Zdaj vaju pozna že vesoljna Slovenija, pa vendar se v vajinem ustvarjanju skriva še marsikatera uganka, ki je poslušalci še niso razvozlali. Denimo to, da se prav vse vajine skladbe končajo na i (Valovi, Baloni, S teboi, Sebi). Kakšen pomen se skriva za tem? 

Zala: Začelo se je z Valovi, za katere je Gašper najprej predlagal naslov Valove (v pesmi pojeva: »Sploh luna ve za morje, da vpliva na navade in valove?«), potem pa se je enako zgodilo z Baloni. Tretjo pesem sva nato načrtno končala na i, saj sva hotela narediti trilogijo. S teboj je tako za šalo postal S Teboi, tudi zato, ker v skladbi odmeva le zadnji del besede »boi«, kar se je potem prijelo med tujimi poslušalci (boi v angleškem slengu pomeni tudi fant, op. p.). Po teh treh pesmih sva si želela ustvariti angleško, a je vmes prišla Ema in sva napisala še eno slovensko, ki sva jo hotela poimenovati Oprosti (se zasmeje, ker se tudi ta beseda konča na i), a sva po premisleku spremenila naslov v Sebi, saj pesem govori ravno o tem, da se ne opravičuj za to, kar si, kar bi bilo nekoliko kontradiktorno.

Gašper: To končevanje na »i« je bila rdeča nit paketa pesmi, ki sva ga poimenovala Štiri. Naslednje skladbe, ki jih bova predstavila, pa ne bodo nujno takšne.

Gašper: Na cesti sem doživel najhujše in najboljše trenutke svojega življenja, kar mi je dalo misliti, da je res treba živeti na polno. Takrat vidiš, da ne obstaja na tem svetu nič, česar človek ne bi mogel prebroditi. 

V vajinih videih velikokrat zasledimo rumeno barvo (od oblačil do scenskih detajlov in celo v besedilu pesmi S teboi), ki poleg tega, da je zadnjih nekaj sezon zelo modna, nosi tudi posebno sporočilo. Katero? 

Zala: To je moja najljubša barva. Zdi se mi vesela, saj če pomislite, že vsi otroci rišejo rumeno sonce. Spominja me na pomlad.

Gašper: Nima velike simbolike, vendar so te malenkosti, ki jih omenjate, nedvomno način, s katerim skozi najino ustvarjanje peljeva rdečo nit.  



Vajina glasba se prepleta s sliko. Že ko sta z Žigo Kranjcem ustvarila prvi video za vajino pesem Valovi, je postalo jasno, da poslušalci lahko veliko odnesejo tudi od ogleda vajinih skladb. Kaj sporoča vajina estetika?  

Gašper: Tako kot ima zvok neko vzdušje, ga imata tudi video in slika. Sploh na začetku nama je bilo pomembno, da narediva grafično podobo, ki odzvanja najino glasbo. Tudi tukaj se osredotočava na malenkosti, denimo v Valovih, kjer besedilo pravi: »Sem rada sama s sabo, pa vseeno iščem tinder za to noč,« s tem namigujeva na razdvojenost, ki jo ljudje čutimo v sebi. Enako je v Balonih, kjer gre besedilo: »Balone dam ti v roko, ti jih spustiš,« kar je bilo potem tudi vidno na videu. Ljudem, s katerimi sodelujeva, rada pustiva proste roke, da lahko najino kreativnost preslikajo v drug format, res pa je, da najino ustvarjanje dobro razumejo, saj ne želiva nikogar na silo prepričevati v to, kar verjameva.

Zala: Nekaj koncertov sva že imela v tujini, a so tam odzivi drugačni kot v Sloveniji. Tukaj se na koncertih nekaterim obiskovalcem ob pesmi Valovi kar utrga, v tujini, kamor skladba še ni tako prodrla, pa tudi slovenskega besedila ne poznajo. Ko se bova lotila angleških pesmi, bo verjetno drugače. 

Že pred časom vaju je pod okrilje vzela ena najbolj znanih glasbenih založb na planetu Universal. Za tako mlada glasbenika je to nedvomno dosežek. So vajino glasbo že predstavili v tujini ali bo Evrovizijski oder v Tel Avivu prvo prizorišče, kjer vaju bo imela priložnost slišati in videti svetovna publika? 

Zala: Nekaj koncertov sva že imela v tujini, a so tam odzivi drugačni kot v Sloveniji. Tukaj se na koncertih nekaterim obiskovalcem ob pesmi Valovi kar utrga, v tujini, kamor skladba še ni tako prodrla, pa tudi slovenskega besedila ne poznajo. Ko se bova lotila angleških pesmi, bo verjetno drugače. 

Gašper: Prav Ema nama je prinesla več tujih poslušalcev. Do sedaj nisva niti imela namena prodreti v tujino, osredotočala sva se na slovensko občinstvo, a gotovo bo čas tudi za to. Takrat bomo ubrali nekoliko drugačno pot, saj vse delava načrtno, ne izdava pesmi in samo upava na najboljše.



Pa vendar je bilo tako na Emi. Po vajinih komentarjih po koncu tekmovanja sodeč, je bila zmaga povsem nepričakovana. Tudi vajina reakcija ob razglasitvi zmagovalca večera, je bila mešanica presenečenja in začudenja. Mnogi gledalci so pogrešali evforijo, a ko se tako tule pogovarjamo, imam občutek, da evforija ni ravno v vajini naravi. Kaj se je tistega večera podilo v vajinih glavah? Kako sta se spopadla s tako velikim dosežkom? Se je vajino življenje od sobote zelo spremenilo? 

Gašper: Mimogrede, tudi midva sva kdaj evforična, recimo takrat, ko nama doma uspe ustvariti dobro pesem, pa kar skačeva od navdušenja. To je tisto, kar iz naju izvabi evforijo. Kar se tiče Eme pa, tokrat sva prvič nastopila na televiziji, in na takšnem tekmovanju te prevzame tako divji vrtiljak čustev, da polovico časa sploh ne dojemaš, kaj se dogaja. Mislim, da lahko tudi tisti bolj izkušeni potrdijo te občutke. Edini načrt, ki sva ga imela za Emo, je bil, da odpojeva svojo pesem in ostaneva zvesta njenemu sporočilu, ki govori prav to. Kar se je zgodilo potem, pa ni bilo več v najinih rokah, zato se tudi ne sekirava, kako se je odvilo in kakšne komentarje so nato ljudje delili. Sva pa res vesela, da se je pesem dotaknila toliko poslušalcev, a se zavedava, da prinaša zmaga veliko odgovornost. Eni morda vidijo v dosežku le razlog za praznovanje, še sanja se jim pa ne, da vse od razglasitve zdaj že pet dni delava veliko bolj intenzivno kot med pripravami, nešteto je intervjujev pa fotografiranj in snemanj. Mislim, da se bova še kar nekaj časa privajala na vso to medijsko pozornost.

Zala: Je nekaj povsem novega za naju. Saj sva že prej imela intervjuje, a res ne v takšnem obsegu. Ko se bo prah nekoliko polegel in bova lahko zbrala občutke, pa lahko nastane kakšna dobra skladba iz vsega tega dogajanja.

Bosta tudi negativne kritike, bilo jih je kar precej od tistih, ki so bili užaljeni, da ni zmagal njihov favorit, pretopila v glasbo? 

Gašper: Osredotočala se definitivno ne bova nanje. Rada ustvarjava za tiste, ki jih najina glasba pritegne, prepričevala pa ne bova nikogar, da naj naju vzljubi. Vsak ima svoje mnenje, kar je super. To, da Ema vzbudi toliko občutij v ljudeh in združi toliko različnih mnenj, je pravzaprav dobro, nama pa se dogaja zdaj toliko stvari, da se niti nimava časa obremenjevati z negativnimi komentarji.

Gašper: Rada bi, da se vsi počutimo cenjeni in sprejeti, takšni kot smo. Po mojih izkušnjah s potovanja, v ljudeh še domuje dobrota.  

Slovenci se že od vajine zmage na Emi ubadajo z vprašanjem, kaj je recept za zmago na Evroviziji. Mnogi trdijo, da mora biti pesem poskočna in zabavna, spet drugi pa opominjajo, da je nedavnega leta 2017 zmagal Portugalec s prav tako posebno in melanholično pesmijo, ki jo je pospremila nenavadna pevska izvedba. Sta že razmišljala kaj o tem, kakšne so vajine možnosti za zmago? Že kujeta bojni plan ali se bosta tudi v Izrael podala tako kot na Emo, brez pričakovanj? Bosta pesem odpela v angleščini ali slovenščini? 

Zala: Preden padejo končne odločitve, težko rečeva, kako bo videti najin nastop na Evroviziji, a eno je gotovo, midva nisva ravno ustvarjalca, ki bi naredila velik šov, zato se od tega ne bova oddaljevala. Izpilili bomo določene pomanjkljivosti, ne bomo pa preveč spreminjali načina nastopa. Na Emi je deloval.  

Potem bo tudi v Izraelu. Brez plesalcev v ozadju, ličil in velikih pokov torej? 

Gašper: Najino sporočilo je, ostani zvest sam sebi, zato je to tisto, kar bi rada ponesla tudi med tuje poslušalce. Tisti, ki so odprti, začutijo, kdaj nekdo blefira in ni iskren.



V medijih je zaslediti tudi šale, da se bosta v Izrael podala s kolesom (oba se zakrohotata). Koliko resnice se skriva v tem? 

Zala: Pravzaprav nič. To je bilo vprašanje na intervjuju pred Emo, ko si niti mislila nisva, da bova kdaj šla na Evrovizijo, zato sva odgovorila, ja, greva v Izrael s kolesom, saj lahko v teoriji rečeva tudi, da greva z njim na luno, pa naju nihče ne bo vzel resno. No, zdaj pa ljudje verjamejo v to, ker je Gašper res s kolesom prepotoval Evropo.

Gašper: Upam, da ne bo kdo užaljen, ker ne bova izpolnila te želje, res je bil samo hec. Bi bila pa kar nora publiciteta, prva tekmovalca, ki sta se na Evrovizijo pripeljala s kolesom.

Gašper: Glasbeniki dostikrat pozabijo na strategijo. Ko jim ne uspe s srečo prodreti na tuj trg, se pritožujejo, da pač ne gre. To se mi zdi kup izgovorov. Vsi vemo, da obstaja teoretična možnost, da ti uspe, ostalo je potem na tebi, tvojem trdem delu. 

Gašper, med 20. in 21. letom si v dveh mesecih in pol sam prekolesaril praktično celo Evropo, podal si se v Avstrijo, nadaljeval po Nemčiji, Češkem, Nizozemskem, Belgiji, Franciji, nato pa še do Španije in Portugalske. Kaj te je gnalo k takšnemu podvigu in kaj si odnesel od njega? Je bila to neke vrste meditacija? 

Gašper: Šel sem zato, da bi se spoznal. Na takšni samotni poti res vidiš, kako deluje tvoj um. Ko si na dnu in na vrhu, ti postane jasno, da je vse v tvoji glavi. Zadnji dan, preden sem se vrnil v Ljubljano, sem spal v neki napol dograjeni hiši v Portu, občutek je bil čudovit, saj sem na tej poti pri sebi razčistil, da sekiranje za stvari ne pomaga. Na cesti sem doživel najhujše in najboljše trenutke svojega življenja, kar mi je dalo misliti, da je res treba živeti na polno. Če bi zdaj rekel, da grem peš do Rusije, bi mnogi dejali, da to ne gre, a če bi vsak dan naredil en korak bližje k temu cilju, bi slej ko prej prišel tja. Enako velja za življenje, vse se začne z enim korakom, pot je dolga, a to, da greš v smeri, ki si jo želiš, je že vredno veliko. Na poti sem tudi pridobil zaupanje v ljudi, saj so me popolni neznanci v kriznih trenutkih vzeli medse, povabili v svojo družino in mi pomagali. Takrat vidiš, da ne obstaja na tem svetu nič, kar človek ne bi mogel prebroditi. Vedno ti je pripravljen nekdo pomagati, lekcija, ki se je sedaj držim tudi sam in vedno priskočim na pomoč drugim. Spremenil se mi je odnos do sveta.




Torej človeškost še obstaja v družbi? V svetu množične potrošnje in neizprosnega kapitalizma namreč velikokrat slišimo, da se izgublja čut za sočloveka. Vidva sta z vajinim minimalizmom in sporočilom, da ostanimo zvesti sebi, prava redkost med ljudmi, ki zaslovijo in se kitijo z novopečenim bogastvom. Kakšen svet si želita videti jutri? 

Gašper: Rada bi, da se vsi počutimo cenjeni in sprejeti, takšni kot smo. Po mojih izkušnjah s potovanja, v ljudeh še domuje dobrota. Je pa res, da mora vsak začutiti zaupanje, da pomaga nekomu ali dovoli, da se mu pomaga.  

Kaj pa skupaj na kolo? Sta že šla na kakšen daljši kolesarski izlet? 

Zala: Rada kolesarim, a z Gašperjem nama je do zdaj uspelo iti skupaj samo do pošte. (smeh)

Zala: Rada kolesarim, a z Gašperjem nama je do zdaj uspelo iti skupaj samo do pošte. 

Katere glasbenike občudujeta doma in po svetu? 

Zala: Trenutno največ poslušava zasedbe Rhye, Glass Animals, The National, pa dosti James Blakea.

Gašper: Super je, ker so vsi glasbeniki, ki jih občudujeva, pod isto založbo kot midva, v prihodnosti bi jih res rada spoznala in sodelovala s katerim izmed njih.

Zala: Med Slovenci sva si bila glasbeno blizu z MRFY, tudi sodelovali smo.

Gašper: Tudi tiste ustvarjalce, katerih glasba ni po najinem okusu, občudujeva, saj se nama zdi pomembno, da skušajo pustiti pečat na slovenski glasbeni sceni. Ceniva vse, ki so se prišli pokazat na Emo, zato to za naju niti ni bilo tekmovanje. Potrebujemo še veliko glasbenikov, ki bi radi poslušalcem pokazali, kaj zmorejo.



Je v Sloveniji z glasbo težko uspeti? Mnogi glasbeniki tarnajo, da se pri nas z glasbo ne da živeti, težko pa se je prebiti v tujino.  

Zala: Slovenska glasba ima potencial, a je odvisno, kako ljudje razpolagajo z njim. Nekaterim je povsem dovolj, da ustvarjajo samo znotraj naših meja.

Gašper: Glasbeniki dostikrat pozabijo na strategijo. Ko jim ne uspe s srečo prodreti na tuj trg, se pritožujejo, da pač ne gre. To se mi zdi kup izgovorov. Vsi vemo, da obstaja teoretična možnost, da ti uspe, ostalo je potem na tebi, tvojem trdem delu. Ko sem leto in pol v Pragi delal za založbo Faust Records, sem spoznal veliko ljudi, ki živijo od glasbe, zato mi je postalo samoumevno, da se to da. Ljudje mislijo, da je glasba drugačna kot drugi poklici (denimo fotografski, snemalski, oblikovalski), kjer moraš piliti veščine in se napredek zgodi sčasoma. Nikjer ni lahko začeti.

Gašper: Čustva se trudiva ubesediti v vsakdanje zgodbe, s katerimi se lahko poistovetijo vsi ljudje. Rada se gibljeva med tem, da sva v besedilih očitna in neočitna. 

Kdo vaju je navdušil za glasbo, Gašper, ti že od malega igraš kitaro, Zala ti pa violino? 

Zala: Oba moja dedka sta igrala inštrumente, prvi prav tako violino, drugi harmoniko. Moja družina je tudi poslušala ogromno različne glasbe. Vsak najde nekaj, s čimer se lahko izrazi, eni rišejo, drugi pišejo, jaz sem se našla v glasbi.

Gašper: Glasba mi je velik izziv, saj te nobena šola ne more naučiti, kako uspeti na tem področju. Veliko je raziskovanja pa še sebe moraš predati ustvarjanju in biti iskren, kar je na nek način zelo osvobajajoče.

Tako glasbo kot besedilo pišeta sama, nekaj, kar je redkost vsaj na Evrovizijskem odru, kjer za produkcijo točk stojijo velike uigrane ekipe. Od kod črpata ideje za pesmi, so prava poezija in nosijo veliko eksistencialistične tematike? Kako se rodijo besedila? 

Gašper: Sva tako povezana, da lahko drug za drugega napiševa pesem, ki bo obema blizu. Med pisanjem velikokrat odklopiva in se potopiva v lastne občutke, tudi na potovanjih se rodijo ideje, inspirira naju narava. Kar se naju dotakne, prelijeva na papir. Čustva se trudiva ubesediti v vsakdanje zgodbe, s katerimi se lahko poistovetijo vsi ljudje. Rada se gibljeva med tem, da sva v besedilih očitna in neočitna. Vsak stavek pesmi je tako zelo premišljen. Besedilu in ideji posvečava okrog 90 odstotkov najinega časa, glasba pa potem nastane neprimerljivo hitreje.