Andreja Slameršek je naravovarstvenica ter profesorica biologije in kemije, ki je hkrati tudi prva nenemška aktivistka, ki je za svoje delovanje prejela nemško nagrado Wolfganga Staaba za varstvo narave 2021. Je predsednica Društva za preučevanje rib Slovenije (DPRS), v katerem tako kot njeni sodelavci dela na prostovoljni bazi.

Slamerškova si prizadeva za ustavitev gradenj, ki bi lahko predstavljale pomembno grožnjo za naravo, posveča pa se tudi drugim naravovarstvenim aktivnostim. Kot je dejala, ji je bil čut za naravo privzgojen že v otroških letih. Od takrat dalje je njeno delovanje na tak ali drugačen način povezano z naravo. Za njeno dobrobit se je pripravljena boriti in temu je v veliki meri prilagodila tudi svoje osebno življenje.

Na podelitvi nagrade za varstvo narave so mi priznani nemški strokovnjaki dejali, da je Slovenija zelo lepa in biotsko bogata. Poudarili so, da nas kapital še ni premagal, in pozvali, naj se v tej smeri borimo še naprej.

V pogovoru je podala svoj komentar na dva ekstremna naravna pojava, s katerima smo se soočili to poletje – izjemna suša in obsežen požar na Krasu – z naravovarstvenega vidika. Prav tako je komentirala čedalje večja prizadevanja za prehod na obnovljive vire energije in podala nekatere smernice, ki bi jih bilo po njenih opažanjih vredno upoštevati, če želimo, da bodo človekove dejavnosti tudi na dolgi rok do narave čim manj destruktivne.


Lansko leto ste za svoja naravovarstvena prizadevanja prejeli nemško nagrado Wolfganga Staaba za varstvo narave. S tem ste postali prva nenemška prejemnica te nagrade. Kaj vam pomeni to priznanje?

Predstavlja mi veliko potrditev, da se borim za pravo stvar. Na podelitvi so mi njihovi priznani strokovnjaki dejali, da je Slovenija zelo lepa in biotsko bogata. Poudarili so, da nas kapital še ni premagal, in pozvali, naj se v tej smeri borimo še naprej.

Kaj smatrate za najtežji del vaših naravovarstvenih aktivnosti?

Najtežje je to, da postopki ves čas tečejo, da ne moreš nič predvideti za vnaprej, v svojem življenju si ne moreš narediti nekih načrtov. Če hočeš biti uspešen, moraš življenje podrediti tej zgodbi. Pomeni, da ne moreš iti na dopust, kot si načrtoval, ali pa dopusta sploh ni, če želiš ujeti roke, ki ti jih določajo država in investitorji. Ko sem začela z bitkami za reke, v 16 mesecih nisem imela niti enega prostega dneva. Najbolj naporno se mi zdi to, da se ne moreš nikoli res odklopiti.

To, da je prišlo do požara, predstavlja večji problem za človeka. Gre pa pri tem spet za naše stare grehe, saj se je hrastove gozdove na Krasu izsekavalo v času gradnje Benetk. Da bi se izognili eroziji, ki je na Krasu lahko velik problem, so nato namesto hrasta zasadili črni bor, ki sploh ni naša avtohtona vrsta.

Požar, ki se je nedavno odvijal na Krasu, je bil največji v zgodovini Slovenije. Pogorelo je kar 3600 hekarjev zemljišča, od tega 2700 hektarjev gozda. Kaj to pomeni z vidika biotske raznovrstnosti na tistem območju?


To je zanimivo in težko vprašanje. Po eni strani so požari naraven pojav. Tudi v preteklosti so se pojavljali, zaradi česar so določena območja pogorela. Naši predniki so, da bi pridobili kmetijske površine, najprej požgali gozd. Nekatere vrste so zdaj izgubile, medtem ko bodo druge pridobile. Po požaru se je oblikovala zgodnejša sukcesijska faza, ki bo postopoma ponovno prešla v zrelejšo. Z vidika biodiverzitete situacija verjetno ni tako grozna. Pred leti smo se člani Društva za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS) pogovarjali, da bi bil morda za ohranjanje določene vrste ptice ustrezen ukrep, če bi nekoliko požgali zaraščene površine, ker ta potrebuje odprto okolje (suhe kraške travnike). Tudi za žledolom smo rekli, da je grozno, da je prišlo do njega. Po drugi strani pa je bilo za nekatere hrošče in ptiče takšno stanje idealno.

To, da je prišlo do požara, predstavlja večji problem za človeka. Gre pa pri tem spet za naše stare grehe, saj se je hrastove gozdove na Krasu izsekavalo v času gradnje Benetk. Da bi se izognili eroziji, ki je na Krasu lahko velik problem, so nato namesto hrasta zasadili črni bor, ki sploh ni naša avtohtona vrsta. 


Koliko časa pa naj bi predvidoma trajalo, da se bo zopet vzpostavilo stanje, podobno tistemu pred požarom?

Pomoje bo trajalo približno 30 do 50 let ali celo več. To je odvisno od več dejavnikov. Na to bi morali odgovoriti strokovnjaki za Kras.

Letos se soočamo tudi z zelo hudo sušo; vodostaji rek so na izjemno nizki ravni, voda v njih se segreva, vsebnost kisika je čedalje nižja. Imate kakšne podatke o tem, kakšno je trenutno stanje, kar se tiče populacije rib v naših večjih vodotokih?

Celovitega pregleda nad stanjem rib v Sloveniji nimamo. Tudi ko se presoja projekte, ki so načrtovani na vodotokih, se to običajno dela nekoliko po občutku. Se pa definitivno zdaj kaže, kakšen problem predstavljajo suše, ki so prav tako posledica našega preteklega delovanja. To se vidi tudi na poginu rib. Na žalost se ukvarjamo predvsem z ribolovnimi vrstami, saj imamo izjemno močno Ribiško zvezo Slovenije, v katero so združene ribiške družine, ki jih zanimajo samo ribolovne vrste, medtem ko ne vemo, kaj se dogaja s temi zavarovanimi majhnimi ribicami. Vidimo, da so poginile, ne vemo pa, kakšno je konkretno stanje, ker se tovrstni monitoringi ne izvajajo.

Katere vrste rib so še posebej ogrožene?

Definitivno so v največji meri ogrožene rečne vrste, ki potrebujejo hladno in hitro tekočo vodo, bogato s kisikom. To so na primer zvezdogledi, platnice in sulec. Vemo, da smo sulca v spodnjem delu Save zaradi pregrevanja in pregrad praktično izgubili. Najštevilčnejša obstoječa populacija se nahaja na srednji Savi.

Če ne bomo spremenili našega delovanja, bodo take suše čedalje pogostejše. Tudi na globalni ravni se vse bolj zavedamo, da je to velik problem. Melioracije iz preteklosti, odvajanje kanalizacije v vodotoke, odvajanje voda, izsuševanje močvirij, postavljanje hidroenergetskih objektov – danes vemo, da vse to prispeva k sušnim obdobjem.

Kako pa bi lahko suša, če bi se še poglabljala, vplivala na druge dele ekosistema in posredno na človeka?

Že zdaj se uvajajo ukrepi prepovedi pranja avtomobilov, zalivanja vrtov. Tudi pridelkov bo bistveno manj. Če ne bomo spremenili našega delovanja, bodo take suše čedalje pogostejše. Tudi na globalni ravni se vse bolj zavedamo, da je to velik problem. Melioracije iz preteklosti, odvajanje kanalizacije v vodotoke, odvajanje voda, izsuševanje močvirij, postavljanje hidroenergetskih objektov – danes vemo, da vse to prispeva k sušnim obdobjem.

Problem je tudi v tem, da se v času suše podtalnica ne napaja. Reka namreč običajno ni samo tisto, kar vidimo, ampak sem spadajo tudi rečni rokavi, pritoki, mrtvice, brzice, podzemne vode. Tudi močvirni in poplavni gozdovi. Vse to igra pomembno vlogo pri blaženju suš in hkrati tudi poplav. Ker se tega zavedajo tudi stroka in določeni sektorji politike, bo šla tudi Evropa počasi v tej smeri. Dala je namreč smernice, da se revitalizira 25.000 kilometrov vodotokov; torej obnovi, povrne v prejšnje stanje. Da se da rekam potreben prostor, da se bodo lahko razlivale.

Če imajo reke prostor, kjer se lahko razlivajo, se nevarnost poplav bistveno zmanjša. Hkrati imamo zadrževalnike vode za čas, ko pride suša. Ta voda namreč počasi še vedno odteka in napaja okolico. Če tega nimamo, voda v času padavin odteka in posledično imamo večje težave s sušo. Zato so zelo pomembni mejice na velikih njivah, vodotoki z obrežno vegetacijo, tudi vodni odtoki. Vse to zadržuje vodo v prostoru. 

Avstrijci so že ugotovili, da so ti ukrepi najbolj primerni in zato tudi dajejo velike subvencije zanje. Tudi na Muri in po drugih delih Evrope so začeli z revitalizacijo rek, da bi se lahko prilagajali tem podnebnim spremembam. Zagotovo pa bo šlo, če ne bomo pravočasno ukrepali, vse v tej smeri, da bo človek čutil največje posledice. Lahko bi prišlo do pomanjkanja vode in hrane. Vemo pa, da brez tega ni življenja. 

Ko zmanjka vode in hrane, ljudje ne razumejo, da je prav potrošniško življenje pripeljalo do tega. Dokler se kot družba ne bomo spremenili in bili pripravljeni zmanjšati porabe energije in surovin, tako dolgo se bomo vrteli v začaranem krogu. Takšno potrošniško življenje namreč na dolgi rok ni vzdržno.

Čedalje več je govora o implementaciji obnovljivih virov energije, da bi s tem zmanjšali škodljive vplive na naravo … 

V dosedanjem času smo že toliko škodovali naravi, da prav vsak poseg vanjo predstavlja problem, zato bi morali najprej začeti z zmanjšanjem porabe električne energije in surovin. Ta raba je namreč trenutno neomejena in na omejenem planetu to na dolgi rok ni možno. Vsaka stvar mora biti omejena. Tudi promet je pri nas izjemno velik problem. Skozi Slovenijo poteka ves tranzit. Vsi se vozimo z avtomobili, medtem ko javni potniški promet ni urejen. Imamo katastrofalno stanje na železnicah. Če bi se take zadeve uredile, bi se dalo. Potrebujemo pa za to politiko, ki bo vizionarska, strateška.

Mislim, da nam v Sloveniji ne bi bilo treba graditi dodatnih kapacitet, če bi sprejeli dovolj ukrepov za učinkovito rabo energije in za njeno zmanjšanje. Seveda pa smo postali zelo potrošniška družba. Ne vem, če bi si politika sploh upala sprejeti ukrepe, s katerimi bi omejevala ljudi, ker bi se lahko zaradi tega pojavil upor. Ko zmanjka vode in hrane, ljudje ne razumejo, da je prav potrošniško življenje pripeljalo do tega. Dokler se kot družba ne bomo spremenili in bili pripravljeni zmanjšati porabe energije in surovin, tako dolgo se bomo vrteli v začaranem krogu. Takšno potrošniško življenje namreč na dolgi rok ni vzdržno. Seveda pa bo treba sprejeti tudi nekatere nove metode. Fotovoltaika je zagotovo ena taka rešitev. Vemo pa, da so obnovljivi viri energije nestanovitni, poleg tega nimamo prilagojenega omrežja. Lahko so ali pa jih ni. Naravne razmere so nepredvidljive. Potrebno bo vpeljati neko mešano kombinacijo obnovljivih in neobnovljivih virov.


Kateri ukrepi bi bili po vašem mnenju še potrebni na sistemski ravni, da bi lahko na dolgi rok ohranili naravo vsaj v takšnem stanju, kot je trenutno?

Imamo cel kup strateških načrtov in dokumentov. Če bi se ti dokumenti res pripravili, tako kot je treba, da bi se pogledalo, kaj sploh potrebujemo za osnovno preživetje ter kje so plusi in minusi, bi se morali temu prilagoditi. Vedeti moramo, da brez biodiverzitete ni življenja. Brez naravnih surovin in virov ni življenja. Če tega ne bomo ohranili, nam nobena strategija ne bo pomagala. Na strateškem nivoju države bi morali reči: »Glejte, to je pitna voda in to se nanaša nanjo. Temu je treba vse prilagoditi.« Saj v zakonih imamo to napisano. Tudi v Energetskem zakonu je zapisano: »Najprej učinkovita raba energije in zmanjšanje porabe, šele nato povečanje kapacitet in gradnja.«

S kakšnimi izzivi se trenutno soočate v Društvu za preučevanje rib v Sloveniji, v katerem delujete v okviru naravovarstvenih prizadevanj?

Pri nas delamo sami prostovoljci, zato se na žalost nimamo časa ukvarjati z vsemi problemi. Zagotovo pa dobimo vsak teden kakšen klic na pomoč, če pride do pomorov rib ali onesnaževanja. Nazadnje so nas kontaktirali v zvezi z Rižano in črpanjem vode, ves čas tudi prejemamo klice o pomorih rib, npr. v Malem Grabnu. Ukvarjamo se tudi s primeri, kakršen je na sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke. Tam namreč načrtujejo postavitev kempa, lokalno prebivalstvo pa je proti. Seveda avtopralnica in podobni objekti ne spadajo na sotočje. To je območje, kjer voda ves čas teče in tudi poplavlja. Nenehno je cel kup takih in podobnih stvari. Za moje pojme bi morali imeti v društvu redno zaposlenih vsaj 50 ljudi, če bi želeli rešiti vse probleme.

Narava me zanima že od malega. K temu je prispevala tudi moja družina. Vedno, ko so prišle prve lastovke, nas je dedek povabil, da pridemo in jih opazujemo. V bližini našega doma je bila tudi gramoznica, kamor smo šle vnukinje z dedkom opazovat žabje svatbe. Že od malega so mi vcepljali v glavo, da je narava lepa in da smo del nje.

Kako to, da vas je pot zanesla na področje naravovarstva? Kdaj ste začutili vzgib, da bi poklicno delovali na tem področju?

Že celo življenje sem tako ali drugače vpeta v naravovarstvo. Po poklicu sem profesorica biologije in kemije. Vpisala sem tudi podiplomski študij varstvo naravne dediščine, ki pa ga na žalost nisem zaključila, saj mi je zmanjkala magistrska naloga. Po študiju sem nekaj časa poučevala v šoli, nato pa sem šla delat na Zavod RS za varstvo narave. Sem bila pa že kot študentka včlanjena v različna naravovarstvena društva. Eno izmed takih je DOPPS.

Narava me zanima že od malega. K temu je prispevala tudi moja družina. Vedno, ko so prišle prve lastovke, nas je dedek povabil, da pridemo in jih opazujemo. V bližini našega doma je bila tudi gramoznica, kamor smo šle vnukinje z dedkom opazovat žabje svatbe. Že od malega so mi vcepljali v glavo, da je narava lepa in da smo del nje.