O duhovni mafiji pišem v knjigi Heroji. To so ljudje, ki znanja duha uporabljajo za lastno korist in napredek in namesto klasičnega materialnega ega izgradijo močan duhovni jaz, ki je lahko nevaren. Ker sem antropologinja po duši in ker imam rada ljudi, mimikrije ali sprenevedanja družbe in njenih posameznikov ne opazujem le z žgočim zanosom ali notranjo jezo, temveč bolj z neko umirjenostjo uma, saj se zelo dobro zavedam, kako dolge in preizkušenj polne so tiste poti, ki dajo največ. A obenem od nas zahtevajo pogosto tisto nemogoče. Tako velja tudi z gradnjo kapitala v znanju, ki je preobražajoče.
Danes vsakdo že svetuje o pravzaprav vsem. Ne gre le za samooklicane guruje in duhovne učitelje, pač pa za sloj ljudi, ki v svetu duha in osebnostne rasti poiščejo nove tržne niše, ki jih s spretnostjo koristijo.
Da je trg duhovnosti eden od trgov, ki se je močno razcvetel v času korone, ni težko razbrati. Danes vsakdo že svetuje o pravzaprav vsem. Ne gre le za samooklicane guruje in duhovne učitelje, pač pa za sloj ljudi, ki v svetu duha in osebnostne rasti poiščejo nove tržne niše, ki jih s spretnostjo koristijo. Ne samo za svoj zaslužek, ampak pogosto tudi za interese svojih strank, saj ustanavljajo sisteme, ki bi domnevno koristili vsem. Danes že vsakdo piše knjige, ki so včasih le polne fotografij ali prepisanih misli drugih ljudi, brez citatov, in danes že skoraj vsakdo meni, da je doživel pravo travmo, čeprav nima drugih težav kot morda dilemo o barvi omar v dnevni sobi. Zato ni težko razumeti nians dekadence človeškega duha, ki smo ji priča. Saj ko v družbi postavimo temelje vrednot na puhlih in praznih osnovah, praksi permisije in »demokratičnosti«, odpremo vrata duhovni revščini. In trg »smeti« postane kriterij za kvaliteto, kjer je puhlost raven želene presoje.
Trg ljudi, trg emocij, trg aspiracij in pričakovanj je v koroni pokazal praznino, ki še vedno odmeva. In če so stranke, oziroma odjemalci duhovnih trgov opremljeni s pravimi informacijami in ustrezno presojo, so varni. A kdo skrbi za takšen kapital? Izobrazba se je z bolonjskim sistemom profanizirala. Mladi v roke namesto knjig raje vzamejo tablico in poguglajo o tem in onem. Nahranijo prvi plašč radovednosti v prepričanju, da o nečem vedo vse. A znanje se gradi počasi, sloji se tekom let nalagajo in ključno pri pomnjenju in učenju je tudi spanje, ki poskrbi, da na novo pridobljene informacije in znanje ponotranjimo.
Tako nas znanje preobraža, saj preko ponotranjenja dosegamo drugačen nabor vrednot in s tem tudi lingvistično kompetenco, kar pomeni, da se z branjem in kontinuiranim opazovanjem sveta in delovanjem v njem znanje odtiska v naš DNK. Postanemo vešči jezika in idej, ki jih posamezna znanost razkriva. A če se učimo kampanjsko in informacije le ošvrknemo in pridobljenih idej ne premislimo, naša notranjost ostane nespremenjena. Lahko vidimo cel svet, a nas prav nič ne preobrazi.
In kdo v družbi skrbi za tako pretanjen odnos do znanja? Sistemi? Učitelji? Profesorji? Verjetno ni naključje, da so starodavne civilizacije za učitelje imenovale le tiste, ki so z dejanji dokazali, da so modri. Šola ali formalno znanje je seveda le eden nujnih, a ne zadostnih pogojev za inteligentnost, prodornost in dobronamernost.
Duhovna revščina je, tako kot materialna, povezana z manki. In v tem primeru je manko neustrezen bazen informacij in znanj, ki jih človek pridobiva. Ko je ta bazen napol prazen, pri nekaterih pa poln kloak in informacij, ki so neprečiščene, nejasne in polne dvomljivih pomenov, se postavljajo pogoji za slabe odnose in razprtije na vseh ravneh. In ko ljudje svet in drug drugega presojajo z izkrivljeno percepcijo, interesom, predsodki in iztrganimi informacijami, izgubijo zdrave temelje presoje. Le ti pa so nujni za zdrav razum in dejanja, ki odsevajo kot posledica.
Svoboda govora je v tem, da naše besede osvobajajo. In ne, da svinjajo in temnijo sonca src ljudi, ki nam prečkajo pot.
Tako so trgi ljudi polni posameznikov, ki odgovore na lastna vprašanja iščejo le zunaj sebe. A morali bi jih poiskati znotraj, saj je modrost tisto, kar premore vsakdo. Najti mora le poti do notranje zavesti, ki se vselej začne s tišino. Z mirom in kontemplacijo, ki ni obremenjena s seboj. S cilji in zmagami. Ki zna le vibrirati v enosti z vsem, kar jo obdaja. In ko pride do dvojnosti in nasprotij, jih prediha. Saj ve, da bo minilo tudi to, tako kot mine vse.
In še beseda o svobodi govora. Ni v tem, da povemo, kar se nam ravno plete po glavi. Izreka se mnogo duhovnih smeti, besednih izločkov in neiskrenosti. Ko pričnemo razločevati med pojmi, kot so direktnost, diskretnost, taktnost in iskrenost, prepoznamo, da je svoboda govora v tem, da naše besede osvobajajo. In ne, da svinjajo in temnijo sonca src ljudi, ki nam prečkajo pot.
Ja, čas je za inventuro, za uvid v bistvo stvari in v nove sklepe, ki bodo bodrili. Iskrili in osrčili vsakogar izmed nas!
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: