V intervjujih ste dejali, da film ni povsem avtobiografski, v nekem trenutku ste se sicer znašli v položaju, ko je mnogo vaših prijateljev odšlo v tujino, težav z iskanjem službe pa niste imeli, kajne?

Že ko sem študirala, sem vedela, da sem izbrala takšen poklic, da verjetno nikoli ne bom imela službe. Pravzaprav je tudi nikoli nisem želela imeti. Iskanje službe v filmu so zato bolj navdihnile zgodbe mojih znancev, predvsem tistih, ki so želeli delati v kulturnem sektorju, a niso mogli, ker so se v določeni točki možnosti zdesetkale. Moja izkušnja pa je, da so v nekem trenutku vsi okoli mene izginili v tujino in sem se tudi sama spraševala, ali bi odšla.

Filma ni mogoče posneti čez noč, koliko se je spremenila ekonomska situacija v Sloveniji od vaše prve ideje do premiere filma?

Prvo verzijo filma sem napisala leta 2015, a nimam občutka, da se je od tedaj veliko spremenilo, verjetno smo se le navadili na nove razmere. Ko se je pri nas začela kriza, so opozarjali, da bo takšno stanje postalo stalnica. Odnos do mladih, do delavcev in do ljudi, ki iščejo zaposlitev, je zdaj takšen kot v času krize, v porastu je prekarno delo, zaposleni so samostojni podjetniki. Zdaj naj bi imeli gospodarsko rast, to radi poudarjajo in mi naj bi bili hvaležni, a ne vem, če običajen človek to občuti na svoji koži. Ko končaš šolo, je smešno pričakovati, da boš delal to, za kar si se šolal. Smešno je tudi pričakovati, da boš delal pod pogoji, kakršni so bili pred 15. leti. Jaz sem izbrala tak poklic in sem to vedela, a to ne velja za vse. Danes je vsak sam svoj šef in računovodja, pa še tržiti se mora. Zaradi skrajnega individualizma, ki vlada, je tudi vsak sam odgovoren za svoj neuspeh. Kaznovanje samega sebe pa potem vodi tudi v osebne krize.

Ljubezenski odnosi pri naši generaciji niso v ospredju, to nam ni tako pomembno. Če se ljubezen ne zgodi, to ni tragedija, zanimajo nas še druge reči.    

Kako gledate na tiste, ki so odšli v tujino? Se imajo res lepše, kot oni, ki so ostali?

Slovenci imamo do tujine perverzen odnos, vedno mislimo, da je trava na drugi strani bolj zelena. V tujini so izzivi drugačni, gotovo imajo mnogi tudi krize. Je pa tako, da so tisti, ki odidejo, pripravljeni na začetku več potrpeti, ker se pripravijo na to, da bo najprej nekaj let težko. Bolj žalostno je, da je mnogim mladim tudi v Sloveniji na začetku kariere težko, a žal ne verjamejo, da bo kasneje bolje.

Konec filma je odprt, vsak ga lahko razume po svoje, gotovo vas o tem veliko sprašujejo tudi gledalci. Kaj jim odgovarjate?

Zdi se mi, da vem, kaj se zgodi po odjavni špici filma (nasmeh). A je prav, da si vsak gledalec ustvari svoj konec. Vem, da mnogim to ni všeč, a tako je prav. Nočem ljudi siliti, da gledajo film, kot ga vidim jaz, tudi meni ni všeč, ko si kdaj sama ustvarim svojo interpretacijo zgodbe v kakem filmu, potem pa režiser vse pokvari z razlago.



Gledalcu v spominu ostanejo tudi prizori glavne junakinje z domačimi. Niso potencirani, kot se v slovenskem filmu rado zgodi, oče ne omahne pijan, mama pa hlipa, so pa zelo resnični in vsakdanji …

Hotela sem narediti film o ljudeh, ki so dobri, imajo dobre namene in se imajo radi, a jim stvari ne uspejo, kot so si zamislili. Želela sem, da vsak lik ravna pravilno in logično, a so kljub temu med njimi konflikti. Da se zdijo situacije v filmu življenjske, pa je verjetno tudi rezultat tega, da sem ekipi povedala, da v filmu nočem karikatur, umetnih konfliktov in preveč potencirane drame. Vsi smo o tem razmišljali in tudi člani ekipe so prispevali izkušnje iz svojih družin.

Na primer, da Špeli mama pred vrati v roke pomoli vrečko?

(smeh) Ja, asistent snemalca je predlagal, naj ji mama za posodo s kosilom poskusi vsiliti še eno vrečko.

Kaj pa ste s filmom želeli povedati o ljubezenskih odnosih današnjih tridesetletnikov, kako jih vidite?

Živimo drugače, kot so pri teh letih živeli naši starši. Težko se z nekom usidramo, ker mnogi niti sebe še niso našli. Razlike so tudi med fanti in dekleti, konec dvajsetih so bili moji prijatelji manj obremenjeni s tem, da njihovo življenje še ni urejeno. Dekleta smo vzgojena tako, da se začnemo prej obremenjevati s tem, da smo odrasla, živimo pa kot študentke.

Pa tudi družba deklet nikoli ne pozabi opozoriti na to, kajne?

Ja, in to smo ponotranjile. Po drugi strani pa ljubezenski odnosi pri naši generaciji niso v ospredju, to nam ni tako pomembno. Če se ljubezen ne zgodi, to ni tragedija, zanimajo nas še druge reči. Tudi meni kot filmski ustvarjalki romantični odnosi niso najbolj zanimivi. Želela sem, da je v ospredju filma zgodba glavnih junakinj, Špeli prijateljica spremeni življenje in pogled na stvari.

Prva in druga sezona serije Girls je bila zame res navdihujoča, videla sem, da lahko pišem zgodbe o tem, kar poznam in kar se mi dogaja. Če to serijo ljudje gledajo, bi morda gledali tudi moje zgodbe. Všeč mi je bilo tudi, da v seriji ni bilo vse popolno.   

V ospredju sta dekleti, pod film se podpisuje ženska, a glavni igralki sta mi povedali, da na snemanju ni vladal občutek, da delate ženski film. Ste to storili namerno?

V resnici ne vem, kaj je ženski film (nasmeh). V našem filmu so v ospredju težave določene generacije, delali smo film o tu in zdaj, o nas. V ekipi je bilo res veliko žensk, a mislim, da so se tudi fantje v ekipi našli v zgodbi.

Kaj pa serije? V preteklosti naj bi ženske tistega trenutka ujela serija Seks v mestu, nedavno je to veljalo za serijo Dekleta (Girls). Film Ne bom več luzerka je bolj podoben slednji …

Prva in druga sezona serije Girls je bila zame res navdihujoča, videla sem, da lahko pišem zgodbe o tem, kar poznam in kar se mi dogaja. Če to serijo ljudje gledajo, bi morda gledali tudi moje zgodbe. Všeč mi je bilo tudi, da v seriji ni bilo vse popolno. Lahko tudi priznam, da sem iz serije Girls sunila eno podrobnost, in sicer posteljnino z risanimi junaki. Ena od glavnih junakinj v seriji se je vrnila k mami in spala v postelji s posteljnino z Miki Miško, to pa se zgodi tudi Špeli v našem filmu.



Kaj vas čaka v prihodnje, bojda vas bomo kmalu videli tudi kot igralko?

Z Damjanom Kozoletom in Ognjenom Sviličićem smo napisali scenarij za film Polsestra, film smo že posneli, režira ga Kozole, jaz pa igram eno od polsester. Vedno sem vesela, ko ustvarjam film in sem na snemanju, lepo je, če lahko prispevaš k temu, da nastane film.

Kaj pa vaše zgodbe, pišete kaj novega?

Pišem, a je še prezgodaj, da bi o tem govorila. Zdaj bom snemala kratek film, ki bo del omnibusa. Rada bi napisala tudi igrano serijo, a žal pri nas s serijami capljamo deset let za tujino. Naše televizije se sploh ne zavedajo, koliko je treba vložiti za kakovostno serijo. Nismo še posvojili formata TV-drame, čeprav je to zdaj nekaj najbolj priljubljenega na svetu. Pri nas raje vlagajo v resničnostne šove, čeprav je to drugod že precej pozabljeno.