Jasmina Cibic: Smo sto sekund pred dvanajsto na uri sodnega dne

Nedavno so na Otoku potrdili umetniški opus Jasmine Cibic z bogato filmsko nagrado jarman, ki izpostavlja umetnike gibljivih slik. Organizacija Film London je poudarila predvsem trilogijo Nada in film Darilo. Leta 1979 rojena umetnica vsaj od leta 2013 raziskuje pojem mehke moči, (zlo)rabo kulture za politične koristi. 

Morda je vsaka generacija mislila, da je njena kriza najgloblja. Pa vendar je stanje resnično drastično. Trenutno je človeštvo sto sekund pred dvanajsto na uri sodnega dne, biltenu atomskih znanstvenikov, medtem ko smo bili ob koncu hladne vojne 17 minut do dvanajste. Individualizem in razkroj družbene solidarnosti sta najhujše, kar je kapitalizem prinesel s svojo turbomočjo. 

»Prav zaradi permutacij zgodovine – in ponavljanja velikih zlomov družbene pogodbe – v svoji umetniški praksi nagovarjam pretekle trenutke kriz. Njihove elemente (od arhitekture, umetnosti do političnih govorov) nizam v svoje projekte. Ti obstajajo kot razširjena scenografija teatra, ki jo spremljajo film, publikacije in javni programi v muzejih, kjer razstavljam. To je nekako metodologija dela, ki želi sodobnemu gledalcu predstaviti verzijo naše potencialne prihodnosti in njenega absurda, do katerega bomo kmalu prišli, če ne bomo skupaj ustavili novega razkrajanja družbe. To razkrajanje poteka univerzalno in globalno. Ponekod pa na veliko žalost – pod taktirko populističnih vlad – še bolj eksponentno,« umetnica opiše svoje delo. 

Šok, ki še vedno odmeva 

Prepričana je, da je človeštvo trenutno sto sekund pred dvanajsto na uri sodnega dne: Individualizem in razkroj družbene solidarnosti sta najhujše, kar je kapitalizem prinesel s svojo turbomočjo. Kar je trenutno najnujnejše vzbuditi v družbi, je zavedanje politične moči in prizadevanja prav vsakega posameznika. 

Tudi njej so se zamajala tla pod nogami, ko je brexit v resnici zaživel. Je šok, ki še vedno odmeva: »Evropsko sodelovanje je skoraj usahnilo, prav tako veliko koprodukcij. Poleg tega so angleške kulturne institucije priredile svoje programe – lokalno, nacionalno specifično produkcijo, ki zdaj absolutno prednjači. Umetniška produkcija, ki ni specifično vezana na vprašanja britanske, postkolonialne zgodovine, ne najde več veliko angažmajev.« Prepričana pa je, da so prvi žarki novih pristopov k ohranjanju raznovrstne kulturne produkcije na obzorju, saj se je celotni sektor zgrozil ob cunamiju, ki je pometel z institucijami, kulturnimi delavci in produkcijami. A za celovito rekonstrukcijo bo potrebno dobro desetletje. 

Neizprosna očala zgodovine 

Umetnost Jasmine Cibic je ogledalo sedanjosti, prizma zgodovine. Vse, kar nam omogoča, da ugledamo realnost, kakršna je, predstavlja nujnost, brez katere si bivanja ne bi smeli dovoliti: »Opominja nas, da bomo jutri gledali nase skozi tista očala zgodovine, ki postanejo, kadar se lomita kulturni kapital družbe in njena zgodovina, sila neizprosna.« Na vprašanje o tem, kako zelo je zanjo pomembna pravičnost, odgovori: »Glavno vprašanje je, kdo je avtoriteta, ki jo upravlja. Kdo ali kaj je legitimen nadzornik načela družbene normativne pravičnosti? Že smo pri nuji realizacije aktivne drže državljanov. Legitimnost moči se pojavi, ko se ljudje zberejo in delujejo usklajeno, pa vendar svojo legitimnost črpa iz začetnega združevanja, in ne iz kakršnega koli dejanja, ki potem lahko sledi. Aprila imamo krasno priložnost aktivirati ilustracijo tega koncepta.«