Ko sedeva za mizo in vklopim rekorderček, njena pogovorna knjižna slovenščina nemudoma postane turboknjižna slovenščina, kakršno očitno uporablja za potrebe intervjujev. Poklicna deformacija pač, kot najbrž tudi številni vzdihi, ki so kot ločila med njenimi zgledno formuliranimi stavki in se jih, sumim, najbrž sploh ne zaveda. Se pa za novinarko tudi nenavadno veliko smeji in ima zelo lep, zvonek in predvsem inteligenten smeh, ki vedno zadoni na ravno pravih mestih. Televizijski gledalci tega smeha nismo vajeni, saj si je status enega najbolj prepoznavnih obrazov nacionalkinega informativnega programa Jelena Aščić pribojevala s skrajno resnimi, pogosto izrazito bolečimi temami. Za ene je tako postala »kuzla lažnjiva« in »neintegrirana migrantka«, za druge eden zadnjih branikov sočutja, integritete in človeške solidarnosti v groteskno razpadajoči državi. Spet torej dve skrajnosti, in kako bi v tako krvavo polariziranem narodu, kot je ta naš podalpski, sploh lahko bilo drugače?

Ko sem danes skeniral tvoje objave na facebooku, so se mi ob zadnji prav dvignili lasje. Posredovala si namreč povezavo na zgodbo o tem, da mora fotograf Mladine plačati globo 330 evrov samo zato, ker je fotografiral prometna policista, ko sta pisala kazen 80-letnemu kolesarju, ker je na krmilu peljal aktovko. Nekdo se je pod to objavo vprašal, ali smo zdaj uradno v policijski državi. Kaj bi mu odgovorila?

Hm, samo na podlagi tega primera bi sicer težko rekla, da je Slovenija policijska država. Je pa to vsekakor skrb zbujajoče in spada v širšo paleto vse pogostejših in vse hujših pritiskov na novinarje pri opravljanju njihovega dela. Pritiski se dogajajo na skoraj vseh ravneh. Posebej problematičen v tem sklopu je zakon o medijih, ki določa pravico do popravka. 

Čedalje teže se je znebiti vtisa, da je pravzaprav vseeno, kdo je na oblasti, saj se zdi, da politiki zavzeto izpolnjujejo tri želje, ki prihajajo iz centrov moči in kapitala. Te tri želje se glasijo: varčujte pri ljudeh, razprodajte vse naravne resurse in do konca obogatite peščico že tako bogatih. Ne vem, ali se zavedamo, kako malo nam bo na koncu sploh ostalo. 

Zakaj?

Ker urednika sili v objavo »prikaza nasprotnih dejstev«, tudi če je novinar v prvotnem prispevku brez sence dvoma dokazal resnico. In tudi če vsi vemo, da nasprotna dejstva ne držijo. Tako je logično, da je zahtevkov po »popravkih« vse več. In če jih zavrneš, obstaja vedno realna nevarnost, da se bo zadeva znašla na sodišču. Zato se začne marsikateri novinar še bolj samoomejevati. Pa je avtocenzura že tako velik problem.

Ko sem se sprehodil dol po listi tvojih objav na facebooku, sem že pri naslednjem koraku trčil ob pismo Borisa Krabonje o tem, da je tisti dan neki upokojenec k njemu prišel v copatih, ker nima denarja za čevlje. In kako je neka gospa jokala od sreče, ker je dobila bon za hrano v višini 40 evrov. Ob takih grozotah, ki so postale nekaj vsakdanjega, se človek vpraša: je Slovenija leta 2016 sploh še vsaj s od socialne države?

Mislim, da smo v fazi dokončnega razkroja socialne države. In da bo ta čez nekaj let samo še privid. Razslojevanje ljudi na privilegirano elito in brezpravno rajo je vstopilo v kritično fazo. Politika zategovanja pasu za vsako ceno se je izkazala za kontraproduktivno, naša oblast pa se še vedno ravna po pravilu: Vzemi tam, kjer ni, in daj tja, kjer je. Torej varčuje pri ljudeh, ne pa tudi kje drugje. To ni samo floskula, sama se s takimi primeri srečujem vsak dan. Tu v Ljubljani je sicer prave revščine še relativno malo. Na podeželju – sploh v severovzhodnem delu Slovenije – pa so razmere že precej grozovite. Mislim, da se v glavnem mestu niti približno ne zavedamo dovolj, v kaj se je spremenila naša država. In koliko naših sodržavljanov je revnih in lačnih. 

Ampak tako dosledno jemanje tam, kjer ni, in dajanje tja, kjer je … To v resnici ni napaka, temveč gre za zelo načrten proces, kajne?

Težko rečem tako, saj nimam dokazov. Se je pa čedalje teže znebiti vtisa, da je pravzaprav vseeno, kdo je na oblasti, saj se zdi, da politiki zavzeto izpolnjujejo tri želje, ki prihajajo iz centrov moči in kapitala. Te tri želje se glasijo: varčujte pri ljudeh, razprodajte vse naravne resurse in do konca obogatite peščico že tako bogatih. Ne vem, ali se zavedamo, kako malo nam bo na koncu sploh ostalo. Mislim, da živimo v zelo prelomnih časih. 


Drži, zgodovinarjem pri ovrednotenju tega obdobja gotovo ne bo dolgčas. Pa vidiš pri vsej tej kalvariji tudi kak žarek optimizma? Vsaj v teoriji?

Oh, saj jaz sem po naravi precej optimistična, zato najbrž tudi lahko počnem, kar počnem. In vsak prispevek pripravim z željo in prepričanjem, da se zato kak kamenček v mozaiku morda vseeno prekotali na kako bolj smiselno mesto. No, saj včasih tudi se. Za širše družbene spremembe pa se bomo morali najprej otresti apatične miselnosti, v katero smo zapadli, češ, saj se ne da nič narediti. Prav zaradi te miselnosti še toliko laže nasedamo na njihove spine in na kosti, ki nam jih mečejo, da preusmerijo našo pozornost od resnično pomembnih tem. Namesto da bi svoj gnev usmerjali v prave krivce za razmere.

Iz spomina ne znam izgnati ocene mladega novinarja Večera Vasje Jagra, ki je situacijo povzel tako: »Bojim se, da smo novinarji postali samo pripovedovalci zgodb, ki nimajo pravega učinka. Bojim se, da se je tudi javnost nekako sprijaznila s to vlogo. Ko ljudje preberejo neki članek ali pogledajo neki prispevek na televiziji, zadovoljijo svoj skriti sadizem, ko vidijo, da gre nekomu drugemu še slabše. Potem gredo nekoliko umirjeni spat in čakajo naslednji dan, ko se kolo spet zavrti.«

Ja, se popolnoma strinjam s to oceno. Tu se moram spet vrniti na dvorezen meč družbenih omrežij. Po eni strani so zaradi njih ljudje dejansko bolj obveščeni in so lahko ta omrežja odlično orodje za organizacijo upora, tako kot se je zgodilo v arabskem svetu … Po drugi pa je facebook nekakšen ventil, da sprostijo svoje frustracije in potem nimajo več potrebe, da bi se odpravili demonstrirat na ulico. 

Ampak kaj vendar sploh še potrebujemo? Kdaj nam bo odneslo pokrovko? Zelo je odmeval recimo primer zaradi plačilne nediscipline propadlega podjetnika Primoža Smrtnika. Zaradi svoje težke materialne stiske je hudo zbolel, v bolnišnici so ga zaradi neplačanih prispevkov poslali domov, direktor njegovega največjega dolžnika v stečaju je za nagrado dobil dobro plačan položaj svetovalca v Plinovodih in položaj nadzornika v Petrolu … In ko si klicala na ministrstvo za pravosodje, kako nameravajo ukrepati glede plačilne nediscipline, so ti mirno odgovorili, da gre pri tem za vprašanje kulture. Ponavljam: kdaj nam bo odneslo pokrovko?

Ne vem. Upam, da čim prej. Saj ta odgovor z ministrstva je tipičen. Uradniki se sploh niti ne trudijo več skupaj spravljati verodostojnih odgovorov. Čakajte malo: plačilna disciplina je stvar kulture?! Torej naj svoj apel za pravico za Primoža Smrtnika in še marsikoga naslovim kar na ministrstvo za kulturo? Naj po tej logiki odpustimo vse prometne policiste in tudi prometne prekrške v celoti prepustimo srčni kulturi? 

Problem je, da nima naša država nobene vizije. Politiki, ki jih menda ja volimo zato, da bodo imeli vizijo vsaj za dvajset let, nimajo pojma, kaj bo čez tri mesece. To pa zato, ker se naša politika ukvarja čisto samo sama s seboj. 

Ha ha, zelo dobra izpeljava! Pa če je še tako jedka.

Vprašal si me, kdaj se bomo končno uprli. Mislim, da bo moralo ljudstvo najprej preseči grozljive notranje delitve, ki se kažejo na skoraj vseh ravneh družbenega življenja. Stopiti moramo skupaj in družno postaviti zahteve, ne pa da imamo celo »leve« in »desne« demonstracije. In da ljudje ocenjujejo novinarske prispevke na podlagi novinarjev, ki so jih pripravili, češ, aha, ta spada k levim, ta spada k desnim – torej to, kar poroča, avtomatično ne drži. 

Kako si doživela nedavne javne pobude po ukinitvi RTV-prispevka?

Naša hiša je res na velikem udaru javnosti. Pravzaprav so javne televizije povsod po Evropi zašle v krizo, predvsem zaradi dviga komercialnih postaj in interneta. Zelo težko je namreč tekmovati z vsebinami, ki so zavezane čisto samo potrebam instant zabave. 

Ampak saj ravno na področju bebavega hojladrija se je naš vrli mastodont s Kolodvorske spravil zelo ambiciozno tekmovat s konkurenco! Prav to mu mnogi tudi najbolj očitajo.

Programske usmeritve ne bi komentirala. Bom pa rekla, da lahko na našem RTV gledalec še vedno vidi številne zelo kakovostne kulturne, izobraževalne in dokumentarne oddaje, v katere je bilo vloženo veliko truda in znanja. RTV so na koncu koncev tudi trije kakovostni radijski programi, na katerih lahko slišimo poglobljene pogovorne oddaje, dobro glasbo, lepo slovenščino. Seveda bi se dalo marsikaj izboljšati, a številne kritike preprosto niso upravičene. Tudi na področju obveščanja državljan potrebuje javni servis. 


Gotovo, ampak kakšnega? Mislim, da govorim v imenu zelo široke skupine državljanov, ko rečem, da od konkretnega javnega servisa na tej srhljivi zgodovinski prelomnici potrebujemo več. Za začetek to, da se mnogo bolj postavi na našo stran, namesto da je strahopetnim urednikom najbolj od vsega pomembno to, da se ja ne bi komu zamerili. Potrebujemo več oddaj, kot je bila nedavna Tarča, ko si državni sekretarki v obraz povedala dve, tri žaltave o dvojnih merilih države. Namreč o tem, kako se kot pijanec plota drži zakonov, ko je treba izterjati državljanove dolžnosti, medtem ko so pri zaščiti državljanovih pravic ti isti zakoni pogosto bolj ohlapno vodilo!

Tista Tarča je bila res najbolj gledana doslej. Pa nisem dejansko povedala kaj dosti takega, kar ne bi bilo zelo zelo očitno. Problem je, da nima naša država nobene vizije. Politiki, ki jih menda ja volimo zato, da bodo imeli vizijo vsaj za dvajset let, nimajo pojma, kaj bo čez tri mesece. To pa zato, ker se naša politika ukvarja čisto samo sama s seboj. A nedavna pobuda o ukinitvi prispevka za javno televizijo je v resnici samo še en primer kosti, ki nam jih mečejo, da se ukvarjamo z njimi, namesto da bi stopili skupaj in se uprli tistim spremembam, ki nam resnično razjedajo življenja. Na primer čedalje bolj neznosni zbirokratiziranosti države.

Kako res! To je dejansko že povsem nevzdržno!

Nekje sem naletela na podatek, da smo pri nas v primerjavi z drugimi državami sprejeli nenormalno veliko zakonov. In znano dejstvo je, da bolj ko je politika izgubljena, več zakonov vsepovprek sprejema. 

Anonimnih groženj dobim veliko – tako klicev kot pisem. Recimo: »Če vas ne bodo odpustili na televiziji, vas bomo mi odnesli ven!« Pa groteskne lepljenke. 

Kot je rekel francoski mislec Charles de Montesqieu: »Neuporabni zakoni slabijo nujne zakone.«

Bo kar držalo, ja. Vsekakor imamo preobilje zakonov in vse premalo pravne države.

Kako je z grožnjami? Jih še vedno veliko dobivaš?

Veliko, ja. In sicer gre na eni strani za odkrite grožnje, ki si jih privoščijo predvsem podjetniki, o katerih poročam. Ti podjetniki so praviloma premožni, kar jim daje moč, po drugi strani pa so pogosto zelo primitivni ljudje. In to je najslabša možna kombinacija. Ob tem, kar slišim od njih, se pogosto vprašam: če takole grozijo meni, kako šele ravnajo s svojimi delavci? 

Kaj pa anonimne grožnje?

O, tudi tega je veliko – tako klicev kot pisem. Recimo: »Če vas ne bodo odpustili na televiziji, vas bomo mi odnesli ven!« Pa groteskne lepljenke … 

Novinarji smo po mojem do politikov že itak preveč prijazni. Kar naj jih hvalijo njihovi piarovci. Saj zato jih imajo. Vsi skupaj pa bi morali razumeti, da so v službi državljanov in da morajo tako tudi ravnati, z veliko profesionalnosti, zdrave pameti in poštenja. 

Si se v vsem tem času na to že malo navadila? Je, če sva malo poetična, koža podplat postala?

Heh, prav res navaditi se na take reči po mojem ne moreš nikoli. Je pa nekoliko laže, kot je bilo na začetku, to pa ja. 


Zakaj nisi tožila tistih dveh nestrpnežev, ki sta javno prhnila, da si »kuzla lažnjiva« in »neintegrirana migrantka«? (Jelena dvigne obrv in skomigne in v tem trenutku se mi odgovor razodene sam od sebe.) Aha, ker si dobila s svojim dnevnim delom daleč predober vpogled v realnost slovenskih sodišč, da bi se ti zdelo smiselno ukvarjati z njimi, kajne?

Tako nekako, ja. Poleg tega pa se mi taki ljudje ne zdijo vredni mojega časa in energije. Kaj nista s svojima izjavama več povedala o sebi kot o meni?

Najbrž res. Za konec, kako bi v pavšalu ocenila delo vlade Mira Cerarja?

Če bi o njej pisali roman, bi mu moralo biti najbrž naslov Velika pričakovanja. Realnost je pa … takšna, kot jo vidimo.

Bi lahko na tej vladi tudi kaj pohvalila?

Ne. Nič ne bom hvalila politikov, to pa res ni moja naloga.

Ampak če bi prišel na oblast kak dober politik, bi ga verjetno vseeno tudi pohvalila, kajne?

Mmm, ne. Novinarji smo po mojem do politikov že itak preveč prijazni. Kar naj jih hvalijo njihovi piarovci. Saj zato jih imajo. Vsi skupaj pa bi morali razumeti, da so v službi državljanov in da morajo tako tudi ravnati, z veliko profesionalnosti, zdrave pameti in poštenja. 

Preberite še: