Strah ga je odgovornosti

Odgovarja:

Mnogo parov odlaša z odločitvijo za otroke. Seveda vzroke pogosto razumsko utemeljijo. Zaposlitev in stanovanje sta težko rešljiv problem materialne eksistence. Vama je uspelo. Nobene zunanje ovire ni, da si ne bi ustvarila družine. Razumem vašo željo po otroku, pa tudi zavedanje, da ste kot ženska omejeni z biološko uro, čeprav imate šele dvaintrideset let. Z nosečnostjo res ne gre odlašati predolgo, ker nikoli ne moremo predvideti morebitnih težav z zanositvijo ali nosečnostjo. Na vprašanje, zakaj si tudi vaš mož ne želi otroka in odločitev zanj prelaga v nedoločno prihodnost, je težje odgovoriti. Njegovi razlogi, ki jih navaja in utemeljuje, so le izgovori. To veste tudi sami. Precej let sta že par, in če je med vama zrel ljubezenski odnos, potem je tudi prostor za otroka. Želja po njem se pojavi kot močan notranji vzgib pri obeh partnerjih. Oba se veselita in pričakujeta rojstvo malega bitja, v katerem bosta vedno videla tudi drug drugega. Morda gre pri vašem možu za pomanjkljivo čustveno zrelost in se kot tak še ne čuti dovolj odraslega,da bi se spoprijel z očetovsko vlogo. To se rado dogaja moškim, ki so pretirano navezani na mamo in so nekoliko še vedno sami otroci. Vaš mož je lahko tudi razvajenec, ki misli, da je središče sveta, in mu lastno udobje pomeni več kot otrok. Ničemur se ne zmore odpovedati v dobro drugega, niti v dobro lastnega otroka. Vživljanje v drugega mu je popolnoma tuje. Ljudje, tudi najbližji, naj bi skrbeli le za zadovoljevanje njegovih potreb. Nekateri si otroka ne želijo, ker se bojijo, da bo njihov tekmec v boju za ljubezen partnerja. O možu niste napisali nič, da bi bilo mogoče sklepati, kaj se v njem dogaja. To, kar sem napisala, je nekaj možnosti. Če sta sicer v odnosu zadovoljna, je morda še najbolj verjetno, da je moža strah, ali bo v zahtevnejših življenjskih okoliščinah zmožen zadovoljiti vaša pričakovanja kot partner in otrokov oče. Take vrste strah je posledica odgovornosti in ne brezbrižnosti. Morda se sprašuje, ali bo ob naporni službi in napredovanju dovolj dober oče, ali bo zmogel uskladiti delovne obveznosti in družinsko življenje. Priznajmo, da današnji življenjski ritem ne prizanaša nikomur. Tudi moški so včasih v hudih stiskah, le da jih težje izrazijo kot ženske in še sami sebi težko priznajo, da jih je strah. Pogovorite se z možem. Razkrijte mu svoje videnje družinskega življenja, ki ste ga verjetno že domislili. Pomagajte mu pregnati njegove strahove. V pogovoru razčistita vse dileme. Če je vajina ljubezen dovolj močna, bosta našla rešitev, ki bo sprejemljiva za oba. Otroka bosta lahko pričakovala sproščeno in z zadovoljstvom ter ne v stiski in s skrbmi.