Zvone Šeruga svetuje, kako poceni odkrivati lepote Slovenije

Prosili smo ga, naj nam ponudi nekaj namigov, kje v Sloveniji lahko dobro jemo in trdno spimo, a ni hotel postreči ne z naslovi ne z gostilnami s temi ali onimi dobrotami. Pravi, da je najlepše Slovenijo odkrivati, kot jo je nedavno odkrival sam. Peš, s spalno vrečo, nočmi pod kozolci in dobrimi zgodbami dobrih ljudi. 

Koronavirus je tudi vas zadržal doma, čeprav ste vse življenje popotnik. Ste bili že kdaj zaradi zunanje »prisile« v enem kosu tako dolgo v Sloveniji?

No, nazadnje sem bil na poti januarja, in sicer v Savdski Arabiji. To niti ni tako zelo davno. Je pa res, da se s tem gotovo približujem rekordu zadnjih nekaj desetletij. 

Velikokrat slišim ljudi, da si želijo na Havaje, a da si ne morejo privoščiti hotela. Kaj ti bo hotel? Imaš spalno vrečo? Pojdi! 

Štiriinšestdeseti rojstni dan ste praznovali z večdnevnim pohodom. Odlična ideja! Kako se vam je utrnila?

Preprosto. V svojem življenju sem ogromno potoval po Sloveniji. Zadnjih dvajset let sem govoril, da si bom enkrat vzel eno leto samo za Slovenijo, saj je resnično čudovita. Srečo imamo, da živimo na enem najlepših predelov sveta. Letos pa se mi je korona pojavila kot neke vrste darilo – kar seveda ne pomeni, da me poslovno ni pošteno udarila –, nad katerim se ne pritožujem. Z ženo sva veliko hodila, kuhala, živela počasneje kot sicer. Postalo mi je jasno, da je zdaj edini pravi trenutek, da uresničim, kar sem si že dolgo želel, in sicer da se posvetim samemu sebi. Nekaj dni pred praznovanjem rojstnega dneva se mi je utrnila ideja, da lahko grem prav zdaj za nekaj dni na pot. In res, po praznovanju v moji zidanici pod Gorjanci sem se odločil: zjutraj začnem svojo pešpot proti Ljubljani. 

Koliko časa ste hodili?

No, res je, da mi je GPS nameril 105 kilometrov, ki bi jih lahko mirno prehodil v treh dneh, a sem jih do Ljubljane porabil pet. Nenehno poudarjam, da ni pomembno, kako hitro greš, koliko kilometrov prehodiš na dan, temveč kolikokrat se ustaviš. Ljudje moji, pa saj nismo maratonci! Ne tekmujemo. Na poti zato ni pomembno le, kaj vse si videl, temveč predvsem, s kom si se pogovarjal, kakšna zgodba ti je bila vmes podarjena. Ne morem mimo tega, da sem globoko v duši novinar in fotograf. Ko sem hodil po Dolenjskem, so me nenehno vabili na tisti en kozarček. In vedno sem vabilo z veseljem sprejel. Ne zaradi kozarčka, ampak ker je vstopnica v delček njihovega življenja.

Kolikor sem ta vaš podvig spremljala na družbenih omrežjih, ni videti, da ste bili glede prenočišč preveč zahtevni.

V nahrbtnik lahko spravim deset kilogramov, kar pomeni, da imam v njem spalno vrečo, celo majhen vzglavnik, salamico, če je lakota, in liter vode. Na poti sem bil samostojen in vsako noč, če je le bilo mogoče, spal zunaj pri kakšnih domačinih. Pa so me vabili, naj pridem noter, da imajo sobo zame, ampak nisem hotel. Le nadstrešek mi ponudite, kozolec, če je mogoče, sobo imam doma. V petih dneh sem zapravil 30 evrov. Ne zato, ker bi hotel namenoma varčevati, ampak ker več nisem potreboval. Velikokrat slišim ljudi, da si želijo na Havaje, a da si ne morejo privoščiti hotela. Kaj ti bo hotel? Imaš spalno vrečo? Pojdi! 

Svoje hrepenenje po potovanjih ste uresničili. Morda vam je zato veliko lažje ostati doma.

Res je, da je spanje na prostem zame nekaj povsem normalnega. Za drugega je prav to lahko strašanska revolucija. Nimam nobenih težav, pa četudi leto dni ne vidim preostanka sveta. Trdim celo, da je Slovenija prevelika za eno samo življenje. Če seveda hočeš videti še kaj drugega kot Bled, Portorož in Postojnsko jamo. To, kar sem si privoščil za rojstni dan, ni nič posebnega. Vsak z zdravimi nogami in glavo lahko stori enako. A morajo seveda ljudje najprej v glavi narediti preskok, nehati verjeti, da so počitnice samo hotel in dobra restavracija. Včasih je lahko miza z narezano salamo daleč za vasjo vredna več od vsake gostilne. Predvsem zaradi zgodbe človeka, ki ti sedi nasproti, in občutka pristnosti. 

Če se ne bo in bodo meje vsaj za silo odprte, bom septembra sedel na motor in za leto dni izginil proti Avstraliji. Ne mislim doma sedeti in čakati, da bo posel zacvetel. 

Razmere v svetu še niso toliko gotove, da bi lahko živeli kot poprej. Ža načrtujete naslednje potovanje po svetu?

Skupina, ki naj bi jo že čez en mesec odpeljal v Namibijo, je sicer polna, a nikoli se ne ve, ali me okoliščine ne bodo prisilile, da potovanje odpovem. Proti koroni se vendar ne morem boriti. Če pa se bo vseeno izšlo, bom do konca leta ljudi vodil po Afriki in Aziji. Če se ne bo in bodo meje vsaj za silo odprte, bom septembra sedel na motor in za leto dni izginil proti Avstraliji. Ne mislim doma sedeti in čakati, da bo posel zacvetel. Če se tudi to ne bo izšlo, bom šel za nekaj mesecev v svojo zidanico in začel pisati deseto knjigo, ki jo načrtujem že nekaj časa. No, če se tudi to ne izide, bom šel pa k bratu na turistično kmetijo za pastirja. (Smeh.) 

Preberite še: 

=> 6 preprostih trikov za zero waste piknik

=> Lepotni trendi 2020, s katerimi boš brez velikega truda čudovita vse poletje

=> Slovenka, ki v Avstraliji osvaja s presnimi tortami 

=> Topilci maščob: Zakaj so tako zelo nevarni