Kaki – zdravilni dar narave

Pet- do šestmetrsko drevo z lepo krošnjo pordeči svoje velike mesnate svetlo zelene liste na jesen, preden odpadejo. Nič nenavadnega pravzaprav, da ga ponekod sadijo kot okrasno drevo. Posebno imeniten je pogled, ko se na njem bohoti polno oranžno rumenih do oranžno rdečih plodov. Ovalno ploščati so, njihova lupina je močna in gladka, svetlikajoča se, notranjost pa polna hranljivih učinkovin, ugodnih za naše počutje.

Zlati rajski sadež

O tem, da je sadež zaradi prehranske vrednosti in zdravilnosti cenjen od nekdaj, priča njegovo botanično ime Diospyros, ki pomeni hrana za bogove. Na Kitajskem, Japonskem in v Koreji, od koder je v Evropo prišel pozno, v 19. stoletju – na naša tla pa predvidoma pred prvo svetovno vojno –, ga vzgajajo v več kot tisoč sortah.

Najprej trpek, potem sladek

Sezona kakijev je kratka, od oktobra do prazničnega decembra. A velja – po priročniku Zdravilne rastline: »Mehko meso nedozorelih sadežev je zaradi čreslovine zelo trpkega okusa, tako da nedozoreli plodovi niso užitni. Čez čas, sredi decembra, ko kaki popolnoma dozori, pa se meso zmehča in postane zelo sladko. Je zelo mehko in sočno, iz plodu ga moramo posneti z žlico, ker je lupina zaradi obilo čreslovine zelo trpkega okusa.« Uporaba v kulinariki je raznovrstna, pred pripravo plodovom odstranimo lističe na vrhu.

Ureja prebavo

Sočno meso je zakladnica provitamina A – spodbuja telesno odpornost –, vitaminov iz skupine B in vitamina C, ki ga je menda celo petkrat več kot v jabolku. Vsebuje tudi kalij, železo, magnezij, mangan, selen in baker ter je odličen vir antioksidantov. V kakiju je dosti sladkorja (od 12 do 18 odstotkov), sadnih kislin, čreslovine in pektina. »Rahlo zapira, zato je manj primeren za tiste, ki trpijo zaradi zaprtja, pač pa je odličen za zdravljenje hemoroidov. Vsled čreslovin in pektina kaki ureja tudi prebavo in je lahko prebavljiv.« Tako priročnik Zdravilnerastline.