Kot vsaka ljubezen, ki vzplamti tako zaneseno, je tudi njuna bila en sam raj na zemlji. 

Bili so božični prazniki, ko jo je pred sorodstvom zaprosil za roko, spomnim se njenih solz sreče in velikih načrtov, vse v popolnosti, še pravljice so manj ljubeče. Z leti sta dobila hčerko in sina, opazno je bilo, da tiste velike ljubezni že dolgo ni več čutiti med njima. Prva na udaru sem bila jaz: neke pomladi, ko sem jih obiskala, mi je v čudnem tonu rekel, naj ne prihajam tako pogosto na obisk, ker me ima Maša potem v mislih in žvrgoli le o mojih besedah.  

Še sedaj jo vidim, kako je tuhtala, ali bi kaj povedala ali ne, dokler je ni zlomilo.  

Ker sem bila navezana na njuna otroka, mi je to težko padlo na srce. Tako sva se srečevali le bežno v trgovinah, a moje oko je opazilo, da se me resno izogiba. Njena bleda lica so nekaj skrivala, a ker ima vsako bitje, sama nisem bila izjema, svoje skrbi, se nisem spuščala v pogovore s sorodniki, kaj neki se dogaja. 


Presenečena sem bila, ker me je njena mati obiskala za rojstni dan s cvetjem, vedno so bila voščila le v obliki čestitke po pošti. Še sedaj jo vidim, kako je tuhtala, ali bi kaj povedala ali ne, dokler je ni zlomilo: Mašin mož je taka zverina, da si ne moreš predstavljati, kritizira jo glede vzgoje otrok, kuhati in postreči da sploh ne zna, skratka bila je vse, le žena in dobra mati ne. Zmenili sva se, da bova skrivaj priredili rojstnodnevno zabavo za starejšega vnuka, da bomo na svoje oči videli, kaj se dogaja v tej družini. 

Maj je blestel v zelenju, sedeli smo zunaj, dolga miza z jedačo in pijačo, Maša je stregla in vselej s pogledom ošvrknila moža, ali ni česa narobe naredila. Na vrsti je bil ples, da bi bilo vzdušje prijetnejše, jo je bratranec povabil, da zaplešeta, in tu se je zalomilo. Po plesu mu je Mašin mož zabrusil, da to ni bil nikakršen ples, utihnili smo, saj sta v njegovih očeh že zevala jeza in maščevanje. Nenadoma so prišli še novi gostje, malo smo si oddahnili, da bo morda pozabljeno, kar je rekel. Ker je bilo na mizi vsega in še preveč, jih je Maša postregla še s pecivom, nato pa sedla k meni na obrobje dogajanja, saj so se novi gostje veselili snidenja, povrhu pa tudi prostora za mizo ni bilo. 

Takrat se je zadrl na ženo: »Kaj sediš tam kot krava, tvoje mesto je za mizo, si gostiteljica ali nisi?« Onemeli smo, menim, da bi vsak najraje zbežal, saj je vzdušje postalo podobno tornadu. Nekateri so skušali obrniti pogovor, da rešijo situacijo, a se ni izšlo. Seveda je njen mož to opazil in se zadrl nad ženo: »Beži v hišo, zguba zabita.« Takrat smo se pa zares razšli brez besed. 

Otroka sta opisovala žalostne spomine, kako je oče tepel mamo in se ob tem krohotal. 

Pozno ponoči je potrkala na moja vrata in v joku planila na kavč, njene besede mi še danes odzvanjajo: »Ko ste odšli, se je pekel šele začel, rekel mi je, da bi me najraje ubil, a da si noče mazati rok s takim ničetom, kot sem jaz. Otroka sta pritekla iz svoje sobe in jokaje prosila, naj nikar ne rohni nad mano, a sta si zaslužila le krepki zaušnici in jokaje odšla v sobo.« 


Po premolku je nadaljevala: »Prvič v življenju me je zagrabilo, da bi ga udarila nazaj, ko je dvignil roko nadme, a ne boš mi verjela, zakaj nisem. V hipu sem videla sceno: on pijan, za njim nizka omara, verjetno bi ga moj udarec ponižane ženske vrgel s tira, ker je bil na majavih nogah, bi gotovo zletel in udaril z glavo v omaro. Ja, nihče mi ne more verjeti, o čem sem tedaj razmišljala, po možganih so mi v eni sami sekundi prileteli pred oči članki iz časopisa: žena je pretepla pijanega moža. Ta misel mi je zadržala roko in še danes sem sama sebi hvaležna, da sem jo, a včasih udari želja, zakaj se nisem branila njegovih grobosti.« 

Od tistega večera se Maša ni več vrnila k možu, vso noč jo je klical in zmerjal a ni uganil, kje je, tulil je v telefon, da jo najde in jo zmelje v prah. Zjutraj sva z Mašo počakali njena otroka, ki sta poklapana šla v šolo, in ju vzeli v avto. Tega dne ni bilo ne šole ne pouka, z otrokoma sem čakala v avtu, Maša pa je šla do njune razredničarke opravičit izostanek. 

Ločitve ni in ni hotel sprejeti, na sodišču se je tako nesramno vedel, da je bil razgovor o spravi nemogoč, končno je le moral sprejeti odločitev in to šele potem, ko sta otroka izjavila, da nočeta živeti pri njem, in opisovala žalostne spomine, kako je oče tepel mamo in se ob tem krohotal. Maša se ni nikoli kasneje ne poročila ne imela kakega razmerja.