Smo zares le programirani kot softver, ki realnost vidi glede na inženiring uma in duha, česar se pravzaprav zavedamo vse bolj kot posamezniki in civilizacija? Vse vrednote, izkušnje in vsa znanja, veščine in kompetence so le programski jeziki, ki se pogosto inštalirajo samodejno, sem in tja po naših željah, večkrat pa spontano in hipno. Vmes se zgodijo vozli; ali se zapletamo sami ali nas zapleta življenje. 



Res je vprašanje, kdo zares smo. In če sledimo le razumu in življenje živimo pragmatično, izgubimo žar duše, ki se polni v čustvih spokoja in miline. Vozli nastanejo v umu, ki ves čas preklada, premišljuje, presoja, sklepa …, duša pa zna izpustiti naveze, ki dušijo. In vsi umski programi, ki jim sledimo, so sijajna orodja, a kljub vsemu le orodja … Ne smemo jih zamenjati za original sebe. Zato je ogromno enakih verzij osebnosti, zlasti če jih iščemo med podobnimi disciplinami ali oblikami udejstvovanja, še posebej takrat, ko postanemo tisto, kar delamo. Ko izgubimo občutek za žar trenutka in za ostale barve mimo naših karier in ciljev. Zato lahko res hitro uzremo podobnosti med odličnimi kuharji, športniki, umetniki, zdravniki, programerji, podjetniki, ustvarjalci itn., kjer s časom prepoznamo razloge za podobnosti. Ko se teh zavemo, se ozavestimo. Ko se ozavestimo, razrahljamo vrvi; vozli popustijo in prepoznamo, zakaj je umsko poenotenje kljub vsemu potrebno in kje ustvarja prepreke in vrzeli. Tako na primer vsaka organizacija ne sledi poenotenju umov zaradi praznega razloga ali mode. Ključno je, da njeni člani razumejo cilje, vizije in smotre. Saj poenoteni ljudje delujejo bolje, učinkoviteje in z manj napakami. Organizacijska kultura vsakega tima stremi k podobnim obrazcem, s čimer dosega, da se ohranja stabilna rast in kakovost produkta ali izdelka in seveda poskrbi za to, da ljudje tulijo v isti rog. In nekje se postavi meja, postavijo se pravila igre; nastanejo pragmatični vozli. Enako velja za transmisijo kulture oz. uspeh vsake primarne socializacije rojenih človeških bitij v dodelana okolja, ki producirajo tipične nacionalne karakterje. Tako smo si med seboj podobni kot tudi različni. Ker seveda ljudje nismo le softver, pač pa naj bi imeli še dušo in zavest, ki preživi smrt, nismo le pohlevni kimavci. In vsakokrat naletimo na upor in razliko, ki ustvarita nove cone smisla, pomena in namena. Drugačnost, ki je z vidika konformnih pripadnikov kulture eror, napaka in disidentstvo, je vselej del razvoja. In umi, ki vozlajo in razvozlajo, so glasniki vsakokratnega napredka.

Ko ni stika, ustvarimo nepotreben vozel, ki prepreči pretok energije. Ko ni stika, gradimo stene namesto mostov. In ko nekdo nekje ponovno ustvari namišljeni vozel, da bi nekaj ali nekoga ustavil, se zopet potrdi, da Slovenci ne razumemo slovensko. In Angleži ne angleško. In Španci ne špansko, saj ljudje od nekdaj skušamo poiskati rešitve za svoje interese, pri čemer se učimo veščin, etike in posledic svojih odločitev. 

In prve vozle pričnemo rahljati z zavedanjem, da je med nami mnogo umetnih preprek, ki nastanejo kot posledica raznih vplivov. O vlogi prevodov pomena in smisla sem že pisala in prepričana sem, da je  uvidov v to problematiko premalo. Ideja prevodov pomena in smisla se mi je porodila pred leti, saj sem pri svojem delu srečevala ljudi, ki so govorili drug mimo drugega. Še vedno jih srečujem in počasi razumejo, kaj govorim, saj je čas za ozaveščeno doživljanje sveta dozorel. Res je, prevodi so potrebni. Ko ni stika, ustvarimo nepotreben vozel, ki prepreči pretok energije. Ko ni stika, gradimo stene namesto mostov. In ko lastno čud za svet in človeka v njem premotrimo iz drugega zornega kota, prepoznamo, da je funkcija vozlov tudi v tem, da nas v navezi dveh plezalcev rešijo pred gotovo smrtjo. Uvid in zavedanje spremenita notranji kompas vrednot in ni pravil, ki ne bi potrjevala izjem. In ko nekdo nekje ponovno ustvari namišljeni vozel, da bi nekaj ali nekoga ustavil, se zopet potrdi, da Slovenci ne razumemo slovensko. In Angleži ne angleško. In Španci ne špansko, saj ljudje od nekdaj skušamo poiskati rešitve za svoje interese, pri čemer se učimo veščin, etike in posledic svojih odločitev. In da bi bili vešči prevajanja skritih pomenov, idej, strahov in sugestij, ki jih ljudje ne upajo izreči naglas, moramo znati opazovati, predvsem pa dobro poznati duhovni ustroj naše vrste. Saj ustvarjamo kolektivno zavest, v kateri plavajo umi vseh nas. In tako nekateri ustvarjajo vozle tam, ko bi morali pustiti prosti tok dogodkov, drugi vozlajo ideje in ustvarjajo namišljene resnice s trivialnimi cilji … In vsak slej ko prej sreča nekoga, ki preseka gordijski vozel. Ko je pogum s stilom nagrajen, saj med neobrzdanim pogumom in neotesanostjo včasih ni bistvenih razlik …

Vozli istočasno omogočajo, ustavljajo, zaustavljajo, premikajo in spajajo. In mi smo tisti, ki konce vrvi povezujemo v gradilne ali rušilne naveze, ki botrujejo iztekom energije v gibih rok vezanja vozla. 

In tako se večkrat zdi, da je mnogim težak vozel opazovanje mlajše generacije, ki vstopa na trg dela, čudeč se, koliko novih osmislitev običajnega, banalnega in ponovljivega zmore. Kako spretno vihtijo niti pomena in stika. Kako hitro odvozlajo in presekajo vse, kar je odveč. Seveda, njihov softver so poleg klasičnih prenašalcev obrazcev kulture gradili sodobni mediji, socialna omrežja in globalno medmrežje, kjer se identiteta gradi svobodneje, a tudi nevarneje. Morda tako kot uspešni hekerji vidijo smer in rahljanje gordijskih vozlov preteklih ustvarjalcev smisla, s čimer jih na nek inovativen način ozaveščajo, zlasti prek upora, včasih domišljavega nastopa in predvsem neke spontane vere? In tako se učimo vseh barvitih odtenkov človeških odnosov ter jih prepoznavamo. Vozli istočasno omogočajo, ustavljajo, zaustavljajo, premikajo in spajajo. In mi smo tisti, ki konce vrvi povezujemo v gradilne ali rušilne naveze, ki botrujejo iztekom energije v gibih rok vezanja vozla. In tako prevajamo, vozlamo in rahljamo vse tiste zaustavitve, ki so dozorele. Bolečina je prvo rahljanje kletk in vozlov, v katere smo ujeti. Druga rahljanja so spontana, saj nam jih nudijo življenjske preizkušnje in izkušnje, ki avtomatično izbrišejo neprava prepričanja in na novo kreirajo smisel in pot. Tretja pridejo do nas v preobleki usodnih srečanj, ko nas preplavi pogum in prelomimo okove ter strgamo vozle, ki so nam jih z nasmeškom zavezali naključni drugi. In gordijski vozel popusti, ko prepoznamo, kdo v našem življenju zares deluje čisto. In zares drži, da se umi pogrezajo vase, ko ne kreirajo ničesar novega, in ko stari pomeni, razrahljani z zobom časa, odpirajo nove prostore. In ko je prostora več kot dovolj, se prvi obrisi lastnih kletk in vozlov razkrijejo. Največkrat v tišini.