Gremo peš na morje: Iz Ljubljane do Kopra

Modro, modro globoko morje v daljavi pod nami. Jemlje nam dih, nekje v prsih zadrhtimo. Iz otroštva v odraslost prinesemo utrinke, vonjave, neotipljive občutke, ki so se nas dotaknili davno in s katerimi zdaj, toliko kasneje, ohranjamo stik z otrokom v sebi. Mnogi od nas, gre verjetno kar za kolektivni spomin, smo iztegovali vratove in med vožnjo proti morju napeto gledali desno iz avtomobila. Takrat, nad vasjo Kastelec pred Črnim Kalom, smo otroci v drugi vrsti tekmovali, kdo ga bo prvi videl. Morjeee! Se spominjate tega? Pogrešate to otroško veselje in navdušenje, ko ga vidite zdaj, a ob tem ne začutite več tistega globokega čudeža?

Pešačenje je najbolj prvinski način potovanja. Spremlja nas že pet milijonov let, pokončna hoja po dveh nogah pa je ključ do človeka iz različnih vidikov našega nastanka in obstoja. A tudi zdaj, ko se lahko premikamo na najrazličnejše načine, izmenjajoče postavljanje leve in desne odklepa poti do boljšega samospoznavanja. Zato gremo peš na morje. 

1. dan: Ljubljana–Vrhnika

Prve korake bomo iz ljubljanskega Tivolija usmerili vzdolž železniške proge, ki je ne tako davnega leta 1857 povezala Ljubljano s Trstom. Na Viču bomo kratek čas hodili po Poti spominov in tovarištva, prečkali avtocestni obroč in prvič za kratko postali ob paviljonu, ki so ga leta 1821 kot rojstnodnevno darilo meščani postavili avstrijskemu cesarju Francu I. Nadaljevali bomo po čarobnem Ljubljanskem barju, mimo njegovih travnikov, polj in gozdov, mimo Vnanjih in Notranjih Goric, kraja, kjer je nekaj časa župnikoval Janez Jalen, avtor mladinskega romana Bobri, ki govori o življenju koliščarjev s teh ozemelj. In naprej ob stari strugi Ljubljanice, mimo Bevk, Blatne Brezovice ter skozi Sinjo Gorico do cilja našega prvega dne, Vrhnike. Če bomo zmogli, si bomo ogledali še rojstno hišo prvega slovenskega poklicnega pisatelja Ivana Cankarja, spočili pa se bomo v hotelu Mantova. 

2. dan: Vrhnika–Postojna

Drugo jutro se bomo povzpeli v klanec vasi Strmica in po makadamskih poteh priromali do Logatca, ki nosi v mestnem grbu kolo. Trgovina na dolge razdalje, ki je povezovala vzhodno Evropo s Sredozemljem, je soustvarila tudi to mesto. V daljavi bomo videli skoraj dva kilometra dolg lipov obcestni drevored, ki sodi med najdaljše v Sloveniji in naj bi bil zasajen leta 1805 v času Napoleonovih Ilirskih provinc. Tako kot popotniki nekoč bomo tudi mi ubirali poti, ki nudijo zavetje pred odprtim soncem. Gozdne poti nas bodo pripeljale do Planinskega polja, po katerem se kot dolga kača vije reka Unica, nad njo pa zidovi gradu Hošperk, ki je nekoč veljal za najbolj reprezentančni grad na Slovenskem. Pot nas bo vodila še mimo Ravbarjevega stolpa, po še enem gozdnem vzponu in spustu pa bomo v Postojni, kjer bomo tudi mi z užitkom rekli: »Popotnik, postoj!« Tu si bomo spočili kar v dijaškem domu.

3. dan: Postojna–Matavun

Tretje jutro bomo že rahlo zavonjali morje, pot nas bo skozi vas Orehek in Laže pripeljala do Senožeč. Ste vedeli, da se je tu rodil Rudolf Cvetko? To je prvi Slovenec, ki se je udeležil olimpijskih iger in ki je domov prinesel srebrno medaljo v sabljanju. Nadaljevali bomo skozi Gabrče, vzdolž Vremščice vse do Matavuna nad Škocjanskimi jamami, kjer bomo tudi prenočili. 

4. dan: Matavun–Koper

Zadnji dan nas bo pot vodila naprej, skozi Dane mimo Rodika v Kozino, Klanec, Ocizlo in Petrinje. In ko bomo pokukali čez Kraški rob nad Črnim Kalom, bomo zagledali nekaj, kar bomo vso pot nosili v sebi: spoštovanje, hvaležnost in mir, vse to pa v podobi širine modrega morja. Spustili se bomo do reke Rižane in ob njenem toku skozi Bertoke pripešačili vse do Kopra, kjer bomo zaplavali v zasluženem morju. 

Ste pripravljeni za 120 kilometrov?

Prehodili bomo skupaj okoli 120 kilometrov. Hodili bomo živahno, da bodo naše noge ohranjale živost, bomo za kakšno minutko občasno stekli in se tudi ustavljali. Naša prtljaga in okrepčila se bodo vozili za nami, vsakih nekaj kilometrov si bomo lahko postregli z malico.

Stroški poti

Midva se na pot podajava s tremi otroki (dva se bosta vmes vozila tudi v vozičku) in njihovimi tremi starimi starši. Vabljeni, da se odpravite tudi vi. Urbani tekači smo odprta druščina in smo veseli, če se nam pridružite. Cena za vodeni pohod z okrepčevalnicami je 60 evrov. Dodaten strošek so prenočišča okoli 30 evrov na noč, v Matavunu pa je mogoče le še šotoriti. Več na urban@tekaskitrener.si, prijavo na pohod pa lahko oddate tudi tukaj. 

Ko potujemo z lastnimi nogami, res ne hitimo, a pridemo toliko hitreje k sebi. Morda je prav zdaj, ko so letala prizemljena in ko so meje med državami težje prehodne, izjemna priložnost, da globoko zajamemo sapo in stopimo v naše stare uhojene poti. Na poti naših prednikov, ki so zapisane v nas. Ja, tudi zato bomo šli, da pridemo. Pridemo bolj k sebi.