V zadnjem času smo priča preporodu feminizma v zahodnem svetu. Za feministke se razglašajo tako svetovne zvezdnice kot izobraženke. Pri nas pa nanj še vedno gledamo slabšalno. Moški ga obsojajo, ženske pa se bojijo, da bi jih kdo povezal z njim in jih oklical za sovražnice moških. Na katero stran bi se postavili vi? Je gibanje v tujini preraslo v tržno nišo ali smo pri nas tako za časom, da še nismo dosegli tega novega vala feminizma?

Feminizem je postal tržna niša, morda samo za ženske – še vedno jih je dovolj za nakupe ... Nikoli ni preziral moških, obstaja tudi znanstveno področje maskulinizem, ki je nastalo po zaslugi feminizma. Od kod ideja, da je pri nas feminizem nekaj slabšalnega, in kaj tu pomeni »še vedno«? Problemi te vrste se kažejo samo, če poslušate in prenašate izjave slaboumnih moških nastopačev in morda kakšne plastične spremljevalke. Kaj pa armada pametnih žensk vseh družbenih slojev? Problem »slabšalnega« pogleda je v medijih oz. v ignoranci in duhovni lenobi medijskega uma, ki ne spremlja valov feminizma in se mu površnost zdi pomembna. Tukajšnje ženske skrbno spremljajo feminizme in se vključujejo, treba je le poskrbeti za popularizacijo in obveščanje. 

Če ženska misli o pravicah žensk, ki so uradno že 20 let del človekovih pravic, je že feministka. 

Bi se morala vsaka ženska po zdravi pameti imeti za feministko?

Pojma zdrava pamet ne uporabljam, ker ne pomeni nič, ponuja pa se za manipulacijo. Če ženska misli o pravicah žensk, ki so uradno že 20 let del človekovih pravic, je že feministka.


Kako resnična in močna grožnja sta Trump in njegova vlada za pravice žensk?

Kako je že rekel eks minister Rupel? Da moramo občudovati Melanio, ker je lepotica? Ali pa profesor FDV, ki predlaga spomenik Melanii? Dokler blajhani prostak ne pritisne na usodni gumb, se je treba bolj bati domačih trumpistov... 

Dokler blajhani prostak ne pritisne na usodni gumb, se je treba bolj bati domačih trumpistov. 

Članica ruske feministične skupine Pussy Riot je v nedavnem intervjuju opozorila, da se je za pravice, tudi že pridobljene, treba boriti znova in znova. Zadnjih nekaj generacij naj bi na to pozabilo in vzelo pravice, ki so si jih izbojevale naše babice in matere, za samoumevne. Leži rešitev torej v izstopu iz apatičnosti? Bi morali ponotranjiti idejo, da se boj za pravice nikdar ne konča?

Predvsem bi bolj strukturirana ženska fronta morala zahtevati izenačenje plačila žensk in moških: Slovenija bi s tem postala prva, bolj slavna in spoštovana kot s klobasami, teranom in nesrečno Melanio. Kako je sploh mogoče, da tega vprašanja ni uredila nobena vlada v četrt stoletja? Potem pa drugi cilji ... Ja, vsakič znova! Ni nam odveč.