Za tiste, ki smo študirali družboslovje in humanistiko, je sociološka klasika družbena konstrukcija realnosti poznana. In sicer gre za znamenito delo Petra Bergerja in Thomasa Luckamanna s taistim naslovom, Družbena konstrukcija realnosti. Da je vsa realnost, v kateri bivamo, skonstruirana, je jasno domala tudi znanosti, o čemer piše znameniti francoski filozof in antropolog Bruno Latour v knjigi Laboratory Life (Laboratorijsko življenje, op. p.).
Ko se družba znajde na robu zdravega razuma, skuša to omiliti z ustvarjanjem umetnega ravnovesja. S pisanjem pravil. Kodeksov. In nato – novačenjem ljudi, da tem pravilom sledijo. Sprevržena morala je pravzaprav sinonim za zlo. Za zlo, ki se skriva v človeku.
Torej, kaj je covid-19? Ali ta virus in bolezen zares obstajata? Sigurno. Brez dvoma. A načine, kako operiramo s podatki in nivoji, na katerih se kolektivna zavest odpira in lomi, lahko opazujemo skozi prizmo znanosti, ki je za številne avtorje in jasne ume sama po sebi še eden od številnih človeških konstruktov.
Kje je torej središče, od koder konstruiramo realnost in kje so tista objektivna dejstva, na katerih bi lahko zares gradili čista in prava izhodišča? Pa naj gre za pojmovanje vseh idej in interpretacij okrog covid-19 ali pa za druga mnenja, ki na primer zadevajo jedrsko energijo. No, tu pa se razprave o realnem, objektivnem, subjektivnem in imaginarnem šele začnejo. Kot pravi Latour v knjigi Laboratory Life, sama dejstva niso nikdar jasna in dana po sebi. Tudi znanstvena dejstva so omejena, in sicer na moč spoznavanja tistih, ki jih raziskujejo in zapisujejo.
Vsi vemo, da obstaja na primer nevidni svet čustev, kot je pojem ljubezni. A racionalno ne moremo razložiti, zakaj ljubimo osebo A in ne osebe B. Seveda obstajajo svetovi in nivoji, do koder naša znanstveno metodološko paradigma še ni posegla. O tem razpreda celotna filozofija znanosti v tako imenovanem »relativizmu« s Feyerabendom na čelu, ki zagovarja, da so vsa znanstvena dejstva »okužena«. In sicer so okužena z interesi, saj se pogosto financira določene raziskave, ki imajo v sebi cilj manipulacije variabel in podatkov, ki služijo specifičnemu namenu. Okužena so z umi in predsodki raziskovalcev na primer.
V tem kontekstu je zanimivo opazovati t.i. »moralne ljudi«, ki presojajo svet in pozicijo človeka v njem. Izkaže se, da je morala pogosto drugo ime za inhibirane gone in skrito ljubosumje, kjer tisti, ki so najstrožji glasniki morale, v sebi skrivajo grdoto, sadizem in patologijo. Duševno, značajsko grdoto, ki jo zazna izkušeno oko, ni tako lahko pozdraviti. Ko imate opravka z ljudmi, ki sami niso nikdar leteli, niti kreirali česa novega in le ponavljali … Slepo sledeč tistim, ki imajo moč imaginacije in smeri … Ko iz čistega ljubosumja prično udrihati z moralo, se družba znajde na robu zdravega razuma. Kar skuša omiliti z ustvarjanjem umetnega ravnovesja. S pisanjem pravil. Kodeksov. In nato – novačenjem ljudi, da tem pravilom sledijo. Sprevržena morala je pravzaprav sinonim za zlo. Za zlo, ki se skriva v človeku. Zato ni odveč pripomniti, da se je moralistov treba bati. Saj so v imenu morale željni žrtvovati življenje.
Kdo torej presoja gabarite resnice? Kdo določa, kaj bomo razumeli kot resnico in kaj interpretirali kot laž? Če torej sprejmemo dejstvo, da ljudje sami določamo realnost na podlagi dejstev, ki smo jih sposobni prepoznati in sprejeti, imamo vselej možnost izbire. In možnost, da zares izberemo. Tako dobro kot slabo. Trenutna situacija z boleznijo covid-19 je po sebi dejstvo, a seveda obstajajo razlike med državami, ki stanje epidemije uravnavajo po načelu modrosti in zdravega duha ter onimi, ki situacijo bolezni uporabljajo za samoterapevtsko prakso. In tako kot velja za vsako terapijo, je tudi tu veliko solz in predvsem občutij in senzacij, ki imajo s pojmom razuma in dejstev bolj malo skupnega. Ko ljudje prenehajo misliti in ko se panika zareže v kosti, rob ni daleč. Zato je nujno, da dojamemo, da če nosimo masko in ne hodimo bolni okrog, prispevamo le svoj NUJNI in minimalni delež v kolektivno stisko.
Da se nekoga, ki je morda šel čez cesto sam, popolnoma sam brez maske, obtoži, da je morilec in da je odgovoren za smrt mravlje na drugi strani ceste. To je nedopustno.
In kje je možni izhod? Verjetno se bo kolektiva zavest skozi proces ekranizacije in ikonizacije bolezni covid-19 prečistila. Prav je, da upoštevamo ukrepe. Da sledimo zdravi pameti, ki je hvala bogu in kljub vsemu vrojena v človeški genom. Da pazimo nase in na druge. Ni pa potrebno, da se situacija obrača v psihološke in besedne vojne. Da se ljudje opazujejo s senco sovraštva. Da se nekoga, ki je morda šel čez cesto sam, popolnoma sam brez maske, obtoži, da je morilec in da je odgovoren za smrt mravlje na drugi strani ceste. To je nedopustno. Napadi na posameznike, ki so se izpostavili s svojimi mnenji, niso dopustni. Niso dostojni. So neprimerni. In manipulativni.
Tako kot obstaja telesna imunost, obstaja tudi psihična, čustvena, duševna in dušna. In če zlomimo duha, zlomimo srce. Da o telesnem zdravju kot psihosomatski kategoriji niti ne govorimo.
Amen.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: