Pristanek v Chanii, nekdanji prestolnici otoka, po velikosti jo prekaša le Heraklion, je pospremil za otok nevsakdanji pojav, dež. V pravem duhu počitnic se je kmalu dovolj zjasnilo za odkrivanje starega mestnega jedra, stiskajočega se okoli starinskega pristanišča s svetilnikom (v 19. stoletju so ga rekonstruirali Egipčani), kjer klasično veduto beneškega arhitekturnega stila poživljajo turški elementi. Na mestni pokrajini stavb so jasno vidni vplivi ljudstev, ki so zgodovinsko zaznamovala Kreto: Arabci, Bizantinci in Benečani, Turki ter na koncu Grki. Presenečeno ugotovim, da so turistični obiskovalci že čisto poletni, medtem ko se domačini zaradi nenavadno nizkih temperatur zavijajo v jakne in dolge hlače. Prvi krmarijo med trgovinicami z ročno narejenimi izdelki, ti se tokrat razlikujejo od klasičnega kiča, ki je na prodaj v vseh obmorskih mestih. Drugi sedijo ob ogromnih plastičnih kozarčkih kave, od katere se ne ločijo niti v poznih večernih urah. Pregovorno grško posedanje v kavarnah se tako potrdi že v prvih urah obiska. Lagodnosti bo na Kreti težko uiti. 

Zevs in zelenjava

Kreto sestavlja veliko več kot le ljubka obmorska mesteca, zato se izognemo tistim, ki ljubijo svojo cono udobja, in pobegnemo v gore. Ena izmed največjih planot v Grčiji leži na zahodnem delu otoka ter 850 metrih nadmorske višine, obdana s samimi tisočaki. Gorski izviri napajajo zemljo z minerali, zato je planota Lasshiti izredno plodna. Minojci so nanjo in v okoliške jame zbežali pred Dorci, eno izmed štirih etničnih skupin Grkov, in tam v izolaciji ostali kar 150 let. Tudi v težkih časih bizantinske prevlade, tujih piratov in beneške okupacije je planota zagotavljala varno zatočišče za ljudi in upornike, do leta 1263, ko so Benečani požgali drevesa, pridelke in izselili prebivalce. Naslednjih dvesto let je, pod budnim očesom beneških stražarjev, počivala in se preobrazila v bujno pokrajino. Lakota je Benečane sčasoma prisilila v obdelovanje plodne zemlje, ostanki njihovih namakalnih sistemov še danes napajajo nasade. Sodobnost je planoto napolnila s cenenimi spominki in dragimi pomarančami. Največja znamenitost je jama Diktaio Andro, kjer se je po kretskem izročilu rodil sam vrhovni bog Zevs. Sama jama ni prav nič spektakularna, polomljeni kapniki so počrneli z umazanijo in sajami, kratek spust razkrije majceno podzemlje, kamor seže celo dnevna svetloba. A nič zato, razgled izpred jame objame celotno planoto in razkrije barvno lestvico, značilno za gorske planjave Krete. 

Mesto duhov

Ponoči nas zbudi težak, vroč zrak, puhti kot iz peči. Iz Libije je prineslo pesek, poln norosti in konfliktov, ki podžigajo libijsko državljansko vojno. Morje in gore izginejo v rdečkastem prahu, niti soncu niti nevihtam ne uspe predreti debele plasti puščave, ki je brez truda dosegla Evropo. Tri dni obstaja le bližnja okolica, svet na Kreti se obrne navznoter, brez občutka za čas in realnost. Četrti dan dež spere prah iz ozračja in vrne Kreto v običajni otok sonca. A spomin na divjino puščave ostane, čeprav na skrajnem robu srca. 

Skrivno mesto Anatoli

Vročina nas spet prežene v gore, v skrivno mestece Anatoli, ostanek tradicionalne naselbine iz beneških časov, ležeče na 600 metrih nadmorske višine, ugnezdeno v gorsko verigo na jugozahodu otoka. Obdano z mandljevci in borovci, ogromnimi skalnimi formacijami ter vodnimi izviri se prepušča posebni zdravilni klimi, ki tudi v vročih poletnih mesecih ostane vzdržna. Z zaščito ministrstva za okolje in prostor uživa redko pravico, da obnove hiš ne smejo posegati v ohranjeno arhitekturo. Razglašena za eno izmed najlepših vasic na Kreti, v mestu duhov prebiva le nekaj domačinov, večina jo je zapustila v 50. letih prejšnjega stoletja, na lovu za delom v rastlinjakih na jugu otoka in boljšim življenjem.

V preteklosti je bila Anatoli intelektualni center, s šolami v beneških časih in skrivno šolo med turško okupacijo. V njej so prebivali borci za kretsko svobodo in generali, pisci, učenjaki ter notarji. Danes je skorajda prazna, popotnik v njej uzre redke domačine, ki z nasmehom premostijo vrzel v komunikaciji zaradi pomanjkljivega znanja angleščine. Vasica premore dve taverni, v mali obcestni lastnica v domači kuhinji pripravi najbolj slastno krompirjevo omleto daleč naokoli. 

Pešec je kralj

Promet daje vtis kaotičnosti, a se kmalu izkaže, da je nevidni red, ki ga poznajo domačini, veliko učinkovitejši kot prometna pravila, ki jih poznajo drugod. Pešec je, po nekem čudežu, na cesti kralj. Morebitno prečkanje prometne ceste pri rdeči luči in spontano srečanje z vozilom, ki mu sveti zelena, prineseta opravičilo voznika, ker je skorajda povozil pešca. Osebo, nevajeno cestne vljudnosti, to šokira! Vozniki imajo med seboj drugo govorico, sestavljeno iz glasnih vzklikov, zmerljivk in godrnjanja, tudi v zaprtih vozilih. Vožnja z avtobusom zahteva mentalno trdnost, vpitje, ki prihaja z voznikovega sedeža, sprva prestraši. A kaj kmalu ugotoviš, da so cestna srečanja pač burna, ogromni avtobusi se vehementno podajajo v male ozke ulice, kjer so že križanja med manjšimi vozili podvig. A jim uspe, vedno znova se izvlečejo brez prask, bolj trdno odločeni, da je glasnost tista odlika, ki odpira poti. 

Avtocest ni, a pravilo je

Na otoku ne poznajo pravih avtocest, redke nacionalne ceste so sicer širše od običajnih, a vozniki se na njih razvrščajo po hitrosti, ne pasovih. Počasnejši bolj na desno, hitrejši po levi. Posebna zabava so oznake krajev in cest, saj sledijo nekakšni svoji, grški logiki. Marsikatera na ključni točki umanjka, če popotniku čas dopušča, se lahko poigra z novimi in starimi cestami, ki vodijo v isti kraj. Kam ga bo katera zapeljala, je presenečenje; če je prva hitrejša, druga razkrije skrivne nasade oljk, zmešane koze in intimne kotičke sredozemske pokrajine. 

Otok žalosti

Prašna cesta nas znova popelje na obalo, med ostre skale in visoke valove. Na severozahodnem delu Krete leži majcen otok, tako očarljiv, da so njegov šarm izkoristili v Hollywoodu. Tam so posneli znameniti film o pobegu iz zapora, posnet po knjižni predlogi resničnega prebežnika Henrija Charrièreja, Metulj. Spinalongo so z edinstvenim imenom poimenovali Benečani, v italijanskem jeziku dobesedno pomeni dolg trn. 

Kretska država je otok do leta 1957 uporabljala za izgon gobavcev, ti so ustvarili pravo mestece, spletli vezi, ljubezni in potomstvo. Sprehod po Spinalongi spremlja poseben, melanholičen občutek, ostanek izgnanih duš. Te so, tako blizu obale, da bi do nje lahko preplavale, ostale ujetnice bolezni in strahu ter z razdalje opazovale življenje na osrednjem otoku. Zamrežena okna in kovana železna vrata opominjajo na ujetost, s katero so iz dneva v dan živeli. Najbolj ganljiva točka na otoku je majhno, prašno pokopališče, kjer ni na posmrtnih ploščah napisanega niti enega samega imena. Gobavci, ti neljudje, niti po smrti niso vredni spomina.

Kulturna dvoličnost

Večino počitnic preživim v slikoviti Sissi. Nekoč ribiška vasica danes velja za enega najbolj znanih počitniških krajev na Kreti, kar pa nikakor ne pomeni, da sodi v skupino umetno ustvarjenih generičnih hotelskih kompleksov. Ujeta med gore in morje lagodno počiva na obali, opazujoč sončni zahod na eni in vzhod na drugi strani vasice. Kraj sestavljata starejši in novi del, v prvem povečini živijo domačini, medtem ko drugega napolnjujejo hoteli, taverne in pretežno irski ter britanski turisti. Ti se zbirajo v avtentičnem irskem pubu Peggy Gordon's, kjer strežejo črno pivo brez pene in viski srkajo počasi, z užitkom. V tem irskem pribežališču je glasba glavna privlačnost, ta čudežna sila druži zdomce, teh je kar nekaj, iskalce dogodivščin in mimobežne turiste. Ob točilni mizi se spletajo nova prijateljstva, z istimi mislimi na domovino, na kraje, ki so jih včasih poznali, in težave, ki pestijo zaskrbljeni sever. Čeprav so pripotovali na daljni otok južne Evrope (dejanska točka najjužneje je otok Gavdos, Kretin manjši sosed), nikakor niso pustili za sabo kulture, ki so ji tako želeli ubežati. Kar bi bilo nekako razumljivo, če bi z enakim razumevanjem sprejemali ljudi, ki jim Evropa vztrajno zapira vrata. O njih imajo svoje mnenje, saj da se ne znajo ali nočejo prilagoditi, nimajo pravih navad in okusa. 

Samo gotovino, prosim

Kulturni imperializem še kako živi, dobro ga poznajo vse države juga, kjer premožnejši severni sosedje kupujejo in najemajo najboljše nepremičnine, med domačini, ki si bivanje vedno teže privoščijo. V domačni grški taverni v sosednjem Milatosu na primer sprejemajo le gotovino. Čeprav ta za turiste ni problem, je za Grke vseeno omejena dobrina, banke postavljajo stroge omejitve glede količine, ki jo lahko na dan dobijo. A njih to ne ovira, da ne bi, v zameno za uro žive glasbe, najraje imajo melanholično, obiskovalcev dodobra napojili z rakijo. Na račun hiše seveda. Gia Mas!