Starši si na vse mogoče načine prizadevajo, da bi svojim otrokom z vzgojo dali kar najboljšo popotnico za življenje. Pri tem je treba seveda vedeti, da si vsak sam kroji svojo usodo, sploh ko enkrat preraste otroška leta, zato starši ne bi smeli imeti občutka, da je njihov otrok tak, kakršen je, izključno zaradi njihovega vzgojnega pristopa.

Seveda pa so lahko temelji, ki jih posameznik dobi v primarni družini, pomembno izhodišče za otrokovo nadaljnjo pot. Če so ti zdravi in stabilni, je zanj v kasnejših letih vse precej lažje. Znanstveniki so na podlagi študij, ki so potekale več desetletij, ugotovili, kateri so ključni elementi vzgoje, ki pripomorejo k razvoju v uspešnega in srečnega posameznika. Glavne ugotovitve so povzeli na spletni strani Parenting For Brain.


Topli, odzivni in sprejemajoči starši

Leta 1938 so na Univerzi Harvard izvedli posebno raziskavo, v sklopu katere so preučili uspešne posameznike z namenom, da bi ugotovili, kakšne vzgoje so bili ti deležni kot otroci. Pri tem so spremljali kar 268 študentov. Analizirali so njihovo fizično in čustveno zdravje ter uspehe in pomanjkljivosti. Ena ključnih ugotovitev je bila, da je zelo pomembno, da otrok odrašča v okolju, kjer se čuti sprejetega in je zanj dobro poskrbljeno. Tak posameznik se bo verjetneje razvil v uspešnega in zadovoljnega odraslega.

Bowlby & Ainsworth sta v 50. letih 20. stoletja razvila teorijo, ki govori o pomenu topline in skrbnosti, ki ju otrok prejme s strani staršev. Otroci, ki so deležni takšne vzgoje, naj bi imeli kasneje v življenju veliko več možnosti, da se razvijejo v srečne posameznike, ki žanjejo uspehe. Hkrati naj bi topli in odzivni starši pripomogli k stabilnemu duševnemu zdravju njihovega potomca skozi vse življenje. Topli, odzivni in sprejemajoči starši naj bi tako v veliki meri pripomogli k optimalnemu razvoju otrokovih potencialov.

Foto: Monkey Business Images/Shutterstock

Naučite jih obvladovati čustva

Znanstveniki so ugotovili, da imajo uspešni posamezniki običajno dobro razvito sposobnost obvladovanja čustev. Ta veščina naj bi bila tako otroku dobra popotnica za življenje. Otroci se tega učijo predvsem z zgledom, ki ga dobijo v primarni družini. Če so starši dobri v regulaciji svojih čustev, bodo to od njih povzeli tudi otroci. Dobro upravljanje s čustvi pomeni, da zna posameznik čustva, ki jih občuti, prepoznati in na primeren način tudi izraziti. Normalno je torej, da občuti tudi negativna čustva, vendar naj se na druge ne bi odzival neposredno iz njih, ampak naj bi jih najprej predelal pri sebi.

Starši, ki zaradi otrokovega slabega vedenja hitro ponorijo in začnejo nanj kričati, tako svojih čustev ne znajo nadzorovati in mu s tem dajejo slab zgled. Starši, ki sicer znajo pokazati, da jih je določeno otrokovo dejanje užalostilo, vendar nanj ne bodo burno reagirali, temveč se bodo z otrokom v mirnem tonu pogovorili, bodo dali otroku boljšo popotnico za vnaprej.

Pustite jim, da sami sprejemajo določene odločitve

Normalno je, da otrok sploh v mlajših letih marsikaterih posledic svojih odločitev ne more predvideti, zato je smiselno, da so pomembnejše odločitve v rokah njegovih staršev, sploh če gre za vprašanja njegove varnosti in zdravja. Vendar pa pri vsaki starosti otroka obstajajo področja, na katerih mu lahko dopustimo določeno svobodo izbire. Z leti je teh področij seveda čedalje več.


Veliko staršev si na vse načine prizadeva otroka zaščititi pred slabimi odločitvami in njihovimi posledicami, zaradi česar hočejo vse odločitve sprejeti namesto njega. Vendar pa s tem zavirajo njegov razvoj, saj mu odvzamejo izkušnje, na podlagi katerih bi se naučil lekcije za v prihodnje. Otrok s spremejanjem odločitev pridobiva samozaupanje in samospoštovanje, pri njemu pa se krepi tudi motivacija. Hkrati se nauči sprejemati odločitve, ki bodo obrodile kar najboljše rezultate.

Izzivi, ki ustrezajo njihovim zmožnostim

Za ohranjanje otrokove motivacije je pomembno, da jim postavljamo izzive, ki zanje niso ne pretežki ne prelahki. Če so postavljeni pred naloge, ki jih z lahkoto rešijo, bodo izgubili interes, če pa se zdi izziv skoraj nerešljiv, pa bo to slabo vplivalo na njihovo samozavest. Na primeru šolskih obveznosti otrokom, ki izkažejo zanimanje za določeno področje in jim gre hkrati procesiranje snovi zelo dobro od rok, ponudite dodatne naloge in aktivnosti s tega področja, da spodbudite njihovo radovednost. Če vidite, da otrok le stežka sledi določeni snovi, pa mu zagotovite dodatno pomoč.

Foto: Evgeny Atamanenko/Shutterstock

Namesto z nagradami in kaznimi motivirajte z vrednotami

Številni starši otroke spodbujajo k učenju in opravljanju šolskih obveznosti s tem, da jih nagradijo za dobro oceno in jih kaznujejo, ko v šoli pokažejo pomanjkljivo znanje. Vendar pa po mnenju strokovnjakov ta način motiviranja ni najbolj učinkovit, saj spodbuja le zunanjo motivacijo. Čim se ne pojavi več nagrada ali kazen za določen rezultat, motivacija popusti.


Veliko bolje naj bi bilo, če bi se starši osredotočili na notranje motiviranje svojih otrok. Tako bodo otroci sčasoma motivirani sami po sebi, brez da bi jim bilo za to potrebno ponuditi nekaj v zameno. Starši se ne bi smeli toliko osredotočiti na ocene, ki jih otrok pridobiva, ampak bi morali otroku pridobivanje znanja predstaviti kot vrednoto samo po sebi. Pohvaliti in nagraditi bi morali trud, ki ga otrok vloži v učni proces, in ne samih ocen.

Prijazen, odločen in spoštljiv pristop

Otroci, ki so s strani staršev deležni prijaznosti, hkrati pa so jim ti zmožni postavljati jasne meje, naj bi imeli po ugotovitvah znanstvenikov boljši učni uspeh. Hkrati naj bi bili bolj odporni na negativne situacije, lažje naj bi se soočali s težavami, pri njih pa naj bi bila tudi verjetnost, da bodo opustili šolanje, manjša. Da bi starši otroka pri njihovem razvoju najbolj podprli, naj bi bili do njih topli in prijazni, hkrati pa naj bi jim znali jasno postaviti meje tam, kjer je to potrebno. V takem odnosu je ključnega pomena tudi medsebojno spoštovanje.