Najprej sem se skušala samopoškodovati, kasneje pa sem odkrila, da je hrana priročno sredstvo za to, da se pomirim, ko sem razburjena. Najprej sem v najstniških letih poskusila shujšati s stradanjem, a nisem zdržala brez prenajedanja. Tako sem začela bruhati, to pa je postalo mehanizem za to, da se znebim zaužitih kilogramov. Partnerja nisem imela nikoli, kar je moje občutke o sebi še poslabšalo, saj sama sebe dojemam, kot da nisem vredna, da bi me kdo imel rad. 

Sram me je priznati, kakšne težave imam, zato svoje stiske ne zaupam nikomur. Med prijatelji namreč veljam za uspešno in sposobno žensko, zato si ne dovolim izraziti obupa, ki ga občutim v resnici. 

Pred kratkim sem zaradi stečaja podjetja, ki je posledica izgube dohodka v koronakrizi, ostala brez službe. To je bil zame velik šok, saj imam občutek, da nimam več nobenega nadzora nad svojim življenjem in da ne vem, kako se bom psihološko in finančno soočila s prihodnostjo. Ko me obidejo čustva strahu in razočaranosti, se zatečem k hrani. Odprem hladilnik in takrat pojem vse, kar imam v njem shranjeno – začnem s sadjem, nato jogurti, siri, sokovi, dokler ne pridem do sladkarij in izpraznim cele police. Po zaužiti hrani se počutim bolje, dvigne se mi razpoloženje, a le za kratek čas. Kmalu zatem me obideta občutek krivde in strah, da se bom zredila, zato grem v kopalnico in hrano izbruham. 


Zaradi socialne izolacije prijateljic nisem videla že več mesecev. V trgovino hodim le po hrano in nakupujem velike količine živil zato, da bi jo obiskala čim manjkrat in tako zmanjšala možnost okužbe med ljudmi. Prav tukaj pa se vedno ujamem v past, saj me velika količina hrane premami in jo pojem v nekaj dneh. Vsakič znova poskušam vzpostaviti nadzor nad količino hrane in si določam urnik, kdaj smem nekaj pojesti. In vedno mi spodleti, saj se pričnem prenajedati kmalu po tem, ko hrano prinesem domov. Ker nimam partnerja in živim sama, se počutim osamljeno. S prijateljicami se slišimo le po telefonu, vendar me je sram priznati, kakšne težave imam, zato svoje stiske ne zaupam nikomur. Med prijatelji namreč veljam za uspešno in sposobno žensko, zato si ne dovolim izraziti obupa, ki ga občutim v resnici. 

Družinski člani živijo v drugi regiji, zato se ne obiskujemo. Njim o svojih stiskah nisem govorila nikoli, saj bi rada, da imajo občutek, da mi je v življenju uspelo in da mi gre dobro. Hočem, da so ponosni name, zato bulimijo uspešno prikrivam že 12 let, odkar sem se preselila na svoje. Bojim pa se, kako bom finančno zmogla živeti sama sedaj, ko sem ostala brez službe. Vse te misli me ponovno napeljujejo k hrani in pričnem se prenajedati. Vsakič znova se slepim, da to počnem zadnjič, a ni tako. Izgubljam voljo, da bo tega kdaj konec, stalno me obhajajo slabe misli glede prihodnosti. To obdobje je eno najtežjih v moji bulimiji.