Manca Izmajlova: Imela sem napade anksioznosti in občutek, da me duši

Manca Izmajlova je naša mezzosopranistka, ki si je z družino svoje novo domovanje uredila v avstrijskem Celovcu. Kljub temu da je njena glasbena kariera zelo intenzivna, saj je v preteklih letih z možem nastopila na številnih koncertih po vsem svetu, sodeluje pa tudi z glasbenimi šolami in pevskimi zbori, ji novih idej in vedoželjnosti ne manjka.

Poleg tega namreč poučuje tudi petje ter predava o glasbeni kulturi in motivaciji v podjetjih. Še posebej rada pa preučuje rusko dihalno telovadbo, s katero si je pomagala tudi sama, ko se je pred leti srečala z izgorelostjo. O spoznanjih na to temo je napisala tudi knjigo, o tematiki pa izobražuje tudi na svojih predavanjih.

Odkar se je začela epidemija covida-19, ste si z družino nov dom ustvarili v Celovcu. Kako ste zadovoljni z življenjem v tem avstrijskem mestu?

To odločitev smo sprejeli iz več razlogov. Mož občasno predava na Dunaju, hči pa se je nameravala vpisati na slovensko gimnazijo v Celovcu. Ker si z možem nisva želela, da gre v internat, smo se vsi skupaj preselili sem. Celovec mi je všeč, ker gre za majhno mesto ob Vrbskem jezeru, kar pomeni, da se lahko tukaj kopamo celo poletno sezono. Tudi slovenska meja je zelo blizu.

Mesto je zelo varno, zato so lahko otroci precej samostojni in gredo sami v šolo in na druge obšolske dejavnosti. Nisem si želela, da bi ponovno živela v kakšnem večjem mestu. Ko sem bila še samska, sem se v večjih mestih dobro počutila, zdaj, ko imam družino, pa nimam več te želje. To, da smo se preselili sem, vidim tudi kot nov življenjski izziv. Super se mi zdi preseliti se v novo državo, piliti še en jezik in dobiti nov krog poznanstev.

V nekem obdobju se mi je vse skupaj začelo poznati na dihanju; nisem mogla več globoko vdihniti, imela sem napade anksioznosti in občutek, kot da me duši. To se je kljub vsem naučenim tehnikam lahko zgodilo tudi na odru. Velikokrat sem vadila in nastopala tudi takrat, ko sem bila bolna in utrujena. Tega ne bi smela početi. Glas mi je začel škripati, dobila sem nekakšne majhne vozličke. Da bi se pozdravila, sem morala nato en mesec molčati.

V Londonu ste študirali muzikal in dramsko igro. Kasneje ste nekaj časa bivali v Moskvi, kjer ste študirali še operno petje. Kateri od teh dveh študijev vam je dal boljšo popotnico za vašo zdajšnjo karierno pot? Katere so bile ključne razlike, kar se tiče podajanja snovi, ki ste jih opazili med obema fakultetama?

Študij v Londonu je bil zelo naporen. Potekal je zelo resno in na visoki profesionalni ravni. Predavalo je veliko profesorjev in dobili smo veliko različnih veščin. Še danes, ko obnavljam znanje zase ali poučujem druge, imam zapiske iz Londona vedno pri roki. Šolanje v Moski je bilo po drugi strani bolj sproščeno, kar se tiče izvenštudijskega življenja, ki ga v Londonu praktično nisem imela. Študij v Moskvi mi je dal globoko ljubezen do glasbe in spoznanje, da se moraš celo življenje izpopolnjevati. V ospredju je bil bolj filozofski pristop podajanja znanja, hkrati pa sem tam spoznala cel spekter slovanske glasbe, za katero se prej nisem zanimala. V obeh mestih sem si ogledala številne čudovite predstave in koncerte.

Za sabo imate tudi izkušnjo izgorelosti. Kako se spominjate tistega obdobja? Kaj ste morali spremeniti v svojem življenju, da ste se postavili nazaj na noge?

Kmalu po tem, ko sva se z možem vrnila iz Moskve, sva posnela nekaj simfoničnih albumov, ki so bili organizacijsko zelo zahtevni, nato pa sva imela koncerte po vsem svetu. Vse sva delala sama, bilo je zelo stresno. V letih zatem sva dobila še dva otroka. Urniki so bili zelo naporni. Hkrati sem imela zelo visoka pričakovanja do sebe, željo po čim boljši kvaliteti, po popolnosti.

