Deset točk za vse organe in psihofizično stanje človeka

Suzana, prijetna mila ženska, ena dveh vodnic, ki prišleke vodita po zdravilnem gaju – priznala ga je tudi znanost, geologi so potrdili, da so prav tu tektonski prelomi evrazijske plošče, ki na površje sproščajo ravno prav močne frekvence, ki zdravijo človeško telo – me odpelje na ogled. Odločim se, da bom sledila vsemu, kar ponujajo, gaj je odprl vrata meni, vrnila bom pripravljenost, odprla tudi svoja. Raztezanje, telovadba oči, minute za meditacijo, hoja v krogu, nežna masaža, sprostitveni glasovi in smeh, morda jok. Vsaka točka postanka je tam, da se ji posvetiš, da se posvetiš sebi. Devet jih je, za vse organe in celotno psihofizično stanje človeka. Sedma se me je še posebej dotaknila. »Kaj pa je tam, na tisti strani?« jo vprašam. Zagledala sem tri kipce, na obronku, na skali, obdani s travo in v zavetju dreves. Suzana umirjeno pojasni, da kmalu prideva tja. Včasih me disciplina želi pojeziti, a jo hkrati občudujem; korak za korakom, vse ob svojem času, z nemerljivo natančnostjo pripoveduje tudi življenje samo. Bil je oblačen dan, a ni deževalo, le pri tej točki so se z neba razpršile kaplje, za deset sekund, videti je bilo, kot da se bo ulilo, potem o dežju ni bilo več ne duha ne sluha.

Transformer Tungaj, dobitnik mednarodnih nagrad

Z Dragom Vrhovnikom, izumiteljem, se uro kasneje usedeva v kočo, v sobo s sistemom Tungaj transformer. Daljnovodi, transformatorji, bazne postaje; sevanju in morebitnim škodljivim posledicam sodobne tehnologije se – kljub dokazanim vplivom, ki ga imajo na človeški um, da postane laže vodljiv – da izogniti, za zaščito je izumil napravo, transformer Tungaj, ki preobraža energije v pozitivne, dviguje raven zavesti. Zanjo je na mednarodnem inovatorskem sejmu Nikola Tesla fest v Novem Sadu, kasneje tudi na Češkem in v Banjaluki, prejel zlato medaljo: »Energije ne moreš uničiti, lahko pa jo transformiraš.« Skupek materialov, rudnin, žlahtnih kovin v njej ob medsebojnem stiskanju začne ustvarjati torzijsko energijo, ki se širi na vse strani in čisti prostor in vse v prostoru. »Očitno se mi je posrečilo razmerje sestavin,« smešno preprosto pripoveduje inovator, kot bi bilo življenje igra na srečo, in resno doda: »Jaz pravim, da iz ljudi spravlja zlobo, in potem je življenje drugačno, tudi medosebni odnosi so drugačni, bolj si aktiven, z več volje, po domače rečeno spet postaneš normalen.« Postavil jih je tudi v priznano steklarno, povratne informacije so bile, da se je proizvodnja povečala in medsebojni odnosi so se izboljšali. Pravi, da naprava ustvari praprostor. Videti je namreč, da je Slovenija postala glavni laboratorij za vso visoko tehnologijo v Evropi, nekoč je bilo to v Nemčiji. Sliši se uspešno, a ni vse zlato, kar se sveti.

Sodelovanje z znanstveniki

Drago s hčerjo Katjo Jelovčan, dipl. fizioterapevtko, ki v centru izvaja slikanje avre in analizo psihofizičnega stanja, z možem in mamo pa je prevzela tudi vodenje gaja, obiskuje svetovne znanstvene kongrese. Tako ostaja na tekočem s sodobnimi energijskimi smernicami, dogajanjem po svetu, hkrati pa vedno nekaj korakov pred časom. Tam se je seznanil tudi z znanstvenikom, dr. Korotkovom z inštituta Physical Culture v St. Peterburgu, ki se je leta 2007 na povabilo udeležil znanstvene konference tu v Sloveniji in je kasneje med preiskavo terena dokazal, da na območju zdravilnega gaja privre na površje več zdravilnih centrov, vsak pa ima poseben učinek na vsaj en organski sistem človeškega telesa.

Ko avtoličar odkrije zdravilni gaj

Ljudje ne prihajajo v Tunjice le iz domovine, številni gostje iz vse Evrope pa tudi Američani, Japonci, Indijci so jih obiskali. Pri delu z energijami je treba biti skrajno previden. Drago pove, da se je z leti srečeval z usodami številnih ljudi in v določenem trenutku spoznal, da se je treba zaščiti. Pri sebi je sprejel to zavestno odločitev. A Drago nikakor ni bil duhovnosti zaprisežen od mladih nog, nikoli ni prebiral knjig o osebnostni rasti, od literature je strastno požiral le zapise o Inkih, Majih in Aztekih. Po poklicu avtoličar je na začetku poklicne poti izdeloval opečnate tlakovce, kasneje se je odločil za nakup bagerjev in vozil za večje gradbeno podjetje, zato so ljudje, ko jim je leta kasneje začel pripovedovati o odkritju v Tunjicah in mejnih izkušnjah, mislili, da je izgubil pamet.

Zastarana poškodba izzveni

Vrnimo se v leto 1998, ko je Drago Vrhovnik tu kopal mivko, da bi saniral plaz. Na občini je pridobil dovoljenje, da lahko ostanek mivke proda. Med gradnjo so jo želeli kupiti v bližnjem golfu Arboretumu. Takrat je imel Drago še vedno zastarano poškodbo rame, ki mu je povzročala redno bolečino že od tedaj, ko se je profesionalno udeleževal dirk v avtokrosu. Kupcu je povedal, da toliko mivke zaradi poškodbe ne bo mogel izkopati. Na tej točki se bližamo odkritju. Drago je po svojih močeh tisti dan kopal mivko in ko se je zvečer odpravil spat, je avtomatično razmišljal, kako naj se uleže, da bo bolečina manjša; naenkrat se je zavedel, da je ni več. Od takrat bolečine ni več. Naslednji dan je s sodelavcem, voznikom, ponovno odšel na teren, ta je po nesreči padel v kanal, od koder je prejšnji dan Drago pobiral mivko. In tu se dotaknemo drugega znamenja. Ko je iztegnil roki, da bi se prijel za breg, ga je začelo močno mravljinčiti, roki kot da sta hoteli obstati v zraku, lahko si mislimo, kako presenečen je bil ob tej intenzivni izkušnji voznik. Takrat je Drago postal res pozoren, poklical je sestro, saj je poznala žensko, ki vidi energije, in ju povabil na teren. Gospa je imela v dveh urah zapičene palice, na katerih so zdaj postavljeni centri. Takoj je vedela povedati, kateri je čemu namenjen. Tako je Drago, kot da bi vedel, kaj bo sledilo, iz surovega terena začel izdelovat platoje: »To je bilo vse podzavestno, nekaj me je najbrž vodilo,« mi pojasni, ker ga vprašam. Sam se takrat ni nič spraševal, samo delal je. Kasneje je kraj obiskal keltski druid, svečenik Amohi Raphael Bastan. »Na tretjem centru je takoj prepoznal keltsko osmico, za katero jaz sploh še slišal nisem. Razložil je, da so bila nekoč tu nasajena drevesa, katerih korenine so vlekle vodo navzgor, ta voda se je filtrirala in stekla, v bližini pa je bilo keltsko svetišče,« še vedno z žarom v očeh pripoveduje Drago.

Živa voda

Spregovoriva o svetih prostorih, niso vsi enaki, kar nekaj jih je že obiskal tudi po svetu, a najraje se vrne domov: »Tu je čisto naravno postavljena zemeljska prelomnica, in ker se dve plošči med seboj drgneta, ustvarjata elektromagnetno polje. Tukajšnja struktura zemlje ima več kot sto elementov, ustvarile so se različne frekvence, to so frekvence zdravega človeka.« Tudi voda, ki prihaja iz globine zemlje, po poti pobere minerale in rudnine in prainformacije zemlje in človeku pomaga dopolniti primanjkljaj. Nekateri ljudje prihajajo sem samo po litre vode, mnogo poskusov je bilo narejenih z njo, informacije ne izgubi, tudi če je pakirana v plastiki ali če jo preneseš na višino 10.000 metrov, je dokazal dr. Korotkov, ko je delal analize. Tudi rentgen je ne spremeni. Drago mi pove še en pripetljaj iz obdobja odkritja žive vode: »Ko je pri bagerju počila cev, je izteklo 20 litrov olja v bajer žive vode, naslednji dan o oljnem madežu ni bilo niti sledi več.«

Človek, zaščiti se!

Ko je ustvarjal zmagoslavni transformer, se je vse nekako povezalo, bil je v dobrem stanju in njegov namen je bil čist. Spremljala ga je pripoved kolega, znanstvenika iz Švice, ki mu je pred leti na kongresu pripovedoval o slovitem predoru v Švici, kjer so se redno dogajale prometne nesreče z najhujšim izidom, dokler niso tam naredili energijske zaščite. Omeni tudi pripovedovanje dr. Korotkova, ki mu je razlagal o domorodcih z ene svojih poti po Afriki, kjer imajo zaščitene vasi, da duhovi ali zveri ne vdirajo. Preprosto postavijo kamne, pove Drago: »Včasih so imele naše hiše vogalne kamne, ljudje so mislili, da so za odboj vozov, v resnici pa so bili namenjeni zaščiti doma. Cerkev je vse to izničila, veliki jezuiti ezoteriki, ki so delovali v cerkvi, so to panogo prepovedali navadnim ljudem, da so jih lahko vodili po svoje. Slovenci moramo bolj krepiti svojo samozavest, preveč prebiramo Cankarja. Kakšni hlapci neki, ljudi je treba dvigati, pristni ponos moramo zbuditi, ne ega! V zgodovini smo že marsikaj velikega dosegli, veliko imamo pokazati, pohvalimo se!« Verjame, da se dvigujemo, da širimo zavest in da je v naši deželi vedno več ljudi odprtega duha.

Pomembno je, kaj v srcu nosiš

Zanima me, v kom Drago prepozna duhovnega človeka. Občutek imam, da nerad opredeljuje, omeni mi, da ni vedež, a vseeno pove: »Kdor ni zloben in je pošten, deloven, saj veste, Človek, zato ti ni treba hoditi v cerkev. Pomembno je, kaj nosiš tu notri,« pokaže na srce, »ali imaš vero vase in v druge. Najprej moraš nekaj narediti zase, če želiš biti dobrodelen. Kako boš drugemu kaj dal, če sam nimaš ničesar. In kar daš, moraš dati z dobro voljo, iz srca, in ne zato, da se boš odkupil ali da boš dobil kaj nazaj.« To imaš v sebi, doda, ali pa tega nimaš, lahko se sicer česa naučiš, a to je bolj blef kot resnica, saj poznate: Volk dlako menja, narave ne. Duhovni človek je lahko asket, že na prvi vtis umirjen, resen, lahko pa je tudi ravno nasprotno, veseljak. Preveliko vdajanje duhovnosti te lahko spelje, treba je ostati prizemljen, sprejemati pa obe plati, združevati nebesno in zemeljsko, če želite. Bog da vsakemu človeku priložnost, da se izvleče iz težav; če jo vzameš, jo vzameš, sicer gre mimo in jo dobi drug. Bog mi je ponudil Tunjice, bil sem na pravem kraju ob pravem času.« Pravi, da nobene stvari ne zanika; če nečesa ne ve ali ne razume, ne bo rekel, da ni res, dokler ne bo preveril. Svoje raziskave in izume znanstveno preverja, ne pušča, da stvari ostajajo v območju mističnega. No, kdaj pa kdaj, prizna, na sprehodu čez gaj ogovori viline, odzovejo se. Obstoj duhovnih bitij zanj sicer ni neznanka, si jih pa ne more razložiti. Za svoje izume je v Nemčiji pridobil certifikat, v Sloveniji patent. Povezal se je s fakulteto za računalništvo in informatiko, kupil si je Kirlianovo kamero za slikanje avre ter dodatek Sputnik za merjenje energije v prostoru. Zaveda se, kako zelo pomembno je za sodobnega človeka, da zaščiti svoj prostor, službeni in zasebni.

Sedma točka v gaju, Marija

Slišala sem, da je Dragu Vrhovniku zelo blizu mati Marija, zato ga povprašam po njej. »Res je, sedma točka v gaju, tam so Marijine, materinske energije, zato sem naredil oltarček. Marija ti vedno pomaga, če moliš ali ne. Samo da pomisliš nanjo, boš prejel božjo moč.« Z njo se je prvič srečal kot ministrant v cerkvi, a pobliže jo je spoznal na poteh življenja. »Ko se pogovarjam o Mariji, me kar stisne v grlu, glas mi vzame, nekaj mora biti, pa nisem noben svetnik, živim normalno življenje človeka,« za nekaj sekund postane, pritečejo mu solze. Ja, očitno nekaj res mora biti.

Po preživetem dopoldnevu se polna vtisov odpeljem proti dolini, a to ni bilo slovo. Naslednje jutro Drago pokliče s ponovnim povabilom v Tunjice, na slikanje avre in pogovor s terapevtko Katjo Jelovčan. Čudim se, da kar sprejmem in grem. Izvedela bom, kako tečejo energije skozi organe, ali je telo v ravnovesju, kako delujejo organski sistemi, posamezne čakre, kolikšna je moč celotnega organizma. Izkušnja mi je dala misliti, v konicah blazinic prstov na rokah se odraža naše celotno telo, fizično, čustveno, mentalno, energijsko. Ko sem se spoštljivo dotikala površine za prstni odtis, me je prešinilo: V vsakem delčku je celota, vsak šteje. Kakšen delček smo mi ljudje v celoti, vesolju? Če enačba drži, vsak od nas šteje.