Izteka se zelo nenavadno leto, vam popotnici je brez dvoma pristriglo krila. Kako ste ga preživeli? 

Izredne razmere ob koncu leta preživljam lažje kot spomladi. Morda sem obrnila perspektivo. Prej sem se kar naprej obremenjevala s tem, česa ne smem in ne morem. Zdaj bolj gledam na to, kaj lahko in kaj smem. Je veliko stvari, za katere prej nisem imela časa. Končno imam čas za tečaj za sommeliera, uredila sem knjige na polici tako, da jih zares najdem, in prebrala antične pripovedke. V tem letu smo zagotovo vsi osvojili veliko novega. Koronakriza, koronapozdrav, koronajunaki ... Še nikoli se nismo naučili toliko novih besed v tako kratkem času. Ali tako mimogrede operirali s strokovnimi izrazi, kot je epidemiološka slika in da je treba reprodukcijsko število R spraviti na 0. 

Za praznike bom delala. Sem v skupini za zvočno opisovanje na TV Slovenija in v živo bom komentirala božični program, da ga bodo lažje razumeli tudi ljudje z okvaro vida. To je delo, ki me v zadnjih letih zelo izpolnjuje. 

Kako ste se borili z negativnostjo in nestrpnostjo, ki nas obkrožata na vsakem koraku? Že res, da izhajata največkrat iz strahu, a kljub temu nam ni lahko, kajne? 

Veliko je strahu zaradi pandemije, a veliko tudi neustreznega komuniciranja z javnostjo. Če spremljamo Nemčijo, Francijo, nekatere druge evropske države, je veliko več prijaznosti in sočutja. V Sloveniji včasih dobiš občutek, da ljudje že namenoma več ne upoštevajo ukrepov. Dovolj imajo vzvišenosti in negative. 


Sašo Hribar v Oniplus pravi, da nam je težko, ker smo se srečali s svojo končnostjo. Številke okuženih spremljamo kot nekakšno loterijo, mislimo si, da ne bomo mi med njimi, a seveda se lahko zgodi … 

Veliko lahko naredimo sami. Da tu ni vse kot pri loteriji predvsem odvisno od sreče. Veliko ljudi preprosto ne upošteva ukrepov, okuženi hodijo v trgovino, ne upoštevajo karantene. Že iz svoje okolice poznam take primere. Je pa to zares leto, ko smo resnično postali bolj občutljivi, bolj se zavedamo, kako ranljivo je lahko življenje. Predvsem smo preživeli leto, ko preprosto več ne načrtujemo ničesar velikega, vsaj ničesar daleč vnaprej. To se mi zdi največja sprememba. Začeli smo živeti tukaj in zdaj, za ta trenutek. In vsak mali preobrat na bolje je takoj dobra novica. Poglejte samo te dni, ko so za kratek čas ponovno odprli trgovine. Ko se lahko sprehajamo po praznično okrašenem mestu. Še pred letom dni smo imeli popolnoma druge standarde za srečo. 

Kako boste preživeli te drugačne praznike? 

Tudi moj oče je v rizični skupini, zato smo se odločili, da letos ne bomo praznovali božiča v družinskem krogu. Za praznike bom delala. Sem v skupini za zvočno opisovanje na TV Slovenija in v živo bom komentirala božični program, da ga bodo lažje razumeli tudi ljudje z okvaro vida. To je delo, ki me v zadnjih letih zelo izpolnjuje. In sploh je lep občutek, da tudi za praznike lahko narediš nekaj dobrega za druge. 

Tudi zdaj se mi prazniki še vedno zdijo lepa in napeta zgodba, ki se je nikoli ne naveličaš. Okrasitev jelke, prižig luči, obdarovanje. Četudi smo odrasli, moramo imeti čarobne trenutke. V časih, v katerih živimo, je to toliko bolj pomembno.  

Kakšna praznovanja božiča so vam ostala v spominu s potovanj po svetu? 

Najbolj pristna in tradicionalna so še vedno praznovanja po Evropi. Lani sem bila v božičnem času na Poljskem, ki je pri nas še povsem spregledana božična destinacija. Imajo prelepe božične sejme, okrasitve po mestu in velik izbor božičnih običajev in jedi, ki jim tudi v sodobnosti dosledno sledijo. 


Poznamo vas kot navdušeno kuharico, kaj na vaši praznični mizi ne sme manjkati? 

V naši družini za božič tradicionalno pripravimo polenovko. Za prilogo so mlinci in vrzote, kot na Krasu pravijo dušenemu ohrovtu. Za polenovko je vedno odgovoren oče, ker je to družinska skrivnost, ki gre iz generacije na generacijo. Jaz še nisem prišla na vrsto, da izvem natančen recept, vam pa z veseljem zaupam, kako pripraviti vrzote, ki so božanske in so odlična priloga tudi k pečeni perutnini. 

In še za konec: kateri dobri mož obdaruje vas? 

Pripadam generaciji, ki verjame v Dedka Mraza. Kot otrok sem preverjala vse odprtine v stanovanju, ki bi bile primerne za njegov prihod. Kovala sem načrte, kako bi ga zasačila pri delu. Tudi zdaj se mi prazniki še vedno zdijo lepa in napeta zgodba, ki se je nikoli ne naveličaš. Okrasitev jelke, prižig luči, obdarovanje. Četudi smo odrasli, moramo imeti čarobne trenutke. V časih, v katerih živimo, je to toliko bolj pomembno.