V nekem obdobju se mi je vse skupaj začelo poznati na dihanju; nisem mogla več globoko vdihniti, imela sem napade anksioznosti in občutek, kot da me duši. To se je kljub vsem naučenim tehnikam lahko zgodilo tudi na odru. Velikokrat sem vadila in nastopala tudi takrat, ko sem bila bolna in utrujena. Tega ne bi smela početi. Glas mi je začel škripati, dobila sem nekakšne majhne vozličke. Da bi se pozdravila, sem morala nato en mesec molčati. Takrat sem se začela zatekati k vajam, ki smo se jih naučili v Londonu in Moskvi, in k drugim tehnikam, ki bi mi lahko povrnile glas. V največji meri sem se posluževala ruske dihalne metode, ki je že zelo stara in so jo izvajali že menihi v Altajskem gorovju. Ta mi je pomagala, zato sem jo začela podrobneje preučevati. S tem se je povrnil moj naravni refleks dihanja. Uspela sem odpreti pljuča in okrepiti mišice, da sem lahko naenkrat spet polno dihala.

Pri večini ljudi je proces dihanja porušen. Ne deluje tako, kot bi moral. Ker preveč plitvo dihamo in to počnemo 24 ur na dan, celo v spanju, ima to lahko zelo velike posledice na naše zdravje in počutje. Zato sem začela v tistem obdobju intenzivno preučevati to področje in s tem se še vedno ukvarjam.

Ob rojstvu imamo, če smo zdravi, sposobnost pravilnega dihanja položeno v zibelko. Potem začnemo to zmožnost zaradi neprestanega stresa, pretežno sedečega načina življenja in drugih faktorjev izgubljati. Človek naj bi vaje za pljuča izvajal vsaj 10 do 15 minut na dan. Gre za neke vrste fitnes za naše notranje organe.

Na podlagi vseh teh spoznanj ste napisali knjigo Vdihni življenje s polnimi pljuči. Bi lahko z bralci delili nekaj manj znanih dejstev o dihanju in njegovem pomenu?

Pod rebri imamo napeto preponsko mišico in pravo dihanje poteka v globino in ne navzven. Pri dihanju bi se morala premakniti za sedem centimetrov, medtem ko se pri večini ljudi sploh ne premika več, kar pomeni, da sta cel prsni in trebušni del večino časa v krču. Posledično pljuča, trebušna votlina, srce, možgani in ožilje ne dobijo dovolj kisika. Vse funkcije v telesu tako delujejo slabše. Podobno kot začnejo s staranjem počasi pešati mišice na rokah in nogah, se dogaja tudi z dihalnimi mišicami. Tako celoten organizem vedno slabše in bolj slabotno diha. Starejši človek ima, tudi če je zdrav in vitalen, 40 odstotkov slabše dihalne kapacitete kot mlad človek.

Če plitvo dihamo, imamo pogosto občutek megle v možganih in nizke ravni energije. Nič se nam ne ljubi, nimamo idej, vse funkcije delujejo na minimumu. Slabše se regeneriramo. Če ponoči ne preidemo na globoko preponsko dihanje, si niti ne odpočijemo. Lahko imamo dovolj ur spanja, pa vseeno nismo regenerirani. Naš imunski sistem slabše deluje. Telo je ves čas v stanju pomanjkanja kisika. V telesu se zadržujejo toksini. Večina toksinov bi se namreč morala iz telesa izločiti z dihanjem.

Ob rojstvu imamo, če smo zdravi, sposobnost pravilnega dihanja položeno v zibelko. Potem začnemo to zmožnost zaradi neprestanega stresa, pretežno sedečega načina življenja in drugih faktorjev izgubljati. Človek naj bi vaje za pljuča izvajal vsaj 10 do 15 minut na dan. Gre za neke vrste fitnes za naše notranje organe.

Knjiga je zelo praktično oblikovana. Napisana je za vsakega bralca, saj na enostaven način pove, v čem je težava in kako se jo da rešiti. Se pa skozi številna predavanja, ki sem jih imela, še bolj poglabljam v to temo in preučujem različne aspekte tega področja; dihanje in stres, dihanje in športna aktivnost, dihanje in spanec, dihanje in imunski sistem itd. Počasi se bo nabralo dovolj materiala za drugo knjigo.

Vaš brat je Urban Urbanc, slovenski javnosti poznan kot avtor, predavatelj in svetovalec za avtentičen način življenja ter za medsebojne odnose. Katere so vajine skupne točke? Kaj je tisto, kar vaju povezuje v tem obdobju življenja?

Mislim, da sva oba iskalca vsak na svojem področju. Vedno iščeva in poskušava čim več vedeti o določeni temi. Oba sva to začela delati v prvi vrsti zase, zdaj pa nama je pomembno, da ta znanja predajava drugim. Oba sva tudi zelo dobra motivatorja. Ljudi znava prepričati, jih nagovoriti, da dejansko naredijo kakšno spremembo. Ključnega pomena je, da ljudje neke informacije ne le preberejo in racionalno predelajo, ampak jo tudi ponotranjijo. Zelo pomembno je, da ljudem nekaj poveš na način, da se to usede vanje. Urban ima vsekakor razvito to sposobnost. Jaz znam to uporabiti na odru. Ko pojem, tudi na tak način privzdignem in motiviram ljudi. Isto sposobnost uporabim tudi takrat, ko predavam. Imam veliko energije in sem zelo aktivna predavateljica. Tudi to delo zelo rada opravljam. 

Kolikor vem, se Urban ves čas nadgrajuje in udeležuje različnih izobraževanj. Zanimivo je, da ga zelo dobro poznajo tudi na avstrijskem Koroškem. Veliko ljudi ga spremlja in posluša njegove podcaste. Navdušena sem nad tem, kar počne.

Vedno sem znala prepoznati določene znake in na podlagi tega sprejeti odločitve, ki so se zdele marsikomu neracionalne, kasneje pa so se izkazale kot dobre. Imam zelo dobro razvit notranji občutek in spontane odločitve se mi zdijo zelo pomembne.

Kako najraje preživljate prosti čas z družino? Katere so vaše priljubljene aktivnosti?

Radi se odpravimo na krajše izlete in si tam kaj ogledamo. Odpravimo se po kakšni sprehajalni poti, do kakšnega muzeja ali parka. Ne prakticiramo toliko skupnih športov, ampak se raje sprehajamo in pogovarjamo. Poleti skušam z otroki preživeti čim več časa ob Vrbskem jezeru. Včasih gremo tudi jadrat. Mlajša hči obožuje gledališče, zato ne smemo zamuditi nobene predstave za otroke. To poletje je tudi sama prvič nastopila v muzikalu.

V enem od preteklih intervjujev ste dejali, da pogosto prakticirate hvaležnost. Kaj je tisto, za kar ste v svojem življenju najbolj hvaležni?

Najbolj sem hvaležna za svojo krasno družino in za to, da mi življenje ves čas ponuja neke nove priložnosti, da mi ni nikoli dolgčas. Včasih je treba tudi tvegati. Včasih prideš tudi v slepo ulico, včasih postane težko. Vedno sem znala prepoznati določene znake in na podlagi tega sprejeti odločitve, ki so se zdele marsikomu neracionalne, kasneje pa so se izkazale kot dobre. Imam zelo dobro razvit notranji občutek in spontane odločitve se mi zdijo zelo pomembne.

Zelo hvaležna sem tudi za ljubezen do svojega dela, da vem, kaj me veseli v življenju. To ni samo nastopanje. Gre tudi za vadenje in učenje novih programov, pripravo predavanj. Vse te aktivnosti me zelo osrečujejo. Seveda ne gre vedno samo po sebi, vendar mi notranje energije in volje nikoli ne zmanjka.

Vam je katero obdobje ali trenutek iz vaše dosedanje glasbene kariere ostal v še posebej lepem spominu?

V zelo lepem spominu mi je ostal koncert v operi v Kairu s tamkajšnjim orkestrom, s katerim smo vzpostavili zelo prijateljski in srčen odnos. Spomnim se, kako srčno so tamkajšnje ženske, oblečene v muslimanska oblačila, v orkestru igrale slovenske pesmi. To je bil res izjemno lepo doživetje. V prijetnem spominu so mi ostala tudi vsa snemanja albumov v Moskvi - ti ogromni studii in pričakovanja. Upam, da bom lahko kmalu posnela nov album. Zelo namreč uživam na snemanjih. 

Moji spomini na koncerte so zelo raznovrstni; nastopam tako v največjih kot v najmanjših dvoranah. Vedno se mi je zdelo pomembno, da nastopam tudi na manjših koncertih. Ti me držijo v kondiciji in na trdnih tleh. Takšni koncerti so za mojo psiho ključnega pomena. Rada pogosto nastopam, vendar se mi zdi bolje, če niso vsi koncerti glamurozni in za številčno publiko. 

Trenutki z družino so vsekakor najbolj pomembni. Karierni trenutki se namreč enkrat končajo, družina pa ostane.

Iz katere vaše dosedanje življenjske izkušnje ste se največ naučili?

Vsekakor je bilo to rojstvo obeh otrok. Mislim, da nas nobena druga izkušnja ne spremeni in zaznamuje bolj kot to. Ob tem sem tudi ugotovila, koliko vsega sem sposobna še narediti poleg tega, da sem mama. Trenutki z družino so vsekakor najbolj pomembni. Karierni trenutki se namreč enkrat končajo, družina pa ostane.