May, med vašim današnjim predavanjem v Dubrovniku je začel piskati alarm. Prežeti z vašo zgodbo pa mi v dvorani nismo niti trznili, kaj šele bežali. Že na prvi pogled izžarevate izjemno predanost poslanstvu teka, ki združuje ljudi na poti v mirnejši svet. S čim ste se ukvarjali, preden ste ustanovili Bejrutski maraton, ki je po številu udeležencev presega že Ljubljanskega, Zagrebškega in Beograjskega skupaj, in od kod ste črpali navdih in znanje za tako veliko organizacijo?

Poročila sem se že pri 18 letih, z možem, poslovnežem, pa sva se takoj po poroki preselila v Nigerijo. Tam so se nama rodili štirje otroci, skrbela sem zanje in pomagala možu pri njegovem razvijajočem se poslu. Ko so otroci zrasli, sem ustanovila nevladno organizacijo za pomoč prikrajšanim libanonskim ženskam v Nigeriji. Družbenokoristno delo je bilo v deželi, kjer ženske zelo redko delajo zunaj družine, zame edina možnost širšega delovanja in hkrati neprecenljiva šola medkulturnega sodelovanja.

Odpravili smo se na daljši tek, za katerega sem predvidela vse, dolžino 20 kilometrov, začetno hitrost teka 5:10 minut na kilometer, okrepčevalnice na poti, vse …, razen voznika tovornjaka, ki me je povozil. V trenutku je moje življenje obviselo na nitki. 

In v Nigeriji ste tudi tekli?

Tako kot delo za javno dobro je bil vzporedno tudi šport možnost za osebnostni razvoj. Rada sem tekla, a ne samo to, v Nigeriji sem jezdila in igrala tenis, vodila pa sem celo skupinske vadbe aerobike. Vse to mi je dajalo občutek pripadnosti, me opremljalo z disciplino in pogumom, da sem si upala teči po nigerijskih cestah, pogosto tudi sama.



Sama? Nigerija verjetno ni bila najbolj varna dežela in lepa tekačica je na cestah precej izpostavljena?

Nigerija ni varna dežela, a tek po tamkajšnjih cestah je bil moj prispevek k družbeni spremembi. Verjamem namreč, da vsak posameznik lahko vpliva na razpoloženje in miselnost ljudi okoli sebe. Zato sem med tekom vedno pozdravljala vse vojake, varnostnike, trgovce in vse druge mimoidoče, ki sem jih srečala. S tem sem se jim približala, oni pa so se približali meni. Že naš jutranji ali večerni pozdrav mi je dal občutek, da bi mi, če bi to potrebovala, ti ljudje priskočili na pomoč. Tako sem premagala strah in se začela počutiti varno. 

Po čudežnem prebujenju iz kome in že med trimesečnim nepremičnim in mučnim ležanjem v postelji sem dobila zagon za organizacijo maratona.  

Kako je na to gledal vaš mož?

Začel je teči z menoj. Zaradi njega sem postala hitrejša, on pa je zaradi mene postal rednejši in tako lepo sva drug drugega izboljševala in se dopolnjevala. Ko sva se po 23 letih vrnila domov v Libanon, pa sva se pridružila tekaški skupini. Lepo je bilo teči z ramo ob rami še z drugimi tekači, a je trajalo le slabo leto, vse do trenutka, ki je usodno spremenil moje življenje. Tudi takrat sva tekla skupaj. Odpravili smo se na daljši tek, za katerega sem predvidela vse, dolžino 20 kilometrov, začetno hitrost teka 5:10 minut na kilometer, okrepčevalnice na poti, vse …, razen voznika tovornjaka, ki me je povozil. V trenutku je moje življenje obviselo na nitki.



Uh, in potem?

Po čudežnem prebujenju iz kome in že med trimesečnim nepremičnim in mučnim ležanjem v postelji sem dobila zagon za organizacijo maratona. Minili sta dve leti bolnišnic in 36 operacij. Ves ta čas pa me je dodatno spodbujala ravno misel, da bo, ko ozdravim, Bejrut postal maratonsko mesto, v katerem bodo tekli tekači z vsega sveta. Predvsem pa, da bodo postali tekači tudi moji Libanonci.

Ideja o maratonu mi je podarila razloge, da sem se začela ponovno veseliti vsakega novega jutra – čeprav še kar ni bilo jasno, ali bom kljub hudim posledicam nesreče preživela, in če po čudežu bom, ali bom lahko še kdaj hodila. 

Kaj je bil pri tako veliki organizaciji, kot je maraton, s katerim ste orali ledino in kar je običajno v rokah moških, vaš največji izziv?

Ko sem se lotila organizacije, sem torej bila v bolnišnici, zato je bil to zame hud dodaten fizični in psihični izziv. Večine ljudi takrat moje sanje še niso zanimale, a jaz sem imela močno vizijo, ki me je usmerjala naprej. Še vedno sem bila pacientka intenzivnega oddelka, a ideja o maratonu mi je podarila razloge, da sem se začela ponovno veseliti vsakega novega jutra – čeprav še kar ni bilo jasno, ali bom kljub hudim posledicam nesreče preživela, in če po čudežu bom, ali bom lahko še kdaj hodila. A ta dodatni razlog za boj mi je pomagal, da sem se postavila nazaj na noge. Sebe po prometni nesreči in libanonsko ljudstvo po državljanski vojni hkrati. Medtem ko so me popolnoma nepremično pošiljali z operacije na operacijo, sem se jaz ukvarjala z organizacijo maratona. Iz postelje sem okoli sebe zbrala skupino ljudi, pisala strategije, vzpostavljala stike, prek interneta vodila srečanja, konference ... Takrat sem postavila temelje maratona in si povrnila svoje.



Kako ste določili dan prvega maratona?

Operirana sem bila tudi v ZDA in tam sem spoznala, da bom brez določenega datuma dogodka idejo kar naprej prestavljala, zato sem si tistega lepega pomladnega aprilskega dne leta 2003 rekla: »Čez šest mesecev bo v Bejrutu maraton.« Takrat sem dobila dodatni zalet, ob vrnitvi v domovino pa sem z vso strastjo začela obiskovati ljudi in jih vabila, naj ga podprejo.

Kako so se odzvali?

Obiskala sem ogromno ljudi iz najrazličnejših krogov, ki večinoma še nikoli v življenju niso tekli. Matere, učiteljice, kmete, obrtnike, poslovneže, politike, župane … Najprej sem jim povedala svojo zgodbo in ta je delovala kot ledolomilka. Mislim, da nas je moja iskrenost povezala. Začeli so mi zaupati in vsak je po svojih močeh postal del skupne zgodbe.

V Libanonu imamo 18 verskih skupin, ki so se borile druga proti drugi. Največji izziv je bil prepričati ljudi, ki so se med seboj ubijali, naj pridejo teč z ramo ob rami v isto smer. 

Libanon si takrat še ni čisto opomogel od državljanske vojne.

V Libanonu imamo 18 verskih skupin, ki so se borile druga proti drugi. Največji izziv je bil prepričati ljudi, ki so se med seboj ubijali, naj pridejo teč z ramo ob rami v isto smer. A ko so videli, da je lahko prav maraton temelj, ki nam pomaga k medsebojnemu zbližanju in vzpostavljanju miru, sodelovanja niso mogli kar odkloniti. Pokazala sem jim, kako lahko z maratonom pokažemo sebi in svetu, da nam je ubijanja zadosti, da si ne glede na vero Libanonci želimo miru. Povabila sem jih, naj tečejo oblečeni v bele majice, brez napisov kakršne koli politične ali verske propagande. Beli, torej čisti, in s pogledom naprej v boljše čase.



So tekači v belem prišli na start?

Prišlo jih je 6000. In začutili so lepoto sožitja. Po startnem strelu pištole so prvič stekli v isto smer. Prvič v življenju so, razlikam med njimi navkljub, začutili, da imajo tudi veliko skupnega. Že naslednje leto se je število tekačev podvojilo, v tretje jih je bilo že 20.000, lani pa smo jih imeli že skoraj 48.000.
Najlepša stvar, ki sem jo začutila v tej tekaški skupnosti, je medsebojna podpora, ki jo namenjajo drug drugemu. V Libanon so prišli z vsega sveta in s tem pokazali, da podpirajo domače tekače in naš klic k miru. Tekači kot prinašalci miru.
Neverjetno pa je bilo tudi število udeležencev na teku, ki smo ga organizirali v protest po usmrtitvi libanonskega predsednika vlade Rafica Haririja leta 2005. Na tek »United we run« jih je prišlo kar 60.000.

Ko smo leta 2013 opazili, da je delež vključenih žensk majhen, smo organizirali dodaten tek, namenjen samo njim. Na njem so se počutile varne in lahko so izkusile, kako se s tekom spremeni marsikaj, tudi njihova usoda. 

Uau, to pa je udeležba. Za organizacijo maratona ste prejeli kar nekaj prestižnih nagrad, svetovno športno nagrado laureus vam je izročil celo Morgan Freeman, nastopili pa ste tudi na TED Global, posnetek vašega nastopa si je ogledalo prek pet milijonov ljudi.

Tek mi je prinesel res veliko dobrega. Tudi to, da sem si povrnila notranji mir in da sem laže sprejela svoje fizične omejitve. Saj sem prav z njimi in zaradi njih pripomogla k nastanku najlepšega libanonskega dogodka v zadnjih letih: Bejrutskega maratona. Maraton simbolizira vztrajnost in predanost. Je višji cilj, ki nas, potem ko nam ga uspe doseči, spremeni za vedno. Je nekaj, kar zahteva fizično in psihično pripravljenost in nas opremi s sposobnostjo, da se spopademo z ovirami, da gremo čeznje in da pridemo do cilja. Je tudi simbol moje države, ki vztraja vsem oviram navkljub.



V filmu Caramel (2007) je libanonska režiserka Nadine Labaki svetu prikazala vašo prestolnico v drugačni luči in nam pokazala, da v Bejrutu ne vlada izključno konflikt, v filmu In kam gremo zdaj? (Where do we go now, 2011) pa je pokazala, kako so se reševanja konflikta med kristjani in muslimani lotile ženske. Nadine Labaki je s kamero to odlično uspelo, vaše orožje, s katerim vam uspeva, pa je torej tek. Bi lahko rekli, da je maraton prinašalec družbene spremembe?

Ključno poslanstvo organizacije Bejrutskega maratona je povezati ljudi. Ker tek je vključujoč. Ko smo leta 2013 opazili, da je delež vključenih žensk majhen, smo organizirali dodaten tek, namenjen samo njim. Na njem so se počutile varne in lahko so izkusile, kako se s tekom spremeni marsikaj, tudi njihova usoda. Vzdušje je bilo prekrasno, ženske od vsepovsod, vsaka s svojo zgodbo in razlogom za tek, so tekle in hodile v isto smer. Lahko pa so sodelovali tudi moški, v znak podpore svojih žena. Mislim, da gre za vzoren primer opolnomočenja žensk. Za nekaj podobnega, kar je s svojim nastopom na maratonu nekoč naredila Katherine Schweitzer in zrušila tabu, tako se tudi mi borimo proti enaki fobiji. Z maratonom odpiramo razprave, ki, upam, vodijo v večjo demokratičnost med spoloma.

S tekom spodbujamo ljudi k razmišljanju, kaj je zares pomembno: povezanost, skupnost, sodelovanje, napredek, zdrava tekmovalnost in najpomembnejše od vsega: mir. Pot do miru pa ni sprint, ampak je tek na dolge proge. 

Verjetno je bil tak tek dodatno zanimiv tudi za medije?

Javnost se je obrnila k do tedaj nepoznanim temam, k ženskam, ki tečejo, in moškim, ki tečejo z njimi v znak podpore. Tek za ženske je bil lani organiziran že petič po vrsti. In to, da je po bejrutskih cestah vse več tekačic, je, si upam reči, posledica tudi tega teka.
Tako lahko soustvarimo boljši in mirnejši jutri. S tekom spodbujamo ljudi k razmišljanju, kaj je zares pomembno: povezanost, skupnost, sodelovanje, napredek, zdrava tekmovalnost in najpomembnejše od vsega: mir. Pot do miru pa ni sprint, ampak je tek na dolge proge.