Matter: Ženska je lahko resnično lepa, ko je stara

Prepoznavni ste predvsem po jeziku, ki ga uporabljate, sleng prepleten z arhaičnimi besedami, s katerim naslikate prav surrealistično lirične podobe poetične skulpture. Od kje izvirajo vaše ideje in navdihi?

Dario: Zavedamo se, da je jezik nekaj, kar se ves čas spreminja. Danes je slovenščina že precej drugačna od tiste, ki jo je utemeljil Trubar. Mi smo jo vzeli kot temelj, ki ji dodajamo žive pogovorne izraze. V času, ko je globalizacija vsesplošna, je naša glasba precej nišna, uporablja lokalen in avtentičen naglas, ki smo ga razvili skozi odraščanje v Kamniku.

Luka: Zabavno nam je tudi obujati stare besede, ki jih še redkokdo uporablja. Radi opozorimo nanje, in s tem upamo, da se vrnejo v vsakdanjo rabo. Jezik, v katerem ustvarjamo, je še vedno slovenščina, ampak prerojena in dopolnjena na način, ki ga uporablja mladina danes.

Dario: Navdihe pa črpamo tudi iz zgodovine literature. Blizu so nam pesniki, kot sta bila Srečko Kosovel in Tomaž Šalamun, saj sta tudi onadva prišla v Ljubljano ustvarjat iz manjših slovenskih krajev.

Luka: Hkrati sta bila za svoj in morda tudi za današnji čas zelo napredna, kar nam je všeč, saj tudi nas ne razume čisto vsak. 

Bi si drznili reči, da imate kaj vpliva na uporabo jezika pri mladih tudi sami?

Dario: Radi uporabljamo včasih res arhaične (drevi, davi ...), drugič pa čisto tuje izraze (bagra, lit ...). Na podoben način dandanes deluje umetniški in ustvarjalni svet. Tudi v modi na primer, se trendi vračajo, ko nanje nekdo opozori ob pravem času.

Luka: Podobno se radi igramo s strukturami stavkov. Kolikokrat te ljudje opozorijo, ko kaj narobe spregaš in zlagaš. Mi pa te napake opevamo in jih spremenimo v bistven del besedila. 

Luka: Veliko ljudi meni, da je trenutna podoba Slovenije brezpredmetna ali slaba, mi pa se s tem nismo strinjali. Vsakemu je najlažje kritizirati stanje v domovini in se odseliti na sever, nihče pa ne bi tukaj delal in ustvarjal za boljši jutri. 

Vaše ustvarjanje presega meje glasbe, Dario vi ste igralec, Levanel se ukvarja z manekenstvom. Kaj sledi tretjemu studijskemu albumu Troglav?

Dario: Vsekakor smo se znašli na mnogih področjih. Meni je vsakič na prvem mestu igranje vlog. Prav zdaj pripravljamo celovečerni film, zrežiran in financiran popolnoma z naše strani. Potrudili smo se povezati čim več dobro podkovanih ljudi, ki so nam našo vizijo pomagali uresničiti. Gre za nekakšno distopijo, ki se seveda odvija v nam domačem Kamniku.

Luka: Želimo ustvarjati na polju kulture, ne glede na to, kateri medij uporabimo, da svoje ideje prevedemo v končni izdelek. Pri produkciji filma smo preizkušali meje minimalističnega pristopa in ugotavljali, kako tudi brez upoštevanja pravil in zapletenih postopkov pripraviti kvalitetno kino izkušnjo.

Dario: Igra v tem filmu temelji predvsem na eksperimentiranju in improvizaciji. Pristnost Kamnika pa smo ohranili tako, da smo igralce kdaj poiskali kar med mimoidočimi. Ključno nam je bilo, da poustvarimo neko pristno in nezaigrano situacijo, v kateri se zgodi prava čarobnost. Prav zato sproščenosti ni manjkalo, ker je že okolje samo bilo zares naravno, brez velikih reflektorjev in kamer.

Luka: Ker smo bili majhna ekipa, se nas ni nihče ustrašil, na sploh pa so se prav naključni ljudje izkazali za res dobre igralce.

Dario: Vsak je namreč dodal pridih lastne avtentičnosti svoji podobi, potrebno jim je bilo zagotoviti le primeren oder in smer, v katero se odvija scena. Glavna ideja filma namreč temelji na filozofiji, da Bog ni nekje nad nami, ampak je med ljudmi in nas vsak dan gleda v oči in ne z neba. Zato tehnologija, s katero smo snemali, ni bila tako pomembna kot pristnost trenutka.

Se mi zdi, da se tega držite tudi na svojih nastopih v živo, kjer v dvorani vlada intimno in domače vzdušje. Večkrat ste že omenili, da se ne dojemate kot »nedotakljive« nadljudi (po Nietzscheju, op. a.). Slava vas torej še ni pokvarila? 

Luka: Radi nastopamo v majhnih prostorih, saj se tam ustvari poseben občutek med ljudmi. Na velikem odru kot nastopajoči ne čutiš te moči, ki jo oddaj občinstvo.

Dario: Veliko nam pomeni, da med nastopom vidimo izraze ljudi, poglede v očeh, mimiko obraza. Ob nastopih tudi nimamo nagovora občinstva, ki bi bil vnaprej pripravljen govor ali recital. Ko nastopamo v živo, se za tempo in zaporedje pesmi odločamo spontano, glede na to, kakšen občutek oddaja občinstvo. Tehnično je seveda vsaka pesem dobro uigrana in naučena, ampak celoten nastop se vsakič razlikuje. Pripravimo si vse inštrumente in orodja, te pa skozi nastop prilagajamo po potrebi. Če bi delali drugače, bi izgubili to čarobnost in edinstvenost.

Dario: Zdaj res spoštujemo na primer gube in druge 'napake' na človeškem telesu. Vsaka izmed njih je lastno poglavje. Zato ne podpiramo ideje plastičnih operacij in botoksa, ki zakrije vse zgodbe življenja na obrazu in mimiko osebe. Ženske je lahko resnično lepa, ko je stara, ima neko modrost, moč in globino življenja. 

Poleg arhaične slovenščine pa se v vaše glasbeno ustvarjanje prikrade tudi veliko narodnih simbolov Triglav, prerojena slovenska zastava, zmaji, Kelti ... Od kod ideja za takšno zavednost?  

Luka: V času našega ustvarjanja in sestavljanja zadnje plošče Troglav, se je na področju umetnosti ravno dogajal preporod idej povezanih s simboli države in Slovenije. Veliko ljudi meni, da je trenutna podoba brezpredmetna ali slaba, mi pa se s tem nismo strinjali. Vsakemu je najlažje kritizirati stanje v domovini in se odseliti na sever, nihče pa ne bi tukaj delal in ustvarjal za boljši jutri.

Dario: Da ne bo pomote, tudi sami smo imeli sanje o življenju nekje daleč od doma. Ampak le tu smo imeli avtentičen vzgib, da smo ustvarili nekaj posebnega v nam razumljivi družbi. Naše ustvarjanje ni nacionalizem, daleč od tega, zares. Gre se za rast samopodobe in sprejemanje, da smo, kar smo, sprejemanje »slovenskosti«. Hkrati pa tudi sprejeti estetiko, kjer jo težje najdeš, na primer podoba neke majhne vasi, tamkajšnjih prebivalcev. Okrog te ideje se vrti tudi naš videospot za pesem 27 kometov, ki je vpogled v življenje neke slovenske vasi.

Večkrat slišimo, da med mladimi vlada vedno večja apatija, ne udeležujejo se volitev, živijo v svojih mehurčkih. Ste morda tudi zato gradili na podobah narodne zavednosti, da bi mlade spodbudili k družbeni in politični participaciji? 

Dario: Ideje o preporodu državnih simbolov, so v zraku že osamosvojitve same. Mi mladi nočemo živeti v državi, ki je nacionalistično usmerjena. Ampak ravno iz apatije se rodi želja po tem, da bi imeli nekaj našega, avtentičnega. Ali še bolje, da to podobo ustvarimo sami, in smo mi tisti, ki jo predstavimo svetu.

Luka: Hkrati pa je to nekaj, kar nas povezuje in nam je vsem skupno. Država namreč.

Dario: Tudi na drugih področjih kulture je podobno, tuje filme hočemo gledati v originalnem jeziku in ne sinhroniziranih. Le tako se ohrani avtentičnost kulture, ki jo ima neki kraj, in to je danes pomembno. Ljudje si želimo izkušati kulturo, ki je raznolika in bogata s posebnostmi, nabita s pravimi čustvi in v surovem stanju bivanja, namesto umetno ustvarjenih globalnih uspešnic, ki so povsod enake.

Luka: Živi hitro, umri mlad, pač ni naš moto. Seveda je to lažje, tudi manj imaš za izgubiti, kot če živiš polno in dolgo življenje. 

Ko odraščaš slej kot prej res spoznaš, da so več vredne majhne reči, ki jih morda kot mlajši jemlješ za samoumevne ali celo nepomembne. 

Dario: Ja, šele na tej točki začneš spoštovati nekaj, kar prej ne bi. Prav tako pa zdaj res spoštujemo na primer gube in druge 'napake' na človeškem telesu. Vsaka izmed njih je lastno poglavje. Zato ne podpiramo ideje plastičnih operacij in botoksa, ki zakrije vse zgodbe življenja na obrazu in mimiko osebe. Ženske je lahko resnično lepa, ko je stara, ima neko modrost, moč in globino življenja.

Luka: Pa ne razumite nas narobe, ničesar zares ne sovražimo. Vsak naj počne, kar hoče in ga je volja. 

Nekoč ste dejali, da za svojo umetnost ne bi želeli umreti? Je torej želja z njo preživeti?

Dario: Nihilističen ideal umetnikovega življenja ni nekaj, s čimer se identificiramo. Nekoč smo seveda kot ostala družba verjeli in poveličevali življenja, kot so jih imeli Kurt Cobain, Amy Winehouse in drugi legendarni glasbeniki, ki so presegli same sebe in za svoje ustvarjanje umrli. A na neki točki smo dojeli, da na ta način izgubiš cel spekter lepote, izkušenj in življenja samega. Zdaj si želimo nekoč biti stari, gledati nazaj in se spominjati dogodkov ter naše ustvarjalne poti. Da dosežeš modrost in vpogled v stvari, ki jih kot mlad človek nimaš, moraš pač (pre)živeti nekaj časa. 

Luka: Živi hitro, umri mlad, pač ni naš moto. Seveda je to lažje, tudi manj imaš za izgubiti, kot če živiš polno in dolgo življenje. 

Dario: Biti star in zdrav, imeti družino ter spomine, je nekaj, česar se veselimo. Mirno življenje na vasi s pogledom na slovenske Alpe in popoldanski sprehod s psom nam trenutno predstavljajo (izgubljeni) ideal.