Kar nekaj pozornosti je bila deležna tudi nedavna peticija ogorčenih staršev proti okrožnici razširjenega pediatričnega kolegija glede prehrane v vrtcih in šolah. Kako ste vse skupaj doživeli vi?

Po svoje lahko sicer razumem nejevoljo podpisnikov peticije. A kot se je pokazalo na zadnjem Pogovornem večeru na Zdravniški zbornici, kjer smo odprli prav to temo, je šlo za nesporazum.

Prav v soški postrvi so odkrili toliko niklja in svinca, da njeno redno uživanje odsvetujejo, pri čemer velja Soča za našo najčistejšo reko. Kaj pa šele naše morske ribe! Mulj Piranskega zaliva je poln živega srebra iz rudnika Idrija in morje polno industrijskih odplak, ki jih prinese reka Pad iz severnega dela Italije. 

Zakaj nesporazum?

Pediatri so zelo jasno sporočili, da gre za neobvezujoča priporočila šolam, ki se jih te lahko držijo ali pa tudi ne. Zdi se, da smo vegani padli v isto skupino kot tisti, ki za svoje otroke v vzgojno-izobraževalnih institucijah zahtevajo dietno prehrano različnih alternativnih zdravilcev in metod. Zaradi takih zahtev je narasel pritisk na pediatrično službo, da mora izdajati neutemeljena zdravniška potrdila za posebne prehranske režime. Kar je dejansko problem. A ni prav, da so zato v isto skupino uvrščeni tudi veganski otroci. Konsenz moderne svetovne prehranske stroke se namreč glasi, da je veganska prehrana za otroke povsem v redu, s tem da sta potrebna dodaten nadzor in svetovanje.

Lahko tu res govorimo o konsenzu moderne stroke?

Lahko. Sam sem pregledal smernice vseh večjih pediatričnih in dietetičnih zvez. Vse trdijo, da je veganska prehrana za otroke primerna, če je dobro načrtovana in če jih pozorneje spremljajo pediatri, da bi lahko pravočasno zaznali morebitna prehranska pomanjkanja, na primer železa ali vitamina B12. Kar pa se seveda lahko zgodi tudi pri vsejedih otrocih.



V neformalnem kramljanju ste mi povedali, da zdajšnji prehranski režim po slovenskih vrtcih in šolah iz veganskih in vegetarijanskih otrok po svoje dela bolnike. Lahko pojasnite, zakaj?

Ker lahko naši otroci v šolah in vrtcih dobijo vegansko in vegetarijansko hrano samo s potrdilom pediatra, da so alergični na hrano živalskega izvora. Prinesti morajo potrdilo, da so bolni, torej alergični. Če tega ni, se v šolah načeloma držijo uradnih priporočil, ki zahtevajo prehranjevanje z živili živalskega izvora. Seveda so tudi šole, ki se želijo približati staršem in ponujajo na primer »brezmesni meni«, ker bi za vegetarijanskega potrebovali zdravniško potrdilo.

Aha, če obroku namesto »vegetarijanski« rečejo »brezmesni«, se ognejo birokratski zanki?

Tako.

Neverjetno.

Vsekakor pa velja izpostaviti tudi problematičnost uradnih priporočil glede nujnosti uživanja hrane živalskega izvora, saj preprosto ni zdrava. Tako se povsem ignorira izjava Svetovne zdravstvene organizacije, ki je uvrstila meso vseh sesalcev v skupino snovi, ki najverjetneje povzročajo raka, procesirano meso pa v skupino snovi, ki zagotovo povzročajo raka, skupaj z azbestom in cigaretami.

V Ameriki so uslužbence zavarovalnice zaradi pogostih bolnišk stimulirali, da so se štiri mesece in pol prehranjevali vegansko. In ne samo da so se izboljšale telesne bolezni, popravili so se tudi depresija, anksioznost in splošno zadovoljstvo z življenjem. 

No, vsaj ribe v velikem delu javnosti še vedno veljajo za zelo zdravo hrano.

Žal. Celo na Ferskih otokih, kjer imajo navado, da pobijajo kite v plitvinah in njihovo meso razdelijo med vse vaščane – še tam to prehrano odsvetujejo nosečnicam zaradi vsebnosti težkih kovin. Podobno je bilo na Japonskem, kjer so začeli zato, ker naj bi bili prevelika konkurenca ribičem, sistematično pobijati delfine in jih potem streči otrokom v vrtcih. Dokler se ni nanje obrnil Greenpeace s konkretnimi meritvami, koliko svinca, niklja in še marsičesa je v njih. Nato sta dva japonska parlamentarca vendarle dosegla, da v vrtcih niso več obvezen del prehrane.

Dobro, bo rekla slovenska stroka, saj našim otrokom ne predpisujemo kitov in delfinov, ampak sočno in zdravo postrv.

No ja. Zelo dvomim, da našim otrokom v vrtcih in šolah prav pogosto postrežejo postrvi. V glavnem se na njihovih krožnikih znajdejo panirane palčke najcenejših ponudnikov. Pa tudi če bi bile na njih postrvi: Nacionalni inštitut za javno zdravje je leta 2015 objavil rezultate kemične analize sladkovodnih rib. Prav v soški postrvi so odkrili toliko niklja in svinca, da njeno redno uživanje odsvetujejo, pri čemer velja Soča za našo najčistejšo reko. Kaj pa šele naše morske ribe! Mulj Piranskega zaliva je poln živega srebra iz rudnika Idrija in morje polno industrijskih odplak, ki jih prinese reka Pad iz severnega dela Italije. Ne, rib res ne more nihče več utemeljeno zagovarjati kot zdravo hrano. In seveda tudi mesa ne. Ko odločajo o varnosti te hrane, očitno preprosto pozabijo ali odmislijo marsikaj.



Kaj konkretno?

Recimo vse bakterije, viruse, konzervanse in barvila v mesu. Ponekod pri reji še vedno uporabljajo rastne hormone. Da o antibiotikih v živalskih proizvodih sploh ne govorimo! Največ zlorab antibiotikov je prav v živinoreji. V produkcijskih obratih piščančjega mesa so piščanci nastanjeni tako na tesno, da jim porežejo kljune, da se med sabo ne bi kljuvali. In porezani kljuni se seveda vnamejo, tako kot se pogosto vnamejo kravja vimena zaradi strojne molže. To industrija rešuje z antibiotiki. Tudi zaradi množične rabe antibiotikov v živinoreji so se razvile proti antibiotikom odporne bakterije, tako da bomo kmalu začeli umirati zaradi bolezni, ki smo jih imeli s pomočjo antibiotikov pod kontrolo. To je še en način, kako žagamo vejo, na kateri sedimo.

Če je vse, kar sva naštela, res, kako je potem mogoče, da to hrano še vedno predpisujemo našim otrokom?

Ne vem. Občutek imam, da gre pri prehranskih smernicah za nekakšno zmanjševanje škode. Sprejmemo večinske navade ljudi in rečemo: »Čim manj nezdrave hrane ter čim več sadja in zelenjave!«, kar koli že to pomeni. Zagovorniki prehranske piramide se ne želijo zameriti večini, hkrati pa so tudi prehranski strokovnjaki samo ljudje s svojimi lastnimi navadami in prepričanji o tem, kaj hrana je in kaj ni. Se pravi, da informacij ne črpajo samo iz znanosti, temveč tudi priporočil lastne mame, kaj je bilo za njihov razvoj dobro in kaj ne. Pa še na eno reč bi veljalo opozoriti.

Naslednja svetovna vojna bo vojna za vire. In se je v resnici že začela. Študija Evropske unije je pokazala, da bi, če bi vsi skupaj preklopili že samo na vegetarijanstvo, prihranili do 40 odstotkov pitne vode. Vegan pusti na planetu za pol manjši ogljični odtis. 

Katero?

Da so pediatri v ambulantah dejansko preobremenjeni in si v časovni stiski ob polnih čakalnicah težko vzamejo čas za celostno prehransko svetovanje.

Vi ste po stroki psihiater. Najbrž ste dobili v dolgih letih prakse tudi vpogled v to, kako prehrana vpliva na človekovo duševno zdravje?

Gotovo. Vsekakor jo je mogoče zlorabljati kot pomirjevalo in antidepresiv. To je pogosteje pri ženskah, moški v ta namen bolj posegamo po alkoholu. Če se človek prenaje, manj čuti svoja intenzivna čustvena stanja in tako dobi lažen občutek, da jih lahko kontrolira s hrano. V tujini so uživanje hitre hrane, pic, sladkih in slanih prigrizkov ter sladkih pijač že jasno povezali z večjo pojavnostjo depresije, anksioznosti in hiperkinetičnosti pri otrocih. V Avstraliji so pri 22 odstotkih najstnikov ugotovili klinično pomembno psihično motnjo.

Dejansko pri več kot petini vseh?!

Ja. In samo s prehodom na zdravo prehrano, ki temelji na sadju in zelenjavi, so v dveh letih dosegli bistveno omilitev simptomov. V Ameriki so uslužbence zavarovalnice zaradi pogostih bolnišk stimulirali, da so se štiri mesece in pol prehranjevali vegansko. In ne samo da so se izboljšale telesne bolezni, popravili so se tudi depresija, anksioznost in splošno zadovoljstvo z življenjem. To so izjemno pomembna spoznanja, ki jih moramo pri nas še sprejeti za svoja.



Kaj pa debelost? Po njej so naši otroci zelo visoko na mednarodnih lestvicah. Podpisniki omenjene peticije so med drugim zapisali: »Če je cilj države zdravje otrok, naj se ukvarja z vzroki za debelost, kronična obolenja in alergije vse večjega števila otrok, in ne z diskriminacijo veganov in vegetarijancev.«

Znanstveni članki v uglednih medicinskih revijah so si precej edini. Rešitev za debelost je prav rastlinska prehrana.

Ampak od kod potem v javnosti niti ne redka percepcija, da se najbolje hujša prav z mesom?

Ne vem. Pravzaprav dvomim, da tako meni večina prebivalstva. Znanost je tu vsekakor jasna: najbolj varno in zdravo hujšanje je z rastlinsko prehrano.

No, za konec pa sva pustila še en močan razlog za vegetarijanstvo in veganstvo. In sicer ekologijo, ki je v tej debati pravzaprav neke vrste škis, kajne?

Najbrž res. Naslednja svetovna vojna bo vojna za vire. In se je v resnici že začela. Vegan potrebuje za svojo prehrano 67 kvadratnih metrov zemlje, vegetarijanec trikrat toliko, vsejed pa kar osemnajstkrat toliko. Na dobrega pol hektarja zemlje pridelamo ali 16.782 kilogramov rastlinske hrane ali 170 kilogramov mesne. Študija Evropske unije je pokazala, da bi, če bi vsi skupaj preklopili že samo na vegetarijanstvo, prihranili do 40 odstotkov pitne vode. Vegan pusti na planetu za pol manjši ogljični odtis. Izračunali so, da pridela farma za proizvodnjo mleka z 2500 kravami toliko odpadkov kot mesto s 411.000 prebivalci.

Projekcije kažejo, da bo do leta 2050 na planetu četrt milijarde klimatskih beguncev. In kam bo šlo teh dvesto petdeset milijonov? Tja, kjer bo še količkaj varno. In kjer bosta še voda in hrana. Torej v Evropo. To je resničnost, ki nas čaka. 

Uh, kakšen neprijeten niz številk. Torej bi lahko rekli, da je vsak zrezek en atom v žeblju krste naših pravnukov?

Joj, bojim se, da v resnici še več kot samo en atom. Živinoreja je eden največjih virov toplogrednih plinov na planetu. Kaj ni zanimivo, kako veliko govorimo v tem kontekstu o prometu in kako malo o živinoreji? Ozračje se je v povprečju že tako segrelo, da se bo začel taliti permafrost, ki zadržuje velike količine metana. Ta pa ima na segrevanje ozračja še mnogo večji vpliv kot ogljikov dioksid. Projekcije kažejo, da bo do leta 2050 na planetu četrt milijarde klimatskih beguncev. In kam bo šlo teh dvesto petdeset milijonov? Tja, kjer bo še količkaj varno. In kjer bosta še voda in hrana. Torej v Evropo. To je resničnost, ki nas čaka. Naše prehranske odločitve torej vsekakor imajo posledice. Za živali, za zdravje ljudi in za planet. Tega se moramo zavedati in vsak dan znova sproti prevzemati odgovornost za svoje odločitve.