Ameriški nevrolog dr. David Perlmutter, svetu poznan po svoji »bibliji« Požgani možgani, se je lotil tudi proučevanja antioksidantov. »Leta 1956 je dr. Denham Harmon, ameriški biogerontolog, dokazal, da antioksidanti 'gasijo' proste radikale,« zapiše. »Svoje teorije je prečistil, potem ko je leta 1972 spoznal, da so mitohondriji, ki so dejanski vir prostih radikalov, sami najbolj ogroženi od njih, in da je staranje posledica tovrstnih poškodovanj mitohondrijske funkcije.« 


Iskanje boljših antioksidantov

Spoznanje, kako hudo škodujejo prosti radikali – še posebno možganom – je spodbodlo raziskovalce, da so začeli iskati boljše antioksidante, ki bi vsaj nekoliko zavarovali možgane in ki ne bi le odganjali bolezni, temveč mogoče tudi okrepili njihovo funkcijo. Razmerje med blagim kognitivnim okrnjenjem in prostimi radikali je popisal dr. William Markesbery z univerze v Kentuckyju v poročilu, v katerem je skupaj s kolegi pokazal, da začne kognitivna funkcija že zgodaj upadati – veliko prej, kot pa je postavljena diagnoza, češ da gre za možgansko obolenje. Opazil je tudi, da so povišani markerji oksidacijske škode, prizadejane maščobi, beljakovinam in celo DNK, v neposredni povezavi s stopnjo mentalnega okvarjenja. Markesbery pravi: »Te študije ugotavljajo, da je oksidacijsko poškodovanje zgoden dogodek v patogenezi alzheimerjeve bolezni, in kot takšno postaja predmet terapije, s katero bi bilo mogoče upočasniti napredovanje oziroma morda tudi sam začetek bolezni.«



Sposobno telo

Navadni antioksidanti delujejo tako, da se prostim radikalom sami ponudijo kot žrtve, ki naj jih oksidirajo. Se pravi, ena molekula vitamina C se pusti oksidirati enemu prostemu radikalu, če povemo poenostavljeno. Na srečo je človeška fiziologija razvila lasten biokemijski laboratorij, v katerem med hujšim oksidacijskim stresom ustvarja učinkovitejše antioksidacijske varuhe. Če je prostih radikalov zelo veliko, to sproži specifično beljakovino v celičnem jedru, tako imenovano Nrf2, ki požene tekoči trak, na katerem nastaja širok asortima ne le najpomembnejših telesnih antioksidantov, temveč tudi razstrupljevalnih encimov.


Spanje in sladke sanje

Prosti radikali in prečuta noč? Povezava se ne sliši smiselna, a še kako »pije vodo«. Večini ljudi zadošča od osem do devet ur in pol spanca dnevno. Redki si ga privoščijo. Razlogi so seveda različni, a za optimalne okoliščine lahko precej poskrbimo sami. V sobi, ki mora biti navzven svetlobno izolirana, naj ne bo nobenega vira svetlobe (lune ni treba sklatiti z neba; govorimo o umetni svetlobi): nobenih lučk na televizorju, računalniku ali budilki. Še stikala ne smejo biti fluorescenčna. Zakaj? Zato, ker porfirinske beljakovine, iz katerih so sestavljene vaše rdeče krvničke, zaznavajo svetlobo in posredujejo možganom informacijo, da je »zunaj svetlo«. Ta informacija blokira nadvse pomembni antioksidant in nevrotransmiter, hormon melatonin. Morda je vaš kortizol previsok zaradi diskokluba, ki ga imate v spalnici. Omislite si neprosojne zastore in prekrijte tudi neznatne vire svetlobe, pa bo vaš spanec res nekaj zalegel. 



In kaj zdaj?

Se visoki odmerki antioksidantov in vitaminskih dodatkov (»visoki« kot presežki nad fiziološko normalo) sploh obnesejo? Če je človek izpostavljen učinkovanju česa, kar je našemu telesu novo ali kar po količinah presega njegovo privajenost, se mu ne piše nič dobrega. Najbrž bi se našle tudi izjeme, ampak na splošno se je po tem načelu pametno ravnati. Dopolnila da ali ne? Da, a le tista, ki dejansko nadomeščajo, česar nam v današnji prehrani manjka.


Če poteka proizvodnja energije normalno, potem vsak mitohondrij dnevno proizvede na stotine, če ne na tisoče molekul prostih radikalov. Pomnožite jih z desetimi milijoni bilijonov mitohondrijev, pa boste dobili številko, ki jo lahko napišemo tako, da desetici pripišemo še osemnajst ničel. Si lahko predstavljate, koliko antioksidantov bi morali oralno zaužiti, da bi nevtralizirali nepreštevno število prostih radikalov, ki jih vsak dan proizvede telo?