IRMA PAVLINIČ KREBS, III. mandat:

»Dogodek, ki se me je dotaknil, nam kot predstavnikom vsega naroda ni bil v čast. Politična preračunljivost je prevladala nad človečnostjo in pravno državo. Poslanci nismo bili sposobni sprejeti sistemske zakonodaje za ureditev položaja izbrisanih. Osebno sem verjela in si prizadevala, da bi politična večina ta napor zmogla, pa mi ni uspelo. Opozorila nekaterih strankarskih sopotnikov, da sebi in stranki povzročam s svojimi parlamentarnimi nastopi v 'korist izbrisanih' veliko politično škodo, so v mojem spominu še danes.«




DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK, VI. in VII. mandat:

»Še vedno se z nasmehom kdaj spomnim poslanskega kolega, sicer učitelja matematike, ki je ob sprejemanju zakona o davku na nepremičnine napačno razlagal obrestno obrestni račun. Kar na seji okoli tretje ure zjutraj in vpričo vseh sem mu nato pojasnila, kako računati pravilno.«




DARJA LAVTIŽAR BEBLER, II., III, IV. in V. mandat:

»Zelo sem ponosna, da sem aktivno prispevala k osamosvojitvi Slovenije. Socialisti smo republiški skupščini prvi formalno predlagali plebiscit (4. 10. 1990). Bila sem edina članica ustavne komisije, ki je pripravljala in v sprejetje predlagala novo Ustavo RS.

Bila sem med prvimi pisci osnutka zakona o plebiscitu. V ustavni komisiji sem bila vodja delovne skupine, ki je pripravila poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Razumljivo je, da so se mi najbolj vtisnili v spomin razglasitev rezultatov plebiscita, sprejetje in razglasitev Ustave RS in razglasitev samostojnosti in neodvisnosti, pri katerih sem neposredno in aktivno sodelovala.«




JERICA MRZEL, III. mandat:

Če kdo trdi, da smo ženske v politiki enakopravne, je ali nerazumen ali pa namerno laže. Najprej sta v politiki interes in denar. To so strici iz ozadja. Poznam jih kar nekaj! Za njimi capljajo njihovi politični razkazovalčki! Šele potem pridejo na vrsto ženske, ki so zelo uporabno orodje ali pa slepe uradnice. Ženske s svojo pametjo, ki niso pripravljene prodati ne svojega telesa in ne svoje duše, so v devetem krogu političnega pekla. Zanje ni milosti. A v zgodovini so bile in tudi bodo izjeme, ki potrjujejo to pravilo.




MAJDA ŠIRCA RAVNIKAR, III., IV. in V. mandat:

»Če nam je uspelo izboljšati kakšno zakonsko, torej življenjsko nepravičnost – sploh na področju sociale, zdravstva in človekovih pravic, zvišati sredstva in odnos do kulture ter postaviti pod vprašaj nevednost, je bilo delo v parlamentu zadovoljujoče. Je pa res, da so bila moja pričakovanja na začetku večja. Zdelo se mi je, da je to nekakšna življenjska univerza, najvišji procesor vzpostavljanja za človeka koristnih rešitev, da je to forum odprtih miselnih prostorov in vizij. Realnost ni povsem taka, kar je še posebno očitno v zadnjem času, ko vse bolj izginja načelo profesionalnosti, ko je 'jaz' pred 'mi' in ko je državni zbor vse prevečkrat vnaprej programiran stroj.«




VIOLETA TOMIĆ, VII. mandat:

»Revščina je v Sloveniji velik problem. Še posebno boleče je, da je visoka stopnja revščine med otroki, zato se me je najbolj dotaknil ravno naš predlog, da bi vsi osnovnošolski otroci, ki živijo pod pragom revščine, imeli v šoli brezplačen topel obrok. Zakon smo vložili pred začetkom novega šolskega leta, a ni šlo gladko. Zmerjali so nas s populisti. Šele po pritisku medijev in civilne družbe smo dosegli cilj.«