v eni turističnih trgovinic z grškimi izdelki pod atensko Akropolo. Slednji nam je pripovedoval, da je dve leti pred upokojitvijo, a da je, ko pomisli na preživetje, zaskrbljen. Tako prvi kot drugi sta omenila možnost prehoda z evra nazaj na drahmo, a noben od njiju ni bil prepričan, ali bi bilo to res boljše. 

Minimalna plača, polovični delovnik

Da večina ljudi, ki imajo delo, prejema minimalno plačo ali pa ima polovični delovni čas, kar jim prinaša le nekaj evrskih stotakov, s katerimi se potem stežka prebijajo iz meseca v mesec, nam je – skupinici Slovencev, ki smo se v Atenah mudili poslovno, nato pa smo jih imeli priložnost spoznati tudi turistično – orisal stanje zgovorni taksist, potem ko nam je v roke potisnil slikovito publikacijo s prikazom atenskih znamenitosti v današnji podobi in obenem s prikazom, kako naj bi bile videti v času antičnih Aten, ko so bile središče umetnosti, učenja in filozofije, dom Platonovi akademiji in Aristotelovemu liceju ter sploh znane kot zibelka zahodne civilizacije in rojstni kraj demokracije.

Afrodita in Atena

Občutek o veličini te plati človekove biti dobi obiskovalec Narodnega arheološkega muzeja, kjer hranijo zbirko nekaterih najpomembnejših artefaktov z različnih nahajališč po Grčiji od prazgodovine do pozne antike. Glineni izdelki, s katerimi so nekoč živeli (in jih tudi dodajali v antične grobove), bronasti in kamniti kipi popolnih teles in zmagovitih izrazov, prvo železno orožje pa tudi orodje – vse to in še več je mogoče videti v omenjenem muzeju (cena vstopnice je 10 evrov, zaposlil pa vas bo lahko za vse popoldne), kjer se lahko pobliže spoznamo tudi s fatalno Afrodito, velikim Prometejem in bojevito Ateno. In če nam ta skok v (daljnejšo) zgodovino še ni dovolj, lahko skočimo še do Muzeja novejše zgodovine. Ta nam vzame precej manj časa, postreže pa predvsem s slikami iz novejše zgodovine, ki zelo nazorno prikazujejo čudovitost dežele, ki je že davno pred nami vzbujala človekov pohlep. Na slikah figur, ki so zaznamovale grško preteklost, domala ni žensk (naštela sem le dve), po drugi strani pa je ta muzej bogatejši z oblačili, ki prikazujejo žensko modo nekdanjega časa – ta temelji na privlačnih vitkih pasovih in barvitih vzorcih ostrejših linij. Podobno, kot je privlačna starodobna (no, zame osebno tudi sodobna) pisava grških umetnikov in soustvarjalcev velike antike.

Kolone turistov

Toda moje osebno izkustvo je bilo morda nekoliko bolj kislo ob obisku znamenite atenske Akropole, katere ograje nisem potem niti prestopila, saj bi kolono turistov, ki so čakali na nakup vstopnice (cena je 20 evrov, možno pa je vzeti kombinirano vstopnico za več znamenitosti, ki je 10 evrov dražja), lahko šteli skorajda v kilometrih. No, ni pretirano reči, da je pogled z bližnje vzpetine, na kateri ponosno stoji Filopapov spomenik iz obdobja Rimljanov, zelo nazorno pokazal, da je vsakodnevna množica turistov, ki se gnetejo na Akropoli, prevelika. Tega ne bi niti omenjala, če ne bi menila, da ima morda tako množični obisk že negativen vpliv na veliko človeško dediščino. 

Vse je zelo blizu

Sem pa zato vsako jutro v tekaškem tempu pozdravila omenjeni Filopapov spomenik in si spočila oči ob pogledu na morje. Če ni bil ravno največji užitek v zaznavanju umazanije, ki je v kombinaciji z vročim južnoevropskim zrakom dobila še rezkejši vonj, pa je bil prav zavidljiv občutek ob teku v gozdičku pod Akropolo, ki ga je zaznamoval vonj borovcev z znanim mediteranskim vetričem. Ko me je korak zanesel v bližnji botanični vrt, kjer so vso pozornost ugrabile prostoživeče zelene papige, pa sem sploh pozabila, da sem v prepolnem mestu, kjer sčasoma (že po dnevu ali dveh) vse postane zelo zelo blizu. Atene so namreč zelo obvladljivo mesto, ki ga je lahko prehoditi. Razen če je vročina prehuda, in res je počasi naraščala v drugi polovici junija. Ko sem denimo nekega jutra tekla po ulici, ki se je vila rahlo v klanec, mi je priletna Grkinja prav simpatično kazala, naj se ustavim, saj da se mi nikamor ne mudi. 

Ne boste verjeli, a mi je dalo misliti! In tako sem se domov vrnila malenkost mirnejša, zagotovo pa po mediteransko bolj sproščena.

Atene so poleti precej vroče, in četudi ležijo blizu morja, o svežem morskem pišu skorajda ni ne duha ne sluha, zato se jih bolj splača obiskati v manj vročih mesecih. Iz Benetk so izjemno ugodne neposredne povezave, avtorica prispevka pa obžalujem, da se nisem bolje organizirala in v obisk vključila več prostih dni, da bi jih prebila na katerem od krasnih grških otokov. Pot tja je namreč iz Aten prav tako precej ugodna (sredi poletja so povratne vozovnice na Rodos ali Kreto stale od 100 do 200 evrov).