Linn Skåber: Svoje najstnike bi lahko več objemali

»Danes to povemo drugače: 'Biti mlad je izziv' ali 'Biti mlad je lahko zelo zahtevno' [...]. Ampak mislim, da so besede iz osemdesetih natančnejše. Biti mlad je zajebano,« nadaljuje Norvežanka Linn Skåber v predgovoru knjige z naslovom Čez potok, ne čez most, ki je pri nas izšla maja lani. Duhovite, raznolike in pristne izpovedi o bolečinah odraščanja je zasnovala na pogovorih z najstnicami in najstniki. Elitno branje za mladostnike, njihove starše in odrasle je na Norveškem priljubljeno tudi v šolah. Linn Skåber, rojena leta 1970 v Oslu, je igralka, pevka, pisateljica, komičarka, tekstopiska in televizijska osebnost. Optimistična Linn je tudi mama 18-letnemu Nielsu.

Imela sem dobro mamo, ki je bila kdaj stroga, kar je pomagalo. Včasih je rekla: »Prihrani solze za takrat, ko boš imela za kaj jokati.« S tem je mislila, da moram svoje moči porabiti za to, da se spet poženem, in da še nihče ni napredoval tako, da se je smilil samemu sebi.  

Kakšno je bilo za vas najstništvo?

Mladost se običajno zdi lepša in lažja, ko se je spominjamo, ko jo živimo. Ko pomislim na svojo, se spomnim poletij, toplih popoldnevov v Oslu, kratkih majčk barve breskve, dobrih prijateljev, hudih tipov in salv smeha, če pa berem svoj dnevnik iz tistega časa, najdem v njem toliko ljubezenskih težav, negotovosti in strahu pred neuspehom, da bi jih bilo dovolj za nekaj življenj. Ogromno žalosti in veselja, včasih obojega v istem dnevu. Ne glede na to, ali je bilo otroštvo lepo ali ne, ga je težko zapustiti, zamenjati otroka, kakršnega poznamo, za čemernega mozoljastega najstnika, ki kar naprej pojokuje. Sebi postanemo neznani, ukvarjati pa se moramo še s hormoni, brado, joški, menstro, mozolji. Rastemo in se razvijamo, ne da bi imeli pri tem kaj besede. Nenadoma se zavemo, da sedimo v svoji mladostniški sobi, v resnici pa bi najraje šli na podstrešje po plišaste živali. To obdobje se mi zdi tako pomembno, da mu pravim drugo rojstvo. 

Kakšna je bila vaša mladostniška soba?

Bila je polna plakatov glasbenega dua Wham in konjev. Poslušala sem radijsko oddajo, ki se je imenovala Popularnih 10, in gledala Sky Channel. Glasbene videe sem včasih gledala ure dolgo in pogosto so me navdihnili, da sem kaj napisala. Zgodbe v videih so bile zanimivo strnjene. Takrat je bilo takšno pripovedovanje zgodb povsem novo. Pozneje sem postala pevka v heavy rock skupini Spooky Boris in moj glasbeni okus se je z Whama premaknil na Jona Bona Jovija in glasbo dolgolasih tipov, ki so jim kitare visele do kolen.

Omenili ste svoje dnevniške zapise, iz katerih je razvidno, da je bilo med vašim odraščanjem kar veliko žalosti. Kaj vam je takrat pomagalo premagati temne misli? Kaj vam pomaga danes?

Pogovor z drugimi mi ni nikoli škodil. Še zdaj odpiram svoje srce drugim. Najlepše se mi zdi, ko so okrog mene ljudje, ki me dobro poznajo, jaz pa njih, in si delimo celotno mavrico čustev. Deliti svojo žalost in strah se včasih zdi nevarno, ampak če se upamo odpreti, strah in žalost malo popustita. S sogovornikom si ju delimo in potem je lažje ukrepati. Težko je sam nositi odgovornost za vse, kar je v notranjosti. Imela sem tudi dobro mamo, ki je bila kdaj stroga, kar je pomagalo. Včasih je rekla: »Prihrani solze za takrat, ko boš imela za kaj jokati.« S tem je mislila, da moram svoje moči porabiti za to, da se spet poženem, in da še nihče ni napredoval tako, da se je smilil samemu sebi. Včasih pomaga tudi kak objem. Svoje mladostnike bi lahko več objemali. 

Pravite, da je bil ta čas tudi poln veselja. Katere osebne značilnosti prepoznate pri sebi, ki ste jih morda izoblikovali med odraščanjem?

Od nekdaj sem neskončno hvaležna, da živim. Vsak dan se zahvaljujem za to. Starši moje prijateljice iz otroštva so mi povedali, da sem se enkrat ustavila sredi smučarske proge pred njimi, dvignila roke v zrak in vzkliknila: »Jaz pa res rada živim!« Še vedno je tako. Še vedno sem presrečna, ker mi je dovoljeno biti na tem svetu. 

Naša mladina ima možnosti in se vsak dan trudi slediti dogajanju na različnih koncih sveta, zato so razvili empatijo. Menim, da so obzirni drug do drugega, do okolja, do nas starejših, do sveta. Vesela sem, da bodo prav oni prevzeli skrb za svet. 

Imate otroke? Prepoznate pri njih podobnost s svojimi preobrazbami?

Imam 18-letnega sina. Veliko tistega, kar sem doživljala sama, opazim tudi pri njem, posebno v prehodnih življenjskih obdobjih. Od otroka do mlajšega mladostnika, od mlajšega mladostnika do mladega odraslega in tako naprej. Saj ves čas nekaj zapuščamo in nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Prepričana sem, da sin občuti isto. Zadovoljna sva z obdobjem, v katerem sva. Vendar veva, da ga ne bo več nazaj. To lahko vzbudi tudi melanholijo. 

Za koga ste napisali knjigo Čez potok, ne čez most?

Knjigo sem najprej napisala za mlade kot tolažbo in nekakšen vodnik za to viharno obdobje. Pokazati sem jim želela, da so močna čustva in občutki šibkosti za čas »preurejanja« povsem normalni, da je razumljivo, da se jim zdi vse skupaj nekoliko težavno, in da je tudi človeško: mladi vseh časov so tako ali drugače preživeli isto. Ko je knjiga izšla, sem ugotovila, da jo radi berejo tudi odrasli. Morda zato, da lažje razumejo mlade, ki predstavljajo čas, v katerem živimo, se jim lažje približajo. Pogosto se na predstavitvi moje knjige zgodi, da je pol občinstva sedemnajstletnikov, druga polovica pa so osemdesetletniki. To mi je všeč. Nas odrasle zanimajo mlajši, saj lahko tako pogledamo v prihodnost.

Kaj ste med raziskovanjem ugotovili o tem prehodnem obdobju? Se današnji mladostniki v čem razlikujejo od najstnikov vaše generacije?

V pogovorih z mladimi sem odkrila, da so stvari drugačne od teh, o katerih beremo v časopisih ali jih slišimo od odraslih. Najprej se mi je ime, ki smo jim ga dali, generacija dosežkarjev, zazdelo neprimerno. Ne zato, ker si mladi ne bi prizadevali, da bi kaj dosegli, s tem se ves čas ubadajo, ampak zato, ker jih beseda obzirnost predstavlja pravičneje. Zato sem jih preimenovala v generacijo obzirnih. Naša mladina ima možnosti in se vsak dan trudi slediti dogajanju na različnih koncih sveta, zato so razvili empatijo. Menim, da so obzirni drug do drugega, do okolja, do nas starejših, do sveta. Vesela sem, da bodo prav oni prevzeli skrb za svet. Največja razlika med današnjo mladino in mojo generacijo so družbena omrežja. To, da je svet zdaj tako blizu, je kar malo srhljivo, ampak omogoča dober pregled. Mladi verjamejo, da lahko spremenijo svet, in če v nekaj verjamemo, se to zares lahko zgodi. 

Menite, da je najstništvu namenjenega dovolj časa in pogovorov v šolah? Bi na tem področju kaj spremenili?

Na Norveškem imamo po televiziji izvrstne oddaje za mlade. Eden od dokumentarcev, ki je bil zelo priljubljen pri gledalcih vseh generacij, se je imenoval Sam proti sebi. Bil je preprosto posneta skupinska terapija z mladimi. Tam so lahko delili svoja razmišljanja in govorili o svojih občutkih, tudi temačnejših, kot sta depresija in tesnoba. Na Norveškem so tej oddaji sledile številne razprave o tem, da preveč govorijo o tesnobi, da je med mladimi Norvežani postala kar vsakdanja, da se ta beseda preveč uporablja. S tem se sploh ne strinjam. Zdi se mi dobro, da lahko ljudje, ki občutijo nemir, pa naj bodo mladi ali starejši, o tem govorijo in so sprejeti razumevajoče. 

Lepo je bilo slišati mlade, s katerimi sem se pogovarjala za knjigo, kako so govorili o prijateljih s tesnobo: »Ima težave s tesnobo, pa včasih malo bolj pazimo nanjo.« V moji generaciji smo o takih govorili bolj tako: »Živci jo dajejo. Odmaknimo se in upajmo, da bo dobila zdravila.« Rada imam odprte pogovore in mlade, ki k njim prispevajo v šolah in družbi. Mojo knjigo Čez potok, ne čez most veliko uporabljajo pri pouku. Vesela sem, da so besedila spodbuda za tovrstne pogovore in nova razmišljanja. 

Mislim, da najstniki potrebujejo predvsem to, da jih odrasli poslušamo, da jim pustimo govoriti, ne da bi jim ponujali naše praktične rešitve. Zaradi tega jih pogosto slišim, tako od svojega najstnika kot od drugih. 

Kaj po vašem mnenju najstniki potrebujejo od odraslih?

Mislim, da potrebujejo predvsem to, da jih odrasli poslušamo, da jim pustimo govoriti, ne da bi jim ponujali naše praktične rešitve. Zaradi tega jih pogosto slišim, tako od svojega najstnika kot od drugih. Ko mi kaj povedo, takoj začnem razmišljati, kako bi zanje rešila svet. Zdaj se učim, da to, kar pripovedujejo, samo sprejemam, ne da bi se takoj lotila izzivov namesto njih. 

S čim se ukvarjate trenutno in kakšne načrte imate?

Končala sem svojo drugo knjigo, namenjeno odraslim. Trenutno pišem igro za Narodno gledališče na Norveškem. Potem bom sodelovala še v priljubljeni televizijski oddaji Lystløgner (Nakladač). Morala bi biti na turneji po Norveški s predstavo, ki se imenuje Trije sloni v sobi, ampak so jo odpovedali zaradi korone. Bomo videli, morda bomo lahko šli, ko se bo stanje normaliziralo. 

Kakšno je za vas kot igralko obdobje korone?

Zame je ta čas poseben. Umetniki in ustvarjalci smo navajeni nastopati v tolažbo in zabavo, ne glede na to, kaj se dogaja, v tokratnih izrednih razmerah pa se je nenadoma vse ustavilo. Čudno in prijetno hkrati je. Čas je nekako izginil, dobili pa smo prostor za gledanje v zrak in razmišljanje. Razvila so se fantastična tovarištva. Ljudje si medsebojno pomagajo, nakupujejo drug za drugega, odpirajo skupine na facebooku, v živo berejo pesmi na spletu, izvajajo koncerte in so na splošno drug drugemu na voljo. Vendar se veselim, da bom spet srečala občinstvo in ustvarila stik z resničnimi gledalci v dvorani. Tega se zdaj najbrž veseli ves svet, da se bomo spet srečevali v živo, če ne v dvorani, pa v trgovini, na ulici ali za mizo. 

Največja razlika med današnjo mladino in mojo generacijo so družbena omrežja. To, da je svet zdaj tako blizu, je kar malo srhljivo, ampak omogoča dober pregled. Mladi verjamejo, da lahko spremenijo svet, in če v nekaj verjamemo, se to zares lahko zgodi.  

Kateri del Norveške vam je najljubši?

Sem mestno dekle in imam brez dvoma najraje mesta. Ampak poleti sem bila na svojem vikendu na otoku z imenom Herføl, kjer je čudovito. Na otoku imamo pub, kavarno in trgovino, kar me toliko spominja na mesto, da sem rada tam. Dalo se je zdržati in to je še en razlog, da ljubim življenje.