Dr. Anica Mikuš Kos: Število otrok z duševnimi motnjami narašča

Otroci se razlikujejo glede na svoje sposobnosti obvladovanja nalog, težav, ovir. Imajo različno razvite miselne sposobnosti, raven odzivanja, zmožnosti prilaganja, socialno inteligentnost in veščine, so različno občutljivi in psihično odporni. Okolje lahko povzroča stiske in težave, lahko je indiferentno, lahko podpira otroka in mu pomaga najti izhod.

Duševne motnje so odklonske oblike razvoja čustvovanja, vedenja, mišljenja, medosebnih odnosov, ki ovirajo otroka pri izpolnjevanju zahtev in pričakovanj okolja, znatno slabšajo kakovost njegovega življenja in čustveno dobrobit ter povzročajo trpljenje. Prizadevajo tudi otrokovo okolje – povzročajo žalost, zaskrbljenost staršev, skrbnikov in vzgojiteljev ali pa so moteče ali škodljive za okolje ter vztrajajo kljub prizadevanjem in pomoči v naravnih življenjskih okoljih. 

Za hiperaktivnega otroka smo nekoč rekli, da ima v riti mevlje, ko pa je šolski sistem postal obvezen za osem ali devet let šolanja in vse bolj zahteven ter ni več prenesel nemirnih, slabo organiziranih in slabo samokontroliranih otrok z neharmoničnim razvojem nekaterih sposobnosti, na primer branja, smo jim dali diagnozo ADHD ali disleksije. 

Vrste duševnih motenj

Kažejo se z različnimi pojavi ali znaki. Čustvene motnje vsebujejo predvsem nesrečnost, depresivnost, tesnobo, strah, občutja nezmožnosti, manjvrednosti, ogroženosti, redko dobro počutje, samopoškodovalnost, samomorilne misli ali vedenje. 

Motnje vedenja so nezaželene ali nedovoljene oblike vedenja, kot so agresivnost, razdiralnost, ki prizadevajo druge ali škodujejo drugim ter povzročajo negativne odzive in negativen odnos okolja do otroka. Pri osnovnošolcih je najpogostejša motnja pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD). Pri nekaterih otrocih se duševne motnje kažejo s telesnimi težavami, kot so glavoboli, prebavne težave, motnje prehranjevanja, spanja in druge. Motnje anksioznosti in depresije so pogoste med odraščanjem in pri mladostnikih, pojavi se lahko samopoškodovalno in samomorilno vedenje. Otrokovo odzivanje in vedenje prizadevajo tudi razvojne motnje. Sem sodijo motnje iz avtistične skupine, duševna manjrazvitost in tudi specifične učne težave (disleksija, disgrafija, diskalkulija). Težke duševne motnje, kot je shizofrenija, so v otroštvu zelo redke.

Ko jih ugotovimo pri otroku, nas stisne v prsih, se prestrašimo, počutimo krive ali nemočne. Vendar so duševne motnje otrok rezultat vzajemnega delovanja notranjih dejavnikov biološke narave (geni, poškodbe možganov, nekatera telesna obolenja, črevesne bakterije) in zunanjih dejavnikov psihosocialne narave. Zunanji vplivi izhajajo iz otrokovih življenjskih okolij – družine, vrtca, šole, vrstniške skupine, ki so vir njegovih izkušenj z ljudmi in svetom. Pri nekaterih motnjah so biološki dejavniki bolj pomembni, druge pa so zlasti odziv na stresogene in travmatske vplive v okolju, vendar ni ostre meje med zunanjim in notranjim dogajanjem. 

Zunanji in notranji vplivi

Zunanji vplivi delujejo na razvoj in delovanje možganov, vsaka izkušnja se izrazi v nevrobioloških procesih. Na drugi strani otrok s svojimi biološko sopogojenimi lastnostmi delno sooblikuje odnose okolja do sebe, koliko doživi dobrega ali slabega. Občutljiv, psihično ranljiv otrok bo doživljal že v običajnih življenjskih okoliščinah več stresa in čustvene prizadetosti kot njegov odpornejši in lažje prilagodljivi vrstnik. Impulziven in nemiren otrok bo imel v šoli mnogo več slabih izkušenj – doživel bo več odklanjanja, izključevanja, kazni kot miren, dobro samoobvladan otrok, torej ista šola, isti razred ponujata različnim otrokom različne izkušnje. 

Vsako okolje lahko vsebuje dobre ali varovalne vplive in slabe ali ogrožajoče vplive na duševno zdravje. Denimo družinsko okolje, v katerem je starševstvo izjemno neustrezno in v katerem doživlja veliko stresa, ali šola, v kateri je nezmožen izpolniti disciplinske in učne zahteve šole ali doživlja vrstniško preganjanje, sta lahko vir in vzrok njegovih težav in motenj. In obratno: družina ga lahko varuje pred zunajdružinskimi stresi in šola lahko deluje kot varovalni in podporni dejavnik za otroke iz disfunkcionalnih družin ali otroke begunce. 

Otroke predstavljamo kot čustveno posebno ranljivo skupino. Ob tem moramo vedeti, da jih je velika večina zmožna premagovati stiske in okrevati od čustvenih ran. Pri tem delujejo njihovi notranji viri in predvsem pomoč okolja. 

V družbi je ideal psihična odpornost 

Duševno zdravje je nadvse pomembno za psihosocialno kakovost življenja. V sedanjem času je osebnostni ideal hiter, prilagodljiv, socialno spreten človek, ki ima dobro samokontrolo, je psihično odporen in ima druge lastnosti, potrebne za to, da izpolni zahteve svojega časa in prostora. Je uspešen v ostri tekmi za dobre ocene, delovno mesto, ekonomsko varnost. Če ima katero od naštetih lastnosti slabše razvito, na primer pozornost ali hitrost delovanja, je kaj hitro potisnjen na rob – v šoli je neuspešen, ima težave pri zaposlovanju. Družba in z njo povezana zdravstvena stroka sta našli rešitev za naraščajočo množico tistih, ki ne zmorejo, ki niso kos zahtevam – pripisali sta jim duševne motnje, ki ovirajo ustrezno odzivanje na okoliščine življenja in povzročajo nezadovoljivo delovanje.

Seznami duševnih motenj se daljšajo in spreminjajo

Družbeno sopogojenost ali marsikdaj kar pogojenost tega, kar bomo označili kot duševno motnjo, lahko prepoznamo tudi v tem, da se seznami duševnih motenj v mednarodnih klasifikacijah bolezni daljšajo in spreminjajo. Pojavljajo se nove bolezni, kdaj pa tudi katera izgine s seznama. Za hiperaktivnega otroka smo nekoč rekli, da ima v riti mevlje, ko pa je šolski sistem postal obvezen za osem ali devet let šolanja in vse bolj zahteven ter ni več prenesel nemirnih, slabo organiziranih in slabo samokontroliranih otrok z neharmoničnim razvojem nekaterih sposobnosti, denimo branja, smo jim dali diagnozo ADHD ali disleksije. Vse več različic v razvoju, odzivanju in delovanju otrok uvrščamo med znake duševnih motenj. Ob tem je treba opozoriti, da diagnoza otroku prinaša tudi koristi. Zagotavlja mu nekatere olajšave, na primer prilagajanje šolskih zahtev in pedagoških pristopov njegovim zmogljivostim in pravico do strokovne pomoči.

Zapisano o vlogi družbenih dejavnikov na postavljanje diagnoze duševnih motenj pri otrocih ne velja za velike in kakovostno močno različne odklone od običajnega odzivanja in delovanja. So motnje, pri katerih je glavni vzrok biološke narave (na primer avtizem) in nanje ne bi mogli veliko vplivati s spremembo družbenih zahtev in pritiskov. Na duševne motnje v otroštvu smo vse bolj pozorni tudi zaradi ugotovitev, da jih ima večina v odrasli dobi zametke v otroštvu, in predpostavljamo, da bi z zgodnjo pomočjo in zdravljenjem lahko preprečili nekatere motnje v odraslosti. Na drugi strani pa je ob teh ugotovitvah tudi res, da otroci večino stisk, težav, motenj s časom in pomočjo okolja obvladajo in okrevajo. 

Prvo varovalno okolje v otroškem obdobju je družina

Družbena teža duševnih motenj je tudi v tem, da so pogoste in da število otrok z njimi narašča. V razvitih in bogatih državah jih ima od 10 do 15 odstotkov otrok in kakih 20 odstotkov mladostnikov, zato so vse večje finančno breme za družbo. Uvrščajo se na vrh porabe družbenih sredstev za zdravljenje ali preprečevanje bolezni. Od tod družbeni interes za njihovo preprečevanje. Na koncu omenjam trpljenje otrok, ki bi moralo biti prvi razlog za prizadevanje za preprečevanje in odpravljanje njihovih duševnih motenj. Ne glede na to, ali bomo otrokovo stanje označili kot duševne stiske, težave ali motnje, smo mu odrasli moralno in človeško dolžni pomagati pri zmanjševanju trpljenja, ki ga ta stanja povzročajo. 

Otroke predstavljamo kot čustveno posebno ranljivo skupino. Ob tem moramo vedeti, da jih je velika večina zmožna premagovati stiske in okrevati od čustvenih ran. Pri tem delujejo njihovi notranji viri in predvsem pomoč okolja.

Ob besedah »pomoč otroku v stiski« najprej pomislimo na odpravljanje za duševno zdravje škodljivega dogajanja in vplivov. Toda teh marsikdaj ne moremo ali ne moremo dovolj hitro preprečiti ali odstraniti. Primer je nasilen oče alkoholik ali vojno dogajanje. Takšnemu otroku lahko pomagamo z varovalnimi vplivi, ki mu bodo olajšali psihosocialno preživetje v neugodnih okoliščinah. V običajnem vsakodnevnem življenju je niz varovalnih in podpornih dejavnikov. To so lahko izkušnja razumevanja, sprejetosti, varnosti, ki delujejo kot protiutež preteklim ali sedanjim slabim izkušnjam z ljudmi ter spodbujajo zaupanje v ljudi in upanje, kar krepi notranje sile obvladovanja težav. Prvo varovalno okolje v otroškem obdobju je družina. Vendar so pomembna tudi druga življenjska okolja, še posebno za otroke iz družin, ki jih niso zmožne zaščititi. Zlasti šola ima veliko možnosti ponuditi varovalne izkušnje. 

Ljubezen, varnost, pomoč

Osnovni pristopi pomoči so razumevanje, povezovanje, sprejemanje, zagotavljanje varnosti, čustvena podpora, ljubezen, vendar mnogokrat ne zadoščajo. Otrok potrebuje tudi praktično pomoč pri razvijanju socialnih in drugih veščin in zmogljivosti za obvladovanje nalog in težav, največkrat pri učenju ali razvijanju zmožnosti samoobvladovanja in ustreznega socialnega vedenja. 

Aktiviranje za različne dejavnosti – interesne, umetniške in socialne – ima pri večini s težavami zdravilne učinke. Marsikateremu pomaga, če iz vloge osebe s težavami, ki potrebuje pomoč drugih, prestopi v vlogo tistega, ki komu pomaga, na primer kot prostovoljec, ali deluje v kakem projektu za skupno dobro. V naravnih življenjskih okoljih otrok in mladostnikov je veliko virov (družina, vrstniki, vzgojiteljice, učiteljica, prostovoljec, skupinske dejavnosti, taborniška organizacija, športne skupine), ki mnogim pomagajo obvladovati težave. V načrt pomoči staršev ali drugih skrbnikov sodita tudi odkrivanje in aktiviranje zunajdružinskih virov pomoči. Pri tem sta pomembna medsebojno povezovanje in sodelovanje podpornih okolij, predvsem staršev in šole. Ko običajni življenjski viri ne zadoščajo, je treba poiskati pomoč strokovnih služb, toda kljub njej ostajajo življenjska okolja osnovni in najpomembnejši vir pomoči in podpore otroku v stiski, otroku s težavami in otroku z duševnimi motnjami.

Ob takšnem otroku je starševstvo bolj zahtevno, starši so zaskrbljeni, čustveno prizadeti. Tudi sami potrebujejo podporo, možnost pogovora o težavah, slišati izkušnje drugih staršev ali učiteljev, marsikdaj tudi pomoč zase, pa tudi za družino, kajti težava enega člana prizadeva celoto. 

* Dr. Anica Mikuš Kos, dr. med., je pediatrinja, otroška psihiatrinja, humanitarka, filantropinja, strokovnjakinja za duševno zdravje otrok in mladostnikov.