V študiji Politika enakosti spolov v Sloveniji Odbora za pravice žensk in enakost spolov pri Evropskem parlamentu lahko preberemo, da je nekdanja Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) uvedla 30-odstotno kvoto za zastopanost žensk v političnem odločanju. Kljub temu je bilo za takratne razmere značilno, da ženske v postopkih odločanja niso imele enake moči. Slovenija v prvih petnajstih letih svoje samostojnosti ni imela vzpostavljenega sistema spolnih kvot. Zastopanost žensk na političnih vodilnih položajih je bila na splošno precej nizka. Delež poslank je na primer leta 1992 znašal 13,9 odstotka, vendar je leta 1996 padel na 10,1 odstotka, v letih 2000 in 2004 pa je dosegel 15 odstotkov. Sredi prejšnjega desetletja je Slovenija sprejela spremembe zakonodaje, s katerimi je določila spolne kvote za različne vrste volitev, razen za volitve v Državni svet Republike Slovenije!

Nevarnost idealiziranja

Antropologinja prof. dr. Vesna Vuk Godina kvotam sicer že leta jasno in glasno nasprotuje, temu primeren je tudi njen odgovor na vprašanje o tem, ali so po njenem mnenju ženske korenito in učinkovito v zadnjih petindvajsetih letih spreminjale državo na bolje. Žal v umazanem poslu tudi ženska ne ostane čista. Vesna trdi, da so ženske v glavnem zgolj še en del propagande svojih strank, in to celo discipliniran del: »Govorilo se je, da bo politika, v kateri bo več žensk, bolj socialna, bolj skladna s potrebami državljanov, a tega vsekakor ni zaznati. Kdor je imel takšna pričakovanja, je bil seveda zaslepljen z ideološkimi slogani, ki imajo z resnico bore malo skupnega.«




Velikokrat se pogled upira v Skandinavijo, ko govorimo o ženskah in njihovi zastopanosti v politiki. Godina opozarja na nevarnost idealiziranja. Namreč; skandinavske družbe so vse prej kot nerepresivne. Tam je izjemno močen etnocentrizem, torej netoleranten odnos do tujcev. »Res pa je tudi, da se je večanje števila žensk v politiki v Skandinaviji po naključju ujemalo s krepitvijo socialne države. Da imajo oni zdaj v politiki več žensk, ni nič prispevalo k ohranitvi socialne države, kajti razpada tudi pri njih,« pove Vesna V. Godina.



Prof. dr. Vesna V. Godina: Konformizem je pogoj za kakršno koli politično kariero. 


Sektor za enake možnosti: Brezzobi organ

Viktorija Potočnik je bila poslanka v prvem mandatu. »Prve afere, kot so trgovanje z orožjem ter divje privatizacije, so dale veliko dela preiskovalnim komisijam, a na žalost brez epilogov. Dogodek v Depali vasi je bil ključen tudi za razrešitev ministra. To je bil čas, ko je bilo med ljudmi še vedno veliko upanja in zaupanja v politiko in razvoj demokracije,« strne svoje misli v knjigi. Kot poslanka je bila Viktorija predsednica Komisije za žensko politiko, ki se je nato spremenil v Urad za žensko politiko. Vlada Republike Slovenije je na seji februarja 2001 s sklepom ustanovila Urad za enake možnosti, ki je prevzel njegove naloge. Danes imamo »zgolj« sektor za enake možnosti znotraj ministrstva za delo. Je že prišel čas, ko ženske ne potrebujejo več »posebne« obravnave? »Menim, da bi moral urad ostati kot delovno telo pri predsedniku vlade. Danes je to brezzobi organ, utopljen znotraj birokratskega ustroja ministrstva. Ženske nikoli nismo zahtevale posebne obravnave, zahtevamo pa enakopravno obravnavo in tako kot pred leti je to vprašanje še bolj aktualno tako za ohranitev pridobljenih pravic kot umeščanje in iskanje novih rešitev v razvijajočem se globalnem svetu.«

Redke poslanke so izstopale

»Ženske, ki niso pridne in poslušne, v politiki ne bodo prišle daleč,« je jasna Vesna. »Stranke delujejo po logiki enoumja. Konformizem je pogoj za kakršno koli politično kariero. Vse poslanke so ga morale dokazati že na nižjih ravneh politične pripadnosti.«



Viktorija Potočnik: Prve afere, kot so trgovanje z orožjem ter divje privatizacije, so dale veliko dela preiskovalnim komisijam, a na žalost brez epilogov. 


Na ženskem vprašanju se pogosto lomijo kopja in postavljajo domneve o tem, kolikšno vlogo ima spol pri aktivnem spreminjanju življenja družbe na bolje ter ohranjanju in izboljševanju socialne politike države.

Viktorija kot poslanka prvega mandata osamosvojene Slovenije vidi žensko politiko Slovenije z vidika vpliva slovenskih poslank v vsem osamosvojitvenem obdobju Slovenije takole: »Vpliv gotovo ni nepomemben. Tudi enotnega odgovora ni. Bolj ko so se upale oddaljiti od razdiralnih strankarskih politik, imeti argumentirane predloge reševanja nastalih socialno-ekonomskih razmer ter vizij razvoja in se znale povezovati, bolj so bile uspešne. Na žalost je bilo teh obdobij v poosamosvojitvenem času malo in tudi redke so bile poslanke, ki so izstopile s svojimi jasnimi, argumentiranimi in prepričljivimi stališči in zahtevami. Vseeno lahko zatrdim, da je bil prispevek žensk k razvoju naše družbe izjemen in v to je vsaka posameznica morala vložiti veliko dela, znanja, vztrajnosti, ki niso bili pospremljeni s priznanjem, ki bi si ga zaslužile. Misel slovenske pesnice, kritičarke in dramaturginje Anje Golob, ki govori o tem, da nam ženskam ni dovoljeno kar vse počez, da smo lahko želene in lepe, dokler si ne želimo biti tudi enakopravne, je še vedno zelo aktualna.«