Kako blizu vam je tematika časti in dobrega imena?

To so precej staromodne zadeve. (smeh) Pripadajo neki družbi, ki je razredno in malomeščansko opredeljena. Dobro ime in čast sta pojma, ki se ujemata z zgodnjim kapitalizmom, ko se je še malo oziralo na krščanstvo – ampak ne preveč, pa tudi malo na sisteme vladavine, ki kontrolirajo državljane. Dobro ime in čast sta vedno odvisna od nekega »višjega sodišča«. Po tej strani mi vsekakor nista preveč simpatična, po ustvarjalni in evropski zgodovini so bili tisti, ki so imeli čast in dobro ime, zelo pogosto brez talenta.

Zelo redko se je zgodilo, da se je človek vključil v politiko in preživel kot oseba notranjih kvalitet. Kajti politika je koruptivna, v tem smislu je dobro ime skoraj izključno laž. 

Talentirani pa nečastni?

Samo poglejte pisatelje, slikarje, druge umetnike. Pogosto so jih videli kot pijance, manjvredne, nemoralne, čeprav so bili v resnici ustvarjalni in talentirani ljudje, ki so marsikaj ustvarili. Prav oni so ustvarili dela, ki so danes osnova za človekovo dostojanstvo.

Kakšen paradoks. Nekaj je dobro ime ali čast, kot ju razume prej omenjeno višje sodišče. Kdo pa je za vas osebno časten človek, vreden dobrega imena, tudi če mu družba tega ne priznava?

Bom minimalistična. Zame je človek, ki si to zasluži, nekdo, ki živi v soglasju z nekaterimi principi, ki so najširše definirani kot humanistični. To je nekdo, ki se brezkompromisno zavzema za vse človekove pravice, ne le za obstoječe. In to ni težko dostopen cilj, če se je posameznik pripravljen ločiti od vseh pomagal, ki hranijo njegove frustracije, mu pomagajo, da z njimi veselo in sebično preživi, in v njih uživa ne glede na druge. In če se odreka laži in hinavščine.



Lahko preprosto rečemo človek srčne kulture?

Zagotovo. Mora vedeti, da ga ne bodo imeli vsi radi, da ne bo vsem simpatičen in tudi, da bo njegova kariera trpela, posebno če bi se odločil za politiko. (smeh)

Menite, da je tako le v teh časih ali kar v vseh časih? Zdaj po volitvah je to še zlasti aktualno.

Mislim, da kar v vseh časih. Zelo redko se je zgodilo, da se je človek vključil v politiko in preživel kot oseba notranjih kvalitet. Kajti politika je koruptivna, v tem smislu je dobro ime skoraj izključno laž. Razen med zelo redkimi, ki jim je uspelo ohraniti svojo integriteto. Obstajajo tudi v Sloveniji, odkrito jih lahko imenujem. To sta Milan Kučan in dr. Danilo Turk in kar je posebej treba izpostaviti pri obeh: oba sta bila pripravljena priznati svoje napake. V visoki politiki na žalost ni takšnih žensk, ker verjetno do nje nimajo dostopa, sicer pa jih poznam kar veliko, recimo Sonja Lokar, ki je ohranila svojo vlogo častne ženske v vseh okoliščinah, čeprav večina od njih ni bila posebno prijetna. Mogoče je biti časten človek, sploh nisem pesimistka.

Romi, gasilci, znanstveniki, celotna družba je v nekakšnem vrenju. Situacija s plačami, pokojninami je nedopustna, polovica študentov je zaradi ponorele birokracije, ki ne zna premišljevati, izgubila pravice. Res kdo misli, da bo deset dodatnih evrov letno za pokojnine vsota, ki jih bo pomirila? 

Danes poznamo številne primere na sodišču, kjer se za velike vsote denarja borijo za vrnitev »oskrunjene časti in dobrega imena«. Sorodni profil ljudi za najrazličnejše situacije. Kakšni so časi, da vse to dopuščamo?

To je najbolj žalosten aspekt pravnega sistema, da lahko nekdo, za katerega dobro vemo, da ni ne pošten ne časten, zahteva ogromno denarja na sodišču zaradi izgubljene časti. To je pa res paradoks, ki veliko pove o tej politiki. Ne o pravnem sistemu samem, ampak o tem, kako se uresničuje. Problem teh ljudi, ki se »afnajo« na sodišču, je, da je njihov instinkt zelo precizno usmerjen samo na denar. Kar se tiče zmerjanja, so pogosta tarča ženske, a še nikoli nisem slišala, da bi kdo iz javnosti zahteval, da se tem ženskam opraviči. Dvema novinarkama je sicer uspelo pred kratkim na sodišču, vendar sta vsoti, ki sta ju bili deležni, izrazito neprimerni s tistim, ki jih je zmerjal in zdaj zahteva ogromno denarja. Politiki bodo morali v nekem trenutku razumeti, da ljudje razumejo in vidijo, kaj se dogaja.



Predvidevate, da prihajajo ti časi? Kako blizu so, govorimo o desetletjih, letih?

Upam si reči, da kar v mesecih. Družba bi morala biti zelo pozorna, ker imamo toliko nepravičnosti in socialnih razlik ter očitnih škandalov, ki se nam dogajajo pred očmi. Nekdo bo odreagiral, ne pomeni, da bo ta reakcija dobra, lahko bo nasilna, ampak bo. Družba bi morala pritiskati na vlado, da neprijetne razmere takoj uredi. Romi, gasilci, znanstveniki, celotna družba je v nekakšnem vrenju. Situacija s plačami, pokojninami je nedopustna, polovica študentov je zaradi ponorele birokracije, ki ne zna premišljevati, izgubila pravice. Res kdo misli, da bo deset dodatnih evrov letno za pokojnine vsota, ki jih bo pomirila? Mislim, da je dostojanstvo človeka v zadnjem času padlo predvsem po krivdi vlade in stranke SMC. Ta stranka se je pojavila v kriznem času in se predstavila kot skupina, ki misli o časti, o vljudnosti, ki misli o tem, da je treba ustanoviti sistem, ki ne bo zloben in ne bo zmerjal. Celotna vlada je »upravni um«, utemeljen na nekompetentnosti, in ne humanosti. A večina jim je verjela. Nekaj mesecev po volitvah se je pokazalo, da gre za oblak, meglo, z drugimi besedami – da gre za čisto prevaro. Še zmeraj so vljudni, ampak govorijo z jezikom birokracije, ki ga nihče ne razume. Niti zloglasnega Zujfa niso ukinili!

Ženske se morajo bolj boriti, ker so bolj napadene. V patriarhalni družbi so idealna tarča za zmerjanje. Tega si žal nihče ne upa napasti kot recimo vešč, časten in pogumen feminist. 

Če se prestavimo iz Slovenije, vidite drugo kulturo, ki bi jo lahko dali kot zgled časti?

O ja, recimo sever Anglije, kjer je prevladoval socializem. Govorim o 80. letih in uporu Margaret Thatcherjevi. Ali pa manj znani humanistični krogi v Franciji. Zeleni na Nizozemskem. Pa avstrijski socialisti, ki so razsuti po vsej Avstriji. In predvsem govorim o revnih Grkih, ki imajo politično zavest daleč najvišjo v Evropi. Vedo, kaj se dogaja v politiki, in so vse življenje angažirani; četudi so med njimi največji intelektualci, ne naredijo niti geste za državo zato, da bi bili plačani od kakšne institucije. Živeli so v največji revščini, dokler je bilo treba, da bi ostali častni. Kot primer navajam Manolisa Glezosa, ki je z 18 leti snel nemško zastavo z atenske Akropole, bil v zaporih, pretepen in nikoli ni sprejel podkupnine.

Jasno je, da po univerzalnih zakonih obema spoloma pripada enaka čast. Zakaj se mora še vedno ženski spol bolj boriti zanjo?

Ženske se morajo bolj boriti, ker so bolj napadene. V patriarhalni družbi so idealna tarča za zmerjanje. To se dogaja ves čas in je tudi v Sloveniji močno prisotno v javnem prostoru. Tega si žal nihče ne upa napasti kot recimo vešč, časten in pogumen feminist. Takšnega junaka bi jaz rada videla. Saj so, ampak žal ne glasni in ne javni.