Pri katerih letih ste začeli aktivno uriti spomin in kako so bili videti začetki?
V srednji šoli sem želel imeti fotografski spomin in začel raziskovati, ali se lahko tega priučiš. Iskal sem knjige o spominu in se potem prek različnih virov dokopal do tehnik pomnjenja, ki jih uporabljam še danes. Mislim, da fotografski spomin v idealnem filmskem pomenu ne obstaja, a vse, česar sem se naučil med iskanjem, je zame vredno še mnogo več.
Naučiti se moramo razmišljati na način, ki je za pomnjenje najboljši, to pa vedno vključuje čutila, čustva in domišljijo. V resnici je zame največja draž tehnik pomnjenja v igri, ki se zgodi med zapomnjevanjem.
Pravite, da je pri urjenju spomina ključna domišljija. Bi lahko torej rekli, da imajo otroci boljši spomin kot odrasli?
Pogoj za pomnjenje je pozornost. Ta potem lahko vzbudi našo domišljijo, in če znamo te procese smiselno uporabljati, si brez težav zapomnimo kar koli. Tako da je to morda bolj vprašanje otroške pozornosti, vsekakor pa nimam izkušenj z otroškimi miselnimi procesi, zato na to vprašanje težko natančneje odgovorim.
Vi opažate, da si z leti reči zapomnite počasneje? Igrajo leta pri pomnjenju kakršno koli vlogo?
Ukvarjanje s tehnikami pomnjenja me je naučilo, da lahko naš spomin v dojemanju razdelimo na dva dela. Prvi je naš naravni spomin, to so naše kapacitete, ki se jih nismo zares priučili in jih pač uporabljamo. Moj spomin je v tem zelo slab, ne zapomnim si veliko in rad pozabljam. Drugi del, ki je zame neskončno bolj zanimiv, pa je naš umetni spomin, torej tehnike pomnjenja, ki se jih naučimo uporabljati. Te pa, ne glede na naš naravni spomin, lahko vedno izboljšamo in z več izkušnjami vse skupaj postane samo še bolj tekoče, zabavno in uporabno. Čeprav vem, da staranje vpliva na naše kognitivne sposobnosti, rad verjamem, da leta sama po sebi niso razlog za njihov upad. Vedno lahko uporabimo svoje izkušnje, modrost in spretnost ter tako ohranjamo iskrivost misli.
Vi ste si decimalke števila pi zapomnili s pomočjo tehnike, imenovane palača spomina, ki vključuje tvorjenje zgodb, številke ponazarjajo ljudje, ki v teh zgodbah nastopajo, v to pa skušate vključiti tudi vsa čutila. Imam prav? Lahko o tem poveste še kaj?
Palača spomina je kraljica tehnik pomnjenja. Gre za uporabo načel, ki ustvarjajo nepozabne podobe, te pa potem shranimo v prostor, ki ga dobro poznamo. Naučiti se moramo razmišljati na način, ki je za pomnjenje najboljši, to pa vedno vključuje čutila, čustva in domišljijo. V resnici je zame največja draž tehnik pomnjenja v igri, ki se zgodi med zapomnjevanjem.
Za preprostejše naloge, kot je recitiranje števila pi, pa priporočate metodo verige. Kako je videti in kdaj jo lahko uporabimo?
Metoda verige je preprosto ustvarjanje zanimivih domišljijskih podob med členi seznama, ki si ga želimo zapomniti. Tako z domišljijskimi podobami povežemo prvi in drugi člen, drugega in tretjega, tretjega in četrtega in tako naprej. Če to naredimo dobro, ugotovimo, da si brez težav zapomnimo resnično dolge sezname. Najbolj na prvo žogo je to tehnika, ki nam lahko pomaga, da si zapomnimo nakupovalni seznam za trgovino, z malo spretnosti pa jo brez težav uporabimo v tako rekoč vseh šolskih okoljih in tudi širše. Največji čar mojstrstva je tolikšno obvladanje tehnike, da jo prerastemo.
Preprosta vaja je, da vsakič, ko imamo nekaj na koncu jezika, vztrajamo toliko časa, dokler se tega sami ne spomnimo. Na začetku je lahko mučno, potem pa razvijemo majhne taktike in predvsem samozavest svojega priklica.
Obstaja še kakšna preprosta vaja, ki jo lahko za urjenje spomina izvajamo vsakodnevno?
Ja. Preden zaspimo, se v mislih sprehodimo čez vse prostore, ki smo jih obiskali tisti dan. Poskusimo jih časovno pravilno razporediti in ustvariti natančen popis naše celotne dnevne poti. Dlje ko to počnemo, več stvari lahko ob tem opazimo in ustrezno razvijamo in plastimo vajo. Še bolj preprosta vaja pa je obljuba, da vsakič, ko imamo nekaj na koncu jezika, vztrajamo toliko časa, dokler se tega sami ne spomnimo. Zavežemo se, da naslednjič, ko se ne bomo spomnili imena filma, ki smo ga gledali prejšnji teden, ali pač česar koli, kar želimo omeniti, vztrajamo tako dolgo, dokler tega podatka sami ne prikličemo v spomin. Na začetku je lahko mučno, potem pa razvijemo majhne taktike in predvsem samozavest svojega priklica.
Vrhunska šahistka Laura Unuk nam je pred kratkim zaupala, da je za dobro koncentracijo pomembna tudi telesna aktivnost, da na velikih šahovskih tekmovanjih igra pomembno vlogo športna pripravljenost. Verjetno enako velja za pomnjenje?
Telesna aktivnost igra pomembno vlogo za vsak del našega življenja: počutje, zdravje, sposobnosti, resnično vse. Torej vsekakor vpliva tudi na spomin.
Laura Unuk je dejala, da šahisti pred tekmovanjem ne jedo obilnih obrokov, med partijami pa najraje zobajo oreške. Vi opažate, da katera hrana posebno dobro vpliva na spomin?
Joj, ne. Bil bi slab primer, če bi želeli raziskovati povezavo med hrano in spominom, saj prevečkrat počnem ravno nasprotno od priporočenega. Pijem pa veliko vode, ta gotovo blagodejno vpliva na možgane. (smeh)
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: