Predlani je s partnerico Žano Andreevo spoznavala meje lastne zmogljivosti na 233-kilometrski tekaški preizkušnji čez andorske Pireneje, zadnjih pet poletij pa se z mladostniki iz Vzgojnega zavoda Kranj peš odpravila do Pirana. Petra Vladimirov vzdržljivostni doživetji polnokrvno prepleta v svojem knjižnem prvencu Evforija, ki je tudi poklon njenim »mulcem«, da ob takšnih zmagah spoznajo lastno vrednost. 

Tek, ki je bil za vas najprej »nekaj najbolj dolgočasnega«, je prerasel v način življenja. A to ne običajno popoldansko ali nedeljsko mletje kilometrov, ampak tekaško popotovanje z vsemi atributi avanture.

Tek še vedno ni moj način življenja, bolj biti v naravi. Vse od majhnega smo bili ves čas povezani z njo. Ko sem že ob rojstvu imela izpah kolkov in pri manj kot treh letih operacijo, so zdravniki priporočali staršem, naj se čim več gibamo. Onadva sta sprožila to ljubezen. Bila sem tudi pri tabornikih in se močno povezala z naravo, taborili smo po gozdovih, delali bivake. Zdi se mi, da našim mulcem to prav manjka; kar smo mi iskali v gozdovih, iščejo v igricah. Navezanosti na naravo je sledilo obdobje pubertete, srednje šole, ko je bila na prvem mestu literatura, intelektualizirali smo po kavarnah. Nato sem se vrnila k hribom, taborništvu, tek je prišel šele pozneje.

Zame je bolj grozno, ko ima eden krizo, drugi pa je takrat na vrhuncu. Na ultratekih vedno pridejo nihanja, in ko drugemu ne gre najbolje, moraš oklestiti svoj ego, četudi si na vrhuncu moči, se prilagoditi, počakati in vedeti, kako ga spodbujati. 

V drugo gre rado, bi lahko rekli za Evforijo, 233-kilometrski visokogorski izziv čez andorske Pireneje, ki vaju je z Žano prvič ustavil z vašim zlomom mečnice, in tudi v dvoje gre rado. Kakšni so izzivi tekmovanja v paru?

Da si v paru, ni olajševalna okoliščina. Ko si na skrajnih mejah moči, se je težko brzdati in nadzorovati čustva, a se moraš prilagajati. Hitro lahko nastane nemir, če se nekdo obira. Marsikdo je komentiral, da na srečo nisva nikoli imeli skupaj krize, a zame je bolj grozno, ko ima eden krizo, drugi pa je takrat na vrhuncu. Na ultratekih vedno pridejo nihanja, in ko drugemu ne gre najbolje, moraš oklestiti svoj ego, četudi si na vrhuncu moči, se prilagoditi, počakati in vedeti, kako ga spodbujati.

Preberite še: Kazimira Lužnik, Slovenka, ki pri 84 letih še vedno teče 

Ste romantična občudovalka lepot narave in večna iskalka novih in novih izzivov, Žana je ciljno usmerjena nekdanja profesionalna športnica, ki ne pozna predaje in včasih tudi usmiljenja ne. Kako vaju brusijo razlike v značajih?

Bolj ključno od značajskih potez je zaupanje, da bova skupaj našli rešitev, da bova že zmogli, da se znava prilagoditi. A kolikor je Žana ciljno usmerjena in blazno tekmovalna, tudi do mene, vem, da bo res poskrbela zame, kadar sva ekipa, in me tudi nesla, če bo treba. Takrat sem njena ekipa in skupaj morava čim prej priti do cilja, to ves čas čutim.

V številne dejavnosti z življenjsko sporočilno noto vpletate svoje varovance iz Vzgojnega zavoda Kranj, a pohod Alpe–Adria je eden tistih, ki najbolj pretrese njihove temelje, pravite. Letos ste se že petič odpravili iz Kranja peš na morje, premagali 170 kilometrov in hkrati vse strahove in omahovanje. Kakšne neprizanesljive notranje boje so na poti bíli najstniki?

Notranji boji so podobni tistim, ki jih mi bijemo na ultrapreizkušnjah. Na začetku si ne predstavljajo, kaj pomeni iti peš na morje, ne vedo, kaj je 170 oziroma 180 kilometrov, ne vedo, kaj pomeni hoditi 30 ali 40 kilometrov na dan. Tudi sama se zalotim, da se na kakšni ultri zavem, koliko je še pred mano, že z avtom je veliko, kaj šele peš. Zato jim vedno rečem: »Nikoli ne smeš gledati celote, vedno si postavljaj le kratkoročni cilj.« Vmes pridejo nihanja, da ne morejo več, zjutraj se včasih komaj privlečejo iz šotora. Velikokrat so prve dni jezni, kar nekateri na glas povedo, drugi premlevajo sami zase, tretji pa pošiljajo domov in drugim vzgojiteljem sporočila, kako grozno je. Res je grozno, ničesar jim ne očitam. To je del, ko sem na Evforiji tudi sama želela odstopiti. 

Potem vidijo, da so »v zosu«, da bo treba do konca, in začnejo razmišljati, kako si olajšati stvari, od šal in zgodbic na poti do tega, kaj jim najbolj ustreza pri obutvi, kako se raztegniti. Iščejo rešitve za težke trenutke na poti. Kot vodja in njihova vzgojiteljica se večkrat sprašujem, koliko jih usmerjati in koliko jim pustiti prostora. Ko pridemo čez polovico, sledi preobrat – vidijo, da smo že proti cilju. V resnici je težje, bolj so ožuljeni, bolj jih bolijo noge, utrujeni so, ampak mnogo bolj zavezani cilju. Prve dni velikokrat omenijo, da bodo odnehali, potem pa nočejo več odstopiti ali se peljati, malo se tudi že primerjajo med seboj. Na koncu rečejo: »Zdaj sem pa res ponosen. Najprej sem bil jezen na vas, zdaj sem pa res ponosen.« Zanimivo, da jih pritegne ta izpolnjujoči občutek, ko premagaš takšno pot.

Pri današnjih mulcih avtoriteta, ki temelji na strahu, ne deluje – ali zelo redko. Hitro vidijo, če si jim iskreno naklonjen, kar pomaga tudi, ker jim je treba neštetokrat odpustiti spodrsljaje. Ne da jim daješ potuho, ampak da jih razumeš. Mnogi neštetokrat padejo oziroma skrenejo z začrtane poti, a to ne sme vplivati na odnos, ki ga imamo z njimi. 

Zakaj je zanje še toliko pomembneje, da s takšnimi zmagami spoznajo lastno vrednost?

Ti otroci so precej odrinjeni na rob, sploh v družbi, ki poudarja odličnost, dosežke ... Danes so otroci v šoli skoraj vsi odlični, trojka je že slaba ocena, imajo še ogromno hobijev, hodijo na tekme, prvenstva, kar norma je že, da morajo biti dobri v šoli in imeti še kup odličij. Naši otroci pa niso! V življenju so obremenjeni z lastnimi zgodbami, ne morem reči, da niso nadarjeni, in tudi sposobni so, a zaradi drugih težav toliko teže dosegajo šolske cilje, tudi zaradi čustvenih stisk se teže osredotočijo na šolo. Velikokrat nimajo predznanja, so zelo nesamozavestni, ne zaupajo si. Včasih se čudim, saj vem, da otrok zna, pa pride iz šole z enko in reče, da je bil kar tiho. V šoli jim res poskusijo omogočiti, da pokažejo znanje, a ga velikokrat ne, komaj zdelujejo razrede in se zelo težko kje potrdijo. Ta pohod je priložnost za potrditev! 

Seveda ga v življenju velikokrat polomijo, a če nekaj naredijo super, jih pohvalimo, zaploskamo jim, saj so se morali presneto potruditi, da so prišli do morja. Niso se navajeni ceniti. Zdaj so bolj deležni medijske pozornosti in so zelo v zadregi, ker niso navajeni pohvale. En fant je pred kratkim rekel, da so sošolci iz medijev izvedeli za pohod in je ves razred vstal in mu zaploskal, a njega je bilo tako sram, da je gledal v tla. K meni pa je pritekel in ves vesel povedal, da so mu zaploskali. Šele zdaj so začeli dojemati, da so naredili nekaj velikega. Jim kar povem, da se je treba pohvaliti, če nekaj narediš dobro – in si zaslužiš priznanje.

Ko ste začeli delati v Vzgojnem zavodu Kranj, vam kolega z dolgo pedagoško kariero ni dajal napotkov o pravilih, dnevnem redu, dinamiki skupine, rekel je le: »Rada jih moraš imeti.« Od takrat je minilo že več kot deset let in ta osnovna človeška paradigma še kako drži, kajne?

Tej naklonjenosti in izjemni odprtosti oziroma sprejemanju se lahko poenostavljeno reče, da jih imaš res rad. To je tudi osnova za pristen odnos, ki ga lahko stkeš z otrokom. Če nimaš odnosa z njim, ga ne boš mogel usmerjati niti te v prepovedih, zapovedih, ukazih ne bo upošteval. Pri današnjih mulcih avtoriteta, ki temelji na strahu, ne deluje – ali zelo redko. Hitro vidijo, če si jim iskreno naklonjen, kar pomaga tudi, ker jim je treba neštetokrat odpustiti spodrsljaje. Ne da jim daješ potuho, ampak da jih razumeš. Mnogi neštetokrat padejo oziroma skrenejo z začrtane poti, a to ne sme vplivati na odnos, ki ga imamo z njimi. Včasih je treba prav zajeti sapo, se resetirati in skupaj z njimi poskusiti znova. Ne smeš izgubiti vere vanje. Ne smeš jim zameriti, četudi imaš občutek, da so te prinesli okoli, in včasih res te. A tega ne gre jemati osebno. Ne smejo ti biti zoprni in ne smeš se jih bati. Seveda mi kdaj presedajo, predvsem ko kdo ponori – to so izbruhi hude agresije –, se nagonsko ustrašiš, a v ozadju mora kljub temu vztrajati temeljna naklonjenost.