Mira Marko Debelak je ena od pionirk slovenskega alpinizma. Tako v slovenski kot v evropski alpinistični javnosti je najbolj odmeval njen vzpon po severni steni Špika, ki jo je osvojila leta 1928. Ker je bila prva oseba, ki ji je to uspelo, še danes velja za eno najboljših slovenskih alpinistk v zgodovini. Poleg navedenega je opravila še približno 100 alpinističnih vzponov; 23 prvenstvenih smeri, več zimskih vzponov in zahtevnih turnih smukov. Posvečala se je tudi znanstveni plati alpinizma ter leta in leta preučevala naše gore in njihovo zgodovino. Hkrati je bila tudi prva ženska, ki je bila sprejeta v Avstrijski akademski klub. Po njej so poimenovali označeno planinsko pot pod Kanjavčevimi policami in smer v severnem ostenju Velike Mojstrovke.
Bila je tudi spretna slikarka
Mira Debelak se je rodila 26. decembra 1904 v Sarajevu. Njen oče dr. Janko Debelak je imel pred njo že tri otroke. Po poklicu je bil poštni uradnik, kasneje pa je postal ravnatelj ljubljanske pošte. Njena mati je bila Tržačanka. Mira je otroštvo preživela v Zadru, nato pa je v Ljubljani obiskovala tedanjo višjo dekliško šolo.
Že v zgodnjih letih se je navduševala nad slikarstvom. Več let je obiskovala slikarsko šolo Probuda. Med njenimi učitelji so bili tudi Stele, Mirko Šubic in Sever. Svoje znanje je izpopolnjevala tudi pri slikarki Henriki Šantel v Ljubljani. Obiskovala je tudi slikarske šole v tujini; in sicer na Dunaju in v Londonu, kjer je bivala dve leti in pol. Pri slikanju je bila zelo spretna, najbolj pa se je navduševala nad upodabljanjem planinskega cvetja. Zanimivo je, da se kljub njenem navdušenju nad gorami njihove upodobitve ni nikoli lotila.
Kot prva preplezala 900-metrsko severno steno Špika
Že kmalu po prihodu v Ljubljano je v njej vzniknila ljubezen do gora. Leta 1921, ko je bil ustanovljen gorniški klub Skala, je bila Mira pri svojih tedanjih 17 letih med prvimi, ki se je pridružila ekipi. Prevzela je vlogo knjižničarke. Njeni najpomembnejši gorniški podvigi so se odvijali med letoma 1924 in 1932. V začetku se je lotila alpinističnih podvigov na slovenskih tleh, pri čemer je zahajala v Vzhodne Julijce in Kamniške planine, kmalu pa so jo premamili tudi vrhovi v tujini. Navduševala se je nad Zapadnimi Julijci, Karnskimi Alpami in Dolomiti. V gorniških krogih se je je kmalu po vključitvi vanje prijel vzdevek Marko. Med njenimi plezalskimi spremljevalci so bili tudi dr. Stanko Tominšek, Pavla Jesihova, Guerra, De Reggi, Volkar, Kramer, Joža Čop, Deržaj in Martelanc.
Njen najpomembnejši plezalni dosežek je zagotovo ta, da je leta 1926 preplezala 900-metrsko severno steno Špika (ki velja za eno najslavnejših v Julijcih). V tistem času je bila namreč prva, ki ji je to uspelo. Podviga se je lotila skupaj z dr. Stankom Tominškom in Jožo Čopom, ki pa je moral zaradi zdravstvenih težav predčasno sestopiti. Kljub temu da sta steno osvojila oba s Tominškom, pa gre Miri za ta podvig pripisati večje zasluge, saj je bila ona tista, ki je vodila in poiskala najprimernejše mesto za prehod. Po nekaterih informacijah naj bi bil Stanko Tominšek takrat zaljubljen v Miro, ona pa ga je tekom vzpona zavrnila. Dne, 6. septembra 1926, je bila stena po 31 urah naporov osvojena. Ta uspeh je takrat odmeval tudi v tujini. Smer še danes nosi ime Direktna in ima oceno V+.
Leta 1927 je Debelakova samostojno osvojila severozahodno steno Ojstrice, nekaj let kasneje pa tudi severno steno Mangarta, severno steno Velike Mojstrovke ter Antelao, ki naj bi bil njen edini tritisočak. Leta 1937 se je povzpela po steni Nevisa na Škotskem. Skupaj z Edom Deržajem sta takrat preplezala Slovensko smer. To so seveda le nekateri izmed njenih številnih alpinističnih podvigov.
Leta 1933 napisala priročnik Plezalna tehnika
Plezalna tehnika je bila v tistih časih dokaj primitivna. Mira Marko je bila ena prvih, ki se je odločila na tem področju izpopolnjevati pri tujih alpinistih. Nenehno je sledila novostim in jih sproti vključevala v svojo plezalno prakso. Leta 1933 je na podlagi številnih spoznanj napisala priročnik Plezalna tehnika. Ta je bil pomemben doprinos takratnemu domačemu alpinizmu, dobro pa so ga sprejeli tudi v tujini. Od leta 1925 dalje je sicer redno objavljala tudi v Planinskem vestniku. Njena poročila o plezalnih dogodivščinah so bila razgibano in duhovito napisana.
»V steno naj se poda le tisti, ki je naše gore prehodil v vseh letnih časih, vzdolž in povprek. Spoznati moraš vse objektivne nevarnosti položnih pobočij, predno začneš plezati po strmih skalnatih stenah naših gora. Stene niso le vežbališča za mladino, željno plezanja, so za alpinista tih kotiček, kjer najde v borbi s strmimi čermi svoje veliko alpinsko doživetje,« je med drugim zapisala v priročniku Plezalna tehnika
Miro Marko Debelak so opisovali kot na videz krhko, a krepko, gibčno in mišičasto. Po značaju je bila zelo vztrajna, pogumna in podjetna. Imela je izreden občutek za plezanje, dobro orientacijo in telesno pripravljenost. Kljub svoji mladosti je znala ohranjati trezno glavo. Na alpinistične ture je tako vedno odhajala dobro pripravljena. Po duši je bila svobodomiselna in samostojna ženska. Že od malih nog je bila tudi odlična smučarka. Večkrat je presmučala triglavsko gorovje.
Življenje rešila tako možu kot sinu
Njen prvi mož je bil Božo Pibernik. Poroka z njim naj bi bila po besedah njenega sina dogovorjena. Kasneje se je od njega ločila in priimek spremenila nazaj v Debelak. Že v času zakona naj bi se zaljubila v Eda Deržaja, ki je bil prav tako plezalec. Skupaj sta preplezala številne previsne stene. Za Eda bi bil skoraj usoden njun vzpon v severni triglavski steni, ko se mu je nenadoma odlomil klin, zaradi česar je padel in se hudo poškodoval. Življenje mu je rešila prav Mira, ki mu je pomagala do delnega sestopa, dokler niso ponj prišli reševalci. Mira in Edo sta se poročila leta 1938, medtem ko se jima je sin Matjaž rodil že dve leti prej. Ob njegovem rojstvu se je Mira odločila za zaključek svoje alpinistične kariere. Odtlej je gore obiskovala zgolj kot planinka. Prav tako kot Edu je Mira tudi svojemu sinu Matjažu nekoč, ko bi se skoraj utopil v Savi, rešila življenje.
Prerano slovo
Mirina življenjska pot se je zaradi hude bolezni končala 27. septembra 1948, ko je bila stara komaj 43 let. Umrla je v Ljubljani. Pred smrtjo se je v zadnjem pismu, ki ga je namenila možu, poslovila z besedami: »Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin. Več pač ne moreš doseči v življenju.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: