V oddaljeni del Češke so me privabile fotografije privlačnih skalnih osamelcev. Na prvega izmed njih sem naletel po naključju – pri neopazni vasi Prachen se je ob cesti brez opozorila pojavila temna skalna gmota, ki je spominjala na velikanske orgle! V nebo so kipeli okamneli valji geometrijsko pravilnih oblik. Visoki več kot deset metrov in s premerom do pol metra so bili videti kot izpopolnjen izdelek nadarjenega kamnoseka. A k nastanku črnih bazaltnih stožcev je prispevala le narava! Pred več desetimi milijoni let se je lava ustavila pod površjem in se počasi ohladila, kamnine pa so se krčile tako enakomerno, da so razpokale na ravnih ploskvah in nastali so stebri. Bazaltne kamnine so zaradi trdnosti in privlačne črne barve pred več kot stoletjem začeli izkoriščati za klesanje portalov in okenskih okvirjev. Med širjenjem kamnoloma pa so našli predel s pravilno oblikovanimi valji in stebri s pet- in šestkotnim prerezom. Kar nekaj desetletij je trajalo, da je geologom uspelo zaščititi naravno posebnost, ki je danes znana pod imenom Panska skala.

Edina preživela letalsko nesrečo

Na poti proti najvišjim goram me je presenetilo krajevno ime Srbska Kamenice. V tem delu Češke namreč živijo pripadniki slovanske etnične skupine Lužiški Srbi, ki naseljujejo še obmejna območja bližnje Nemčije in Poljske. Domače je zvenelo tudi ime na veliki rumeni hiši: Pension Vesna. »Res je, družinskemu hotelu je dal ime moj oče,« mi pove prijazna receptorka. »A žal je povezano z veliko tragedijo! Leta 1972 je v bližini strmoglavilo jugoslovansko potniško letalo. Čudežno je preživela le srbska stevardesa Vesna Vulović in po njej še danes nosi ime naš penzion.« 

Uradno je letalsko nesrečo povzročila eksplozija podtaknjene bombe. Še zdaj pa se pojavljajo številni dvomi in nekateri trdijo, da je bilo letalo pomotoma sestreljeno. Dogodek je ovekovečil tudi gasilec, ki je našel hudo poškodovano stevardeso. Po njej je poimenoval svojo hčerko – Vesna. Nesrečna, a hkrati srečna stevardesa je umrla pred letom v starosti 66 let. 

Spoznavanja gričevnate pokrajine in vasi s slikovitimi lesenimi hišami sem se za spremembo lotil s kolesom. Vzponi namreč niso prehudi, kolesarjenje pa je mogoče še popestriti s hojo do največjih naravnih znamenitosti ali s postankom v kateri od prijetnih gostiln. Marsikatera vas premore celo informacijska središča. Solidno so založena s prospekti, a večinoma v nemščini in češčini. Žal tudi prijazni uslužbenci pogosto niso najbolj vešči angleščine. Veliko bolj jim gre z jezika nemščina pa tudi slovenščina se hitro izkaže za čisto uporabno.

Filmska znamenitost

Največja zanimivost tukajšnjih gozdov je največji skalni most v Evropi – Pravčicka brana, ki je prvič vzbudil mojo pozornost v filmu Zgodbe iz Narnije. V njegovo neposredno bližino se ne da pripeljati, a dobre tri ure trajajoč vzpon je bil nagrajen s čarobnimi razgledi: 26,5 metra dolg most je mogoče občudovati s številnih razglednih točk, skoraj z vseh strani. Le nanj se ni dovoljeno povzpeti! Ob vznožju mostu vabi še lesen dvorec, v katerem je urejena restavracija. Leta 1826 ga je zgradil avstro-ogrski princ Edmund Clary - Aldringen. Med najslavnejšimi gosti hotela je bil H.C. Andersen.

Zaselek Mezni Louka je izhodišče za eno izmed položnejših poti do Pravčicke brane. V tamkajšnjih penzionih gostje ostajajo več dni. Navdušujejo jih namreč številne gozdne poti, med katerimi nekatere vodijo v sotesko reke Kamenice. Ob njej je speljana pot, a le do dela, kjer so sotesko zajezili. Naprej jo je mogoče spoznavati le s pomočjo čolnarjev, ki prevažajo potnike v neprivlačnih pločevinastih čolnih. 

Razgledi za bogove

Četrt stoletja po padcu železne zavese skoraj ne opazim državne meje med Nemčijo in nekdanjo Češkoslovaško. Kljub poostrenim kontrolam zaradi emigrantske krize na mejnem prehodu ni bilo uniformiranih predstavnikov oblasti. Pravi balzam za turiste in seveda domačine, ki lahko brez omejitev raziskujejo velik naravni park na obeh straneh meje. Med vzpenjanjem po ozki ovinkasti cesti nad dolino Labe mi je kmalu postalo jasno, zakaj so pokrajino poimenovali saška Švica. Najvišji vrhovi resda segajo komaj 600 metrov visoko, vendar dajejo zaradi prepadne stožčaste oblike skalnih osamelcev videz mogočnih gora. Večinoma so iz peščenjaka, ki se pod vremenski vplivi razmeroma hitro spreminja. Tako je v tisočletjih narava ustvarila več tisoč kamnitih skulptur, ki so prvovrsten izziv za plezalce. Nič čudnega, da naj bi se prav v teh krajih začelo pred dobrim stoletjem razvijati prosto plezanje. Plezalcem so zaradi občutljive krhke kamnine že takrat postavljali omejitve in še danes med plezanjem ni dovoljeno uporabljati kovinskih varoval. Tako so morali razviti prav posebno tehniko varovanja le s pomočjo vrvi, kar je hkrati pomenilo začetek razvoja prostega plezanja. Danes je dovoljeno plezanje le na določene vrhove, ki pa omogočajo na stotine različno zahtevnih smeri. Nekateri vrhovi so s pomočjo varoval dostopni tudi običajnim pohodnikom, a se je za vzpon treba kar potruditi. Plezanje po lestvah in klinih ni priporočljivo za vsakogar. Komur ni do osvajanja vrtoglavih poti, pa ima še vedno na voljo obilo možnosti za zanimive, a lažje pohode ob vznožju skalnih osamelcev. K sreči so preprosto dosegljivi tudi eni najmikavnejših predelov, vrhovi Bastei. Ime izvira iz francoske besede bastion – utrdba, saj stožčasti vrhovi spominjajo na obrambne zidove, ki se kot neprehoden zid dvigujejo visoko nad reko Labo. Razgledne vrhove so hodili občudovat že ob koncu 17. stoletja in Bastei je kmalu postal prvovrstna turistična znamenitost. Leta 1824 so zgradili lesen most do prepadnih skalnih osamelcev. Četrt stoletja kasneje ga je nadomestil kamnit most, ki ga lahko občudujemo še danes. Z njega se odpirajo enkratni razgledi na pravi gozd skalnih osamelcev, na drugo stran pa pogled sega globoko v dolino Labe, po kateri sem in tja pripluje celo kakšen parnik. Nič čudnega, da so se nad pokrajino navduševali tudi številni umetniki: slikarja David Friedrich in Adrian Ludwig Richter, skladatelj Carl Maria von Weber … Ta je v te kraje postavil dogajanje ene izmed svojih oper.

Slikarjeva pot še čaka

Bastei je kljub odročni legi dosegljiv tudi z avtobusom, ki vozi iz okoliških krajev. Najzanimivejša je povezava z zdraviliškim mestom Bad Schandau, iz katerega med drugim vozi vsaj pol stoletja star muzejski avtobus. V prikupnem kraju ob reki je več hotelov, trgovin in restavracij ter sodobno informacijsko središče. V okolici so me vabile številne pohodniške poti, do ene izmed najbolj razglednih pa sem se zapeljal kar s starodobnim dvigalom. Udobno je bilo tudi spoznavanje bližnje soteske, saj vanjo že dobro stoletje vozi tramvaj. Žal pa mi je zmanjkalo volje in časa za kar 112 kilometrov dolgo »Slikarjevo pot«, ki zahteva vsaj teden! Poimenovali so jo po najbolj slikovitih znamenitostih parka, ki so večinoma ovekovečene tudi na slikarskih platnih.

Območja skalnih osamelcev na obeh straneh meje med Češko in Nemčijo so od Slovenije oddaljena približno 700 kilometrov, kar pomeni vsaj deset ur vožnje. Najbližja cestna povezava je prek Prage, hitrejša pa čez Nemčijo. Cene hrane in prenočišč so na Češkem še vedno bistveno nižje kot v Nemčiji in tudi pri nas. Najbližje mednarodno letališče boste našli v Dresdnu, kamor lahko poletite z Brnika za okoli 300 evrov.