Prejšnji teden sem na Twitter zapisala vprašanje, ki se mi zdi pri celotnem vrtiljaku dogajanja okoli nakupa ventilatorjev dokaj ključno, in sicer: »Rada bi izvedela, ali je bila v tistem trenutku, ko smo ventilatorje potrebovali takoj, ker nismo vedeli, da italijanskega scenarija pri nas ne bo, na mizi kakšna druga ponudba z bolj ustreznimi ventilatorji (pa četudi dražja) v enakem številu in z enako hitrim rokom dobave?« Zelo hitro so se našli ljudje, ki so se – preden bi sploh dobro prebrali in pomislili, kaj je napisano – najprej vprašali, ali je to vprašanje padlo z desne ali z leve strani in kdo mi je »naročil«, naj to napišem. Joj, prejoj. 

Virus nas je med drugim naučil tudi tega, da zmoremo nedelje preživeti drugače, na sprehodih na zraku v naravi, ne na zraku omamnih klim v prodajalnah. In s tem »odrekanjem« obiskov šoping centrov in supermarketov ob nedeljah dopustiti, da imajo prodajalke in prodajalci svojo nedeljo avtomatsko prosto. Tiste japonke in krompir boste pa ja utegnili kupiti v soboto. 

In ker imajo »vsake oči svojega malarja«, je vsak videl nagib vprašanja po svoje. Redki so ga neobremenjeno videli golega, nepolitičnega, praktičnega. Vprašanje, ki se nikakor ni želelo nagibati nikamor, razen k logiki, so kot žvečilko vlekli sem in tja in ga mrzlično razkosali v polja, ki so meni popolnoma neznana. Iz testa za kruh je nastal razburjeni krvavi tatarec. Vsakič znova sem bila presenečena, kaj vse lahko ljudje iz tega preprostega vprašanja razberejo. Večina nikakor ne tistega, kar sem v resnici vprašala. 



Nekateri komentarji so bili koristni, a ti so bili bolj izjema kot pravilo. Bili pa so diametralno nasprotni: da, bile so take ponudbe, dokazano. In: ne, ni bilo takih ponudb, dokazano. Nekateri so mi celo grozili in me zmerjali, kar je na Twitterju itak tradicionalna in večna veselica. Najlažje se je skriti pod psevdonim in stresati nestrpne besede iz vrelcev slepega sovraštva na vse, kar leze in gre. Ko sem prebirala večino odgovorov, mi je bilo žal, da sem sprožila mini virtualni cunami, ki mi je verjetno vzel tri ure sicer prav lepe sobote. Kmalu sem odnehala z odgovori na komentarje. Nima prav nobenega smisla. Res ne. Škoda vsakega mikrodžula energije.

Zakaj ne zmoremo komunicirati neobremenjeno, ne vem. A zadnje čase se mi zdi, da smo elastiko nestrpnosti in napetosti napeli do skrajnosti. Upam, da ne poči. Iz premnogih komentarjev namreč sevajo puške in bodala. To je res nedopustno in postaja tudi nevarno. Do konca obsojam vsakršne besedne žaljive napade, še najbolj tiste ad personam, kjerkoli se skotijo. Zakaj je potrebno uporabljati neskončno neprimeren nivo komuniciranja, psovati, obešati v stavke žaljive pridevnike in lažnive trditve, ki sodijo nepredušno zakopani na dno vesolja? Zakaj niso dovolj slečena dejstva, brez politiziranja in napeljevanja potokov na svoje mlinčke? Nekateri prav tekmujejo, kdo od njih bo bolj strupena kača. Črke razuma so redke ptice. Ne maram živeti v taki klimi. Ne maram. 

Zakaj politika ne zmore večkrat sodelovati, kot sta sodelovala dr. Franc Trček in Jelka Godec v odboru za zdravstvo? Ne govorim o poslancih osebno, lahko si o njima mislite, kar želite. Govorim o njunem sodelovanju, ki je bilo zgledno. Dva človeka iz diametralno nasprotujočih si političnih jezer, ki skupaj raziskujeta nepravilnosti, čeprav med njima ni prav nobene simpatije, kvečjemu obratno. A zmoreta. Prav in nujno je, da imamo različna mišljenja, enoumje še nikoli ni prineslo nobenega napredka, ampak tudi v primeru največjih razlik, se da komunicirati brez zmerjanja in žaljivk.  

Ali – na primer - oksimoronsko sodelovanje Levice in SDS pri razmišljanju o v nedeljo zaprtih trgovinah. Virus nas je med drugim naučil tudi tega, da zmoremo nedelje preživeti drugače, na sprehodih na zraku v naravi, ne na zraku omamnih klim v prodajalnah. In s tem »odrekanjem« obiskov šoping centrov in supermarketov ob nedeljah dopustiti, da imajo prodajalke in prodajalci svojo nedeljo avtomatsko prosto. Tiste japonke in krompir boste pa ja utegnili kupiti v soboto, trgovci pa znajo, sem prepričana, prodajati enako mnogo v šestih kot v sedmih dneh. 

V družbi, državi, ki skrbi za svoje ljudi, ne more, NE SME imeti nekdo, ki dela, težav pri plačevanju položnic in šolskih potrebščin svojih otrok, kaj šele pri nakupu osnovnih živil.  

Zakaj svojih buhtečih nestrpnih energij ne usmerimo raje v zmanjševanje ogromnega vedno globljega prepada med revnimi in bogatimi? In izkoriščanja ljudi za polnjenje požrešnih sadističnih in egoističnih tankerjev denarja brez dna? S sodelovanjem politike, politologov, nevladnih organizacij, ekonomistov, pravnikov, tudi filozofov in drugih? 



V eni izmed zadnjih kolumn Mihe Mazzinija je razgrnjena misel o mnogo podplačanih poklicih, od katerih smo VSI odvisni, kar je naplavila tudi tale korona kriza. Prodajalke, prodajalci, medicinske sestre in zdravstveniki, negovalci in negovalke, gasilci, gasilke, policisti, policistke, vsi iz Civilne zaščite in vse drugi nepogrešljivi. Vsi plačani toliko, da komaj preživijo. Pa dajo za nas vse od sebe. Ne zanima jih, kdo je v SDS, NSi, SD ali Levici, kdo ateist, agnostik in kdo kristjan ali musliman. Delajo za vse enako. Pomagajo vsem, ki so pomoči potrebni. Heroji za sto odlikovanj. Prav je, da se jih nagradi. Pa naj jim ta mesečna nagrada ostane za zmeraj, zaslužijo si, ne le v krizah.

V družbi, državi, ki skrbi za svoje ljudi, ne more, NE SME imeti nekdo, ki dela, težav pri plačevanju položnic in šolskih potrebščin svojih otrok, kaj šele pri nakupu osnovnih živil. Nujna potreba po projektih, kot so Botrstvo in vsi ostali dobrodelni projekti, v zdravi družbi ne bi obstajala, če bi država znala dovolj dobro poskrbeti za vse. Vsaka država, seveda, ne samo naša. Pa ne zdaj zmetati predme utopijo in naivnost, ker bi to bil samo brezzobi odgovor »pa kje ti živiš, saj se ne da«. Ah – naj ponovim zlajnano lajno: kjer je želja, je volja in pot … Verjamem, da tudi tu.

Včeraj je bil dan za prste oblizniti. Četrtič je prišel mimo 7. maj, dan, ko sem pred časom z nasmehom rekla JA človeku, ki zna, zmore, čuti in ustvarja čistih in neobremenjenih misli. Kakšnega takšnega ali njemu podobnega bi, na primer, z veseljem volila in mu zaupala kladiva, izvijače, lopate, krampe in opeke za gradnjo ter oblikovanje države in družbe po mojem okusu.