Kaj že lahko poveste o novi oddaji?

Vesel sem, da si ljudje še ne predstavljajo, kakšna bo oddaja. To pomeni, da bomo res ponudili nekaj novega. Te oddaje še ni bilo nikjer v naši bližini, doslej je bila predvajana le na Irskem in tam je izredno uspešna. Družine se borijo druga proti drugi na skoraj gladiatorskih poligonih. Vemo, da je vsaka družina tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen, zato bo ta oddaja izjemno zanimiva in napeta.

O kakšnih poligonih govorite?

O neverjetnih poligonih! Gledalci lahko pričakujejo blato, znoj, kri in kdaj tudi solze. Zelo pomembno je, kako povezane so družine. Pomembna je spodbuda, razumevanje in pomoč.

Verjetno v oddaji ne bo družin z majhnimi otroki, govorimo o odraslih ljudeh?

Seveda, nastopali bodo odrasli oziroma otroci, ki so fizično dovolj razviti in imajo soglasje strašev, vsekakor pa morajo biti tekmovalci v sorodu.

Torej družina Potrč še ne bo mogla sodelovati?

Žal ne, čeprav bosta Tilen in Inja kar žalostna, ko bosta videla poligone. Njuno prvo vprašanje se bo glasilo: ati, lahko mi tudi tekmujemo (smeh).

Ne grem v telovadnico, da bi pregnal bolezen, grem, ker imam svoj načrt in želje. Bi pa rad opozoril, da z gripo in vročino nikar ne trenirajte. Telesu moraš dati možnost, da se pozdravi.    

Kakšna bo vaša vloga v šovu?

Tekmovalcem želim dajati občutek, da je za njimi nekdo, ki jim ne pusti, da bi popuščali, kar je treba početi z motivacijo in spodbudo, gledalcu pa ponuditi čim boljše razumevanje dogajanja. Na eni strani je torej skrb za tekmovalce, na drugi pa vsekakor dolžnost, da vso dramo čim bolje predstavim gledalcem.

Lani ste vodili šov The Biggest Loser Slovenija, kako to, da niste ostali v tej ekipi?

Ker je oddaja Fittest Family - Nepremagljivi res gladiatorska, so rekli, da me vidijo v njej. Z Natašo Gorenc in Janom Kovačičem, trenerjema iz šova The Biggest Loser, se res odlično razumemo, postali smo prijatelji, zato mi je malce žal, da ne delam kar obeh oddaj, a to ni mogoče. Odločiti sem se moral za eno oddajo. Tekmovalci v Biggest Loserju Slovenija so dejali, da so najbolj cenili prav mojo podporo in spodbudo, to si bom prizadeval čim bolje početi tudi v  novi oddaji in tega se zelo veselim.



V novo sezono gre tudi projekt 1, 2, 3 Gremo, kaj boste počeli tokrat?

V ospredju bodo podobni cilji kot v prvi sezoni, gibanje, zdravo življenje in to, da postaneš boljša različica sebe. A letos smo vsi malo napredovali, zato bo še bolje! Pripravljali se bomo na Istrski maraton. Ob nas pa je v tej sezoni tudi nova pridobitev v ekipi, nutricionistka Mojca Cepuš, to pomeni, da bomo ljudem ponudili še več odličnih zdravih receptov.

Rad bi, da ljudje začnejo migati in da to prenesejo tudi na svoje otroke. Danes so otroci v nevarnosti, da postanejo precej manj motorično sposobni, kot so bile generacije pred njimi.    

Zdaj je čas, ko ljudje sprejemajo novoletne zaobljube o gibanju in zdravem življenju. Kako vi gledate na to?

Vsaka zaobljuba je dobra, če jo vzamemo resno in smo odločni. A novoletnih zaobljub se ljudje velikokrat držijo le prva dva tedna, jaz pa bi rad, da spoznajo, da morajo te zaobljube postati življenjsko vodilo. Zato je nujno, da so realne, življenjske. Proti cilju je treba iti postopoma. Seveda ne moreš kar začeti s treningi, ki trajajo več ur na dan, takšni cilji so zgrešeni. Najbolje je, da si rečeš, da boš prvi mesec recimo tekel trikrat na teden, ne glede na vreme in to, kar se ti dogaja v življenju. Ko to postane rutina, pa lahko trening nadgradiš. In tako postajaš vse boljši.

Prva dva tedna nikomur ne manjka volje, kriza nastopi čez čas. Kaj storiti takrat?

Če si se za nekaj odločil, ne popuščaj, zlasti ko postane težko. Tudi meni čisto vsak dan ni do treninga, a sem se tako odločil in na koncu v tem vedno uživam. Sicer res redko, a se tu in tam se najde dan, ko mi ni do treninga. Recimo ko se peljem iz Ljubljane domov v Maribor in v avtu postajam zaspan, se tudi meni ne ljubi na trening, a ne popuščam. Nikoli ne grem mimo telovadnice domov. Motivacijo pa naj vsak išče v svojem napredku in uspehu.

V tem času razsajata prehlad in gripa, vi trenirate tudi, ko se vas kaj loteva? Delujete kot nekdo, ki gre v telovadnico, da bi pregnal bolezen?

Ne grem v telovadnico, da bi pregnal bolezen, grem, ker imam svoj načrt in želje. Bi pa rad opozoril, da z gripo in vročino nikar ne trenirajte. Telesu moraš dati možnost, da se pozdravi. Nikakor na trening na silo. Jaz sem v zadnjem času dvakrat čutil, da bi lahko zbolel, a prijelo se me ni. Verjamem da tudi zato, ker sem v dobri formi. Brez dvoma imunski sistem bolje deluje, če si v formi.

Svoje gladiatorske športne podvige redno objavljate tudi na družabnih omrežjih, verjetno gre to komu tudi v nos?

Osnovni namen mojih objav je motivacija. Ljudem želim pokazati, da ne obstaja magična tabletka ali palčica. Treba je delati in biti aktiven, če želiš biti zadovoljen. Marsikdo mi piše, da so našli motivacijo v mojih objavah in rad z njimi izmenjam tudi kak nasvet, ki temelji na mojih dobrih izkušnjah. Rad bi, da ljudje začnejo migati in da to prenesejo tudi na svoje otroke. Danes so otroci v nevarnosti, da postanejo precej manj motorično sposobni, kot so bile generacije pred njimi. Tudi mi smo imeli video igrice, a ni bilo takšne poplave pametnih telefonov, računalnikov in tablic. Seveda ima to tudi pozitivne učinke, glede tega sem realen in ne vidim ravno apokalipse zaradi novodobnih pametnih naprav (smeh).  Moja otroka na primer govorita angleško pri petih oziroma desetih letih, ker to slišita na pametnih napravah. A moje mnenje je, da je to treba ustrezno dozirati in otrokom ponuditi protiutež v športu, v aktivnostih na prostem. Če komu moje objave niso všeč oziroma ga ne motivirajo ali pri njem celo sprožajo neprijetne občutke, pa naj mi ne sledi, tako preprosto je to (smeh).



Ko sva nazadnje govorila, ste dejali, da vas neizmerno jezi nezdrava prehrana, ki jo jedo otroci v vrtcih in šolah, rekli ste tudi, da boste glede tega ukrepali. Ste že?

Še vedno to mislim, še vedno je v prehrani v vrtcih preveč sladkorja. So pa tudi izjeme, od tedaj do danes je prišel kdo do mene in rekel, da je v njihovem vrtcu drugače. Nisem strokovnjak za prehrano, to vedno povem, a za to, da veš, da čokolino za zajtrk, čokoladni puding za malico in čokoladni rogljiček za naslednjo malico, ni ustrezna prehrana, ni treba biti strokovnjak.

Ste glede tega kaj ukrenili? 

Dobil sem se z enim od evropskih poslancev, ne bom povedal, s kom, govorila sva o tem, kaj storiti. Največkrat v vrtcih in šolah jedilnike sestavljajo ljudje, ki se o tem niso učili. Ministrstvu želim sporočiti, da to res ni prav. Šola in vrtec morata biti vzor, tudi, ko gre za prehrano. Nizkocenovni čokoladni puding nam recimo ne sme biti cilj šolske ali vrtčevske prehrane. Katastrofa se mi zdi, da se pri nas enkrat na leto hvalimo, da otroci jedo slovenski zajtrk. Drago ministrstvo, draga država in odgovorni, sram bi nas moralo biti, da se s tem hvalimo enkrat na leto. Večino dni bi morali otroci jesti zdrav slovenski zajtrk! Če bi nam uspelo, da bi otroci jedli zdravo, povrh morda še lokalno pridelano hrano, to bi bilo nekaj, na kar bi lahko bili upravičeno ponosni. Hvaliti bi se morali z lokalno pridelano zelenjavo in sadjem, domačim medom in jogurti s čim manj sladkorja na menijih otrok. To bi moral biti cilj